Glas, mrzel, oster, skoro osoren, s katerim je profesor o najnavadnejših rečeh ž njim govoril danes, na dan slovesa, zbudil bi bil komu drugemu misel, da mož morda še nima veliko srca. Ali Leon je bil preverjen, da ga umeje, da je ta trda vnanjost le odeja, ki krije notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nekoliko usoda grenke preteklosti, nekoliko morda tudi navada potegnila čez lepo, dobro dušo. Zdelo se je Leonu, da duh vednega zanikanja, protislovja, ki ga je opazoval na njem, ni resničen, da profesor sam sebi ne veruje.