usoda (301-400)

slovenskega naroda. In tvojega življenja žalostna	usoda	te je pripeljala zgodaj dovolj v to hišo.“	A
stolpih ne izgube glave, ker jih bore malo briga	usoda	purgarja Rožmana.Molče preže iz stolpov, pripravljaj	A
je bolj vodena... Sestri Elekti je razburila	usoda	nesrečne Anaklete vse bitje.Nekaka bolna žalost	A
njej - nič! V tisti uri je bila zapečatena	usoda	malega Jurija.Postal je bil gospodar Peči in	A
kakor da sta stara sovražnika in ju je samo	usoda	dovedla k skupni mizi in ne lasten nagib.	A
D‐A!« Od tiste noči naprej vem, da je moja	usoda	razpoznavanje med ljudmi iz mesa in krvi ter	A
slovenske planine v nemških rokah. »To je naša	usoda...	« so menili mati. »Če ne bi bilo duhovnikov,	A
se po dveh letih do konca zlizal. In kako je	usoda	nemila!Bil sem tudi na njegovem pogrebu.	A
motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, katerega je	usoda	zanesla v našo krájino?« »Pravo si pogodil,	A
na svetu!« Priznal sem, da mu je v tem oziru	usoda	dokaj žalostna. »Sicer pa človek izhaja prav	A
je prijetno kadilo in še prijetneje dišalo.	Usoda	mu ni dodelila te sreče.Ravno ko sva hotela	A
sreča mila, dobi prijetno družico, komur pa	usoda	ni prijateljica, naloži mu na rame staro in	A
pisarjev še obilo na svetu! Da nas je morala	usoda	vreči v to žalostno dolino!Urno odtod!«	A
ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala	usoda	Evrope.Ali če danes vprašaš meščana, ti o kongresu	A
drugo srečo, nego jo je tako. Pa kaj hočemo,	usoda	je gospodar nad nami, tako nad tistimi, ki še	A
da je moral rano zveneti, je bila tragična	usoda	drobne naše Eve Luize!Ekscentrična njena duša	A
kontesa!« Mladi mož je občutil, kakor da mu hoče	usoda	podeliti vlogo nesrečne ljubezni.Skoraj se ga	A
vodnica moji trpinčeni duši! Naj se odloči moja	usoda,	kakor je ljubo Bogu!Saj ne zahtevam vaše ljubezni	A
me teptate v grdo to blato! Kako nezaslužena	usoda!	Eno je, kar odgovarjam!	A
čeprav ga tudi najmanjša krivda ne zadeva.	Usoda	mašniškega kandidata je bila s tem odločena	A
« se je vmešal Prešeren z žalostnim glasom.	Usoda	prijateljeva mu je segala do srca, da se je	A
in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji	usoda	ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi	A
doma ali pa povsod, kamor jo je ravno nanesla	usoda.	Kakor se je v družbi že pripovedovalo poprej	A
s katero ga je bila spravila v dotiko bridka	usoda.	Občutil ni ostre jutranje sape, ki je srpo brila	A
toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana	usoda,	da se mi mora na stara leta kaj takega prigoditi	A
pustim tu, dokler ne zvem, kako se mi uravna	usoda!	« Prekorači vratca nizke ograje.	A
Vsaj do zdaj! Ali morda vam	usoda	na stare dni trnje požene.Bomo videli.	A
ga je poprej videl pri biljardu. Nemileje mu	usoda	ni mogla ogreniti nocojšnjega večera!In ta človek	A
umoril in to zavoljo svoje žene. Tožna taka	usoda	je pretresla gospoda Malca.Dragi prijatelj mu	A
Zopet se ga polasti nova misel! Kaj, ko bi	usoda	hotela po tej poti sprijazniti sovražne elemente	A
Morala mu je uiti! Ali nesrečna	usoda!	Steza jo pripelje do precej širokega jarka.	A
Ali danes mu je bila namenjena bolj gosposka	usoda:	čez trebuh so ga tesno s pasom prevezali in	A
je kazala velika notranja zadovoljnost, da je	usoda	privedla ravno Filipa Tekstorja v družbo.Od	A
temni obup in že poprej, ko je menil, da ga je	usoda	udarila s slepoto, otemnela je vzorna podoba	A
Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda	usoda	ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako	A
vedela nista. V svojem prepričanju, da ga je	usoda	dovedla v dotiko z osebami, ki so bile popolnejše	A
kakor je občuti zaljubljen dijak, če mu je	usoda	slučajno v posest dala pisan trak ali kaj takega	A
plamtečih oči. V istem trenutku ga je zadela	usoda!	Že v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo	A
Sedaj pa pijmo, gospodje! Taka je naša	usoda!	Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!«	A
čul govoriti o njegovi osebi in žalostna mu	usoda	zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike	A
nekega belega jutra se prebudi na trdem tlaku -	usoda	mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino	A
rodovino. Ali danes naj ti je povedano, da je	usoda	prihranila meni najhujše.Človek, ki je najsilovitejš	A
zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali	usoda	ni hotela! Letos v trdi zimi prišla je ta kontesa	A
razlije se mi časih po duši zavest, da hoče morda	usoda	na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala	A
končno v miru ter stopali dalje po vasi. Hudobna	usoda	je privabila v tistem hipu mladega petelina	A
stran 54 . / Bila bi mi pač najbridkejša	usoda,	da bi se zaradi krivoverne ženske pogubilo večno	A
storili prav, če bi se pripravili, da vas nemila	usoda	ne prehiti.Do zdaj je še vse dobro kazalo, cesar	A
mlačnost zanesel prav pred samostanska vrata ...	Usoda	samostana je naposled le v božjih rokah, a Trlep	A
bilo mar vse te lepote; pregrda je bila njegova	usoda,	prevelika njegova žalost.Med njivami je hodil	A
so jo čudno gledali. Spoznala je, da se ji	usoda	piše drugod.In kakor je nenadoma prišla, je	A
koliko srečnih let je njemu in Zorni namenila	usoda.	Naštel je za vse prste na obeh rokah in še več	A
ta se ne meni mnogo za to, da ji je bridka	usoda	ravnokar prve ideale življenja v blato potrgala	A
hotel pozneje govoriti, ker sem mislil, da bode	usoda	strica Blaža gospoda Nandeta bolj zanimala	A
vse to le bilo nesrečno naključje, nesrečna	usoda.	Poleg tega pa sta se oglašala v njem čut in	A
povest. Smililo se mu je to nesrečno dekle in	usoda	bratova ga je močno ganila.Vedel je, da Nandeta	A
zastonj gojil upanje. Ah, kako neusmiljeno človeka	usoda	meče z lestve, po kateri bi rad plezal v nebesa	A
mladostnem srcu, toliko raje, toliko ostreje stegne	usoda	svojo okorno roko in razdene prijetno soglasje	A
notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nekoliko	usoda	grenke preteklosti, nekoliko morda tudi navada	A
slišal več in uganil ... Zdaj, ko me je ta čudna	usoda	doletela in sem tu bolan ležal, videl sem, kaj	A
ustvari srečo, ali prvi pogoj v tem je, da mu	usoda	pota ne zapira.« Prišlo mu je tudi na mar, kako	A
takega prijatelja ustvarjen, kakor ga mi je	usoda	tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko	A
Ni imela časa. Kakor	usoda	človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi	A
ni še popred kaj drugega namenjenega. Saj se	usoda	človeku naglo premeni.Še tako dolgo človek tistih	A
življenja veseli se mlada. A meni žálost se rodila,	usoda	kriva namenila mladosti cvetje neveselo. Pisemce	A
Toda malo malo časa.	Usoda	me ni bila pozabila.Maščevala se je nad menoj	A
se svoje prve žene. Domislil sem se, da je	usoda	pravična, da se je maščevala nad menoj! Tvojo	A
To se ve, da je ta nauk samo koristen, ako	usoda	ne igra s človekom preveč brezobzirno, sicer	A
Božidarčku preglavico delala od mladih kolen. Da,	usoda,	usoda; Ta nikogar na svet ne spusti, da bi samo	A
preglavico delala od mladih kolen. Da, usoda,	usoda;	Ta nikogar na svet ne spusti, da bi samo vesel	A
Kozjak o pravem času domov in morda bi se bila	usoda	vse drugače obrnila.Ali cesar je hotel zbrano	A
drugače okrutno umorili. Tudi menihom je bila ta	usoda.	Mlajše so povezali, starejše pobili.	A
proti manj imovitim. Enako poslovanje, enaka	usoda	nas uči, da smo vsi človeki; da so vnanje srečne	A
dejala nič na to. »V mojih rokah je njegova	usoda.	Kakor se boš ti spremenila proti meni, tako se	A
zakaj ‒ mora Bitič iti iz izbe za čas ven. Tu ga	usoda	zaleti. Na hodnik ven se je moralo iti mimo	A
tem trenutju razložila njegovo željo. Njegova	usoda	se bode torej odločila.Ker je tako nemiren,	A
Milica vesela. »Oh, jaz sem pa tu le ‒ nekaka	usoda,	« zavrne Koren. »Torej boste vendarle vi odgovorni	A
meni.« »Ne, ne,« deje deklica polresno, »ta	usoda	‒ gospod Koren naj odloči!« Ta je položil več	A
da bi eden ali drugi iskal prepira. »Vaša	usoda	je slaba!« dejal je pl. Ruda svoji sosedinji	A
Pri menjanju se je sešel Koren z Milico. »Oh,	usoda,	usoda!« vzkliknila je deklica.»Vi mi niste prinesli	A
menjanju se je sešel Koren z Milico. »Oh, usoda,	usoda!	« vzkliknila je deklica.»Vi mi niste prinesli	A
Zardela sta oba. »Nesrečna	usoda	ste ‒« hitela je ona malo v zadregi ter povesila	A
sreča svojo izvoljenko. In danes mu je bila	usoda	naklonila nekaj posebnega.Ko je povprašal po	A
da se je guvernanta nehote ozrla vanj. »Da,	usoda!	« ponavljala je pri tem in njeno veselo lice	A
je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila	usoda	danes naklonila, nikakor ne sentimentalne.Za	A
kakor riba na trnku. Pri prvem ovinku pa se je	usoda	zvršila.Koleselj je priletel ob cestni odrivač	A
na tujem, v staroslavni Kolonji! Do sedaj mu	usoda	še ni bila nikdar mila v tem oziru; morda je	A
Pavlovo roko in odide iz sobe. »Glej, to je	usoda	takih deklic!Iz roke v roko!	A
Tako je minilo šest let. In tedaj je	usoda	storila, da Znojilčev Matevž ni imel nobene	A
hodil . / . / stran 29 . / in se pretepal. Pa	usoda,	usoda!Znojilčevega Lukca so ubili ‒ prav tam	A
. / stran 29 . / in se pretepal. Pa usoda,	usoda!	Znojilčevega Lukca so ubili ‒ prav tam, kjer	A
je nekdaj njegov oče vasoval. Se li ne šali	usoda	z nami? Lukec je bil mrtev, pa zapustil ni oporoke	A
zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa	usoda	čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju	A
neko skrivno, silno moč, ki je kakor neizogibna	usoda	velevala ž njo in ž njenim imetjem.Da ni imela	A
zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa	usoda	čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju	A
če ga ‒ kakor je bil tudi hvaležen ‒ prejšnja	usoda	rajnkega nepoznanca ni v prvi vrsti zanimala	A
si jo ti,« pristavi slikar z bridko ironijo, »	usoda	mi je drugo, skoro prijetnejšo naklonila ‒ dvoboj	A
sanje po hudi vihri, lepa mavrica po hudi uri.	Usoda	mi je dala pelina piti, a potem mi je od daleč	A
dasi ga je h koncu dušila sovražna, bridka	usoda.	Vinko je bral te odlomke iz življenja svojega	A
menoj bi bil gotov. Vedno take zapreke, čudna	usoda!	To so bile zadnje besede v tem rokopisu.	A
dejal je slikar, približavši se ji, »kar mi je	usoda	zabranjevala izpolnjevati svoje sosedovske dolžnosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani