vas (801-900)

Cecilija, Barbara, Nežka? Nič več ne krasi	vas	trpljenje sladkó in tista svetloba nebeška.	A
I Temnó je danes, ah, tako temnó! Kaj	vas	je treba žalostnih oblakov? Čuj!	A
ne v jokanje vic. v pekèl, ki vse zastonj za	vas	se trudim!«... Tu vstopim jaz s teboj veselih	A
poljanami dva letita proti hiši gozdarski. »Bog	vas	živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, a jaz sem	A
kakšen med menoj in vami, kakšen je razloček! O,	vas	ljubi pač na Brezji milostna Marija, a sovraži	A
nikdar slučaj ni časa tek izbrisal, da vedno bi	vas	spremljale, kjer koli hodite, kako da srečni	A
skrije, a če ne boste zanjo vprašali, obišče	vas,	na bele grudi svoje stišče vas. Zato ne ginite	A
vprašali, obišče vas, na bele grudi svoje stišče	vas.	Zato ne ginite mi hrepene po sreči, krepko se	A
čast, ko préd, spet naša boste last! Bog žívi	vas	Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je	A
ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz	vas	bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije	A
domačije noben naj vam ne usmti strup; ker zdaj	vas	kakor nas, jo srčno bránit′ kliče čas! Živé	A
pravi se na glas, de hodi k županu pogosto v	vas.	Scer oče župan so mož neslan, kaj dela tam kanceli	A
grdih ne poznajo.” Učenec “O srečne rovte! v	vas	me iti mika: al se bojim, pri róvtarji, pri	A
Čebelice pravljičarjam Pravljíca po Ezóp′ od	vas	zapeta, več nima slásti, kakor jed pogreta.	A
zvezd nebo deklet ima Ljubljana; rad ogledujem	vas	cvetéčolíčne, ljubljanske, ljubeznive gospodične	A
ker zdravja nimam upa: hodíte, kamor vedno sla	vas	vleče, vpijanite od sladkega se strupa, ki mi	A
/ Sonetje nesreče O Vrba! srečna, draga	vas	domača O Vrba! srečna, draga vas domača, kjer	A
srečna, draga vas domača O Vrba! srečna, draga	vas	domača, kjer hiša mojega stoji očeta; de b′	A
kdor hoče se podati, mu ne branim; kdor hoče	vas	dočákat′ temne zore, neproste dni živet′ nočém	A
/ . / stran 154 . / S seboj povabim druge	vas	junake, vas, kterih rama se ukloníti noče; temná	A
stran 154 . / S seboj povabim druge vas junake,	vas,	kterih rama se ukloníti noče; temná je noč,	A
hčerkice, ste desetnice. Nikdar nisem	vas	imela, nisem vam uspavank pela, ko ste	A
moje hčerkice, ste desetnice. Že kar	vas	poznam, same z luno ste, blodite skoz	A
ste, blodite skoz čas, v sanjah kličem	vas,	a ne mine dan, da ne grem zaman vprašat	A
góre se sínje samó še zlatí za k'tero si	vas	mi domáča -- le tjá se poglèd moj obráča	A
radovala narejala snežéne sva možé. Rodno	vas	ostavljaš danes srečno [nedokončano] VRABEC	A
razléga se čez dol, odméva glásno v mírno	vas	-- odganja vsako bol. Čez cesto bélo	A
5 V mestni obleki gospod skoz'	vas	koraka prevzeten; ko bi ozrl se nazaj vídel	A
OB IZV�RKU Tjà na	vas,	vodíca srebropéna kaj hitíš? Saj te kríje	A
solzé ponóči mi v okó vabílo? Oh, glédal sem	Vas,	mója mati vbóga kakó Vas krúta žalost v grób	A
Oh, glédal sem Vas, mója mati vbóga kakó	Vas	krúta žalost v grób podíra: srcé ječí mi	A
hudóbno srce vam želí. Kralj Hofra ljúbi	vas	prevèč, za vašo čast je krhal mèč. Ko	A
klanjamo se vsi Vam preponížno. Prišli smo	Vas	obiskàt radostni, da se Vaše sreče veselímo	A
A prikazni, ví ste moji bratje, če rodíla	vas	je zemska mati, ak' nevídni pa ste mi duhóvi	A
in pred máno ste ljudjé postali - imenújem	vas	predrage znance. A bodíte jedno ali drugo	A
morda naša krasna pesem: kaj zmotíti mogla	Vas	je misel, da zastonj so naša dolga pota,	A
trpljenje burnih dníj neštetih, predno smo	Vas	našli v kràsni kleti. O preljubi doktor Mahnič	A
O preljubi, dobri gospod doktor! Našla sem	Vas	na trhljenem podu, na trhljenem podu stare	A
ko imeli ste nemírne sanje; in vodíla sem	Vas	v mehko pôstelj, raz teló sem vzela Vam obleko	A
zatemní mi, in srce trepetá, ko gledam	vas,	človeštva čast, ko grešna slast in dívja	A
čast, ko grešna slast in dívja strast	vas	niti ne pozná. In stó pobožnih mislij	A
brez brk ... . / . / stran 176 . / Oh, ko tako	vas	gledam srcé mi govorí: Lahkó pogledi vam	A
Povejte mi, roké, nogé, kdo vodi vedno	vas	do njé?...	A
zasíje mi v srcé; v svetlobi njeni vidim	vas	oj grozne slike vé. Oj sence ve bodočih	A
izginile ste v noč, kaj, da sem bal se	vas	nekdàj bolán, obupajóč. Usóda ní rodíla	A
nekdàj bolán, obupajóč. Usóda ní rodíla	vas,	moj duh vas je rodil ko z dvomi sem otožnimi	A
obupajóč. Usóda ní rodíla vas, moj duh	vas	je rodil ko z dvomi sem otožnimi v obupu	A
otožnimi v obupu se pojíl. Že gledal sem	vas	pred sebój - prihodne tožne dní; a tebe	A
? Zamàn, o sladke nade s solzámi klíčem	vas	nazaj. Zašl� je meni solnce nikdó mi	A
slavcem prigovarja mlado solnce: ”Težko že	vas	čaka mati, vaša mati, ženka moja.“ In	A
Kaj vaš jok in stok je meni? Če	vas	jaz ne bíjem z róko, bíjete me z bičem vi	A
tiho joj. . / . / stran 262 . / KDO IZMED	VAS	... Kdo izmed vas, ki ste močni in zdravi	A
KDO IZMED VAS ... Kdo izmed	vas,	ki ste močni in zdravi - kdo pravi, da je	A
splavala je daleč, daleč, tja v mojo ljubo, tiho	vas	... V visokem snegu jo zavijem naravnost	A
takó lepó zvoné zvonovi in fantje skozi	vas	pojó. In samo sonce, same pesmi, in	A
je daleč, daleč, tjà v mojo ljubo, tiho	vas:	V visokem snegu jo zavijem, naravnost	A
polno čašo dvigne in napíva: ”Vse zahvaljam	vas,	junake slavne, da s posetom svojim ste prijaznim	A
prelepa, ko gledam vaš mili obràz, kakó bi	vas	górko ljubeče poljubil na líčece jaz.	A
Poslušajte, kaj vam jaz povém ... Ali prosim	vas,	molčíte, da ne izvedó ljudjé! Jasno	A
po cestah - da bi srečal njó ... Ali prosim	vas,	molčíte, da ne izvedó ljudjé. Tu je	A
Tu je ona ... ”Ah, kak dolgo vídel nisem	Vas	...“ In zasmeje se Helena in vztrepečem	A
Helena in vztrepečem jaz - ali prosim	vas,	molčíte, da ne izvedó ljudjé ... ”Dolgo	A
Ah, to je krasán ... Ali prosim	vas,	molčíte, da ne izvedó ljudjé!“ POLUMRAK	A
za greh se spokorí tiran -- povejte, kaj	vas	tare!“ In tja k prestolu vsak drví, in	A
listi, poslednjikrat nocoj, poslednjikrat	vas	gleda otožni pógled moj. Nje bela vas	A
vas gleda otožni pógled moj. Nje bela	vas	ročica pisala je nekdaj, in spet v ročice	A
nekdaj, in spet v ročice njene polagam	vas	nazaj. Pač mnogo noč otožno sladili	A
dekličji obraz, oj, cvetličji duh, posuši naj	vas	ta moj vražji napuh! Kak me gledal je brez besed	A
ki domovina moja prava so; pozabim deklice	vas	ve visoke, nožice vaše, vrat in bele roke, nad	A
Kdo bila vam mati, kdo bil vam je kum? Ah,	vas	skupaj ne oplaši bodri se pogum! PRED MARIJO	A
Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi	vas	ne poznal! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje	A
gre, zdravo, Bog in sonce, gora in polje! O	vas	vedo ptice, lahno žvrgole, noči vedo tople,	A
žvrgole, noči vedo tople, sivi somrak ve. O	vas	vedo bilke, v log devica spe, tam za logom,	A
nič z napuhom ... Mislim, poročim se ž njo, pa	vas	vabim v svate ‒; plesal z ženko bom svojo do	A
ljudje, in za to mojo srečo ‒; le da ne hvali	vas	srce, res ‒ hvalo znal bi večo! Ljubila sva	A
Ženitovanjski običaj) Kam svatje vi, ker vse	vas	ne poznam? Ah, meni vse se zdi, z nevesto greste	A
Ah, bila je najkrasnejša, kar imela jih je	vas,	skoro lepša ko Marija, ki z oltarja zre na nas	A
(Prav se mu godi!) A vi vsi, kadar vrag	vas	slepi, se spomnite nanj! Želje Ni izšlo še	A
Kdo bila vam mati, kdo bil vam je kum? Ah,	vas	skupaj ne oplaši bodri se pogum! Pesem o svetem	A
še zeleni, drugje po listju kos se spenja; v	vas	k srcu zdaj srce hiti, a iz nebes ‒ vsa božja	A
Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi	vas	ne poznal! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje	A
kakšen kvatrni praznik v prelepi opravi obišče	vas	pa naj svireli in cimbale v loko in gaj osorej	A
Saška, Svinja, Svoboda, Spevnost .... ... o vse	vas	mrzlim, ker je v mojem srcu preperelo stanje	A
jeza mi je prikipela. Quos ego! da bi vse	vas	grom in strela! Posluh, jaz eno hočem vam zagosti	A
strehe hišo jamete zidati? Kedó ga hoče izmed	vas	pisati? Pomagali si bodete s prevodi; a moje	A
je pregrešno, oj, Vi kristjan pobožni, sram	Vas	bodi! »Dolina solzna« ‒ sama cerkev sodi tako	A
čez domače sega gore: Kam ták naj ide? vprašam	vas,	gospôda! Dve stranki ímate sedaj v Ljubljani	A
‒ Nikdo se ne gane? Sovražno pláši	vas,	možje, krdelo? Preveč močí nasproti vam je zbrane	A
ne boste za deželo? Za svojo mater strášijo	vas	rane?‒	A
pójmo ‒ pójmo v zbor državni! V Beč silna moč	vas	vleče starodavni, modró tam klop širokoplatni	A
40 . / XXXVIII Ni sram, prvaki, strašne	vas	ubožnosti? Vi, ki samí se stavite najviše, povejte	A
nanj naslanjate: o pojte iz svetišča, sram	vas	bodi! XLV Materialnost, neozdravna kuga	A
korake! In vi, soneti, po deželi ídite; če	vas	prvak preklinja, to ne škodi; saj vi mu tudi	A
podobni mi ne vidite, ko v strašnem nemškem gledam	vas	prevodi!	A
vsmiljeno, pol radovédno, Popotnika, ki se pri	vas	mudi, Ti dékle ljubezni vredno! Le bliže sem	A
černe očí Daj gledati mi prijazno. O da pri	vas	ostati ne smém, Kjer živel bi v srečni samoti	A
persi mladih pesem glasna! Takó k dekletu v	vas	se gre, Takó mladost se vžíva jasna. Mladé nočí	A
ste meni, Oj kaplje vé, grenkó sladké! Več	vas	ne bó, sem že dejál! Lét dolga versta je minila	A
trepeče? Postoj! nazaj se verni k ljudem, Glej!	vas	blišči se v poslednjem žari; Nikar ne miluj	A
tabo belo Ljubljano. O zlata mati! sprimi	vas	bog, Na persi stisnite sina; ‒ Oh! tù je lepo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani