toplo (301-400)

imenu!“ Oblačil se je počasi in vzdihovaje;	toplo	in prijetno je bilo v izbi, zunaj je bila mrzla	A
tako prijazno in je zavzdihnil ves žalosten: ”	Toplo	je tam, človek pa v zamete brez steze in kolovoza	A
mizo v debel kožuh zavit, dasi je bila izba	toplo	zakurjena.”Hej, Šimen, odkod pa ti?	A
ženska in je umivala kozarce. Izba je bila	toplo	zakurjena in prijetna gorkota je spreletela	A
Kod pa si vse hodil? Stopi no malo k nam;	toplo	je v izbi in ves si premražen.“ ”Truden sem	A
vabijo: ”Pridi, popotnik, pridi, sin edinec;	toplo	je v izbi in nate čakajo koprneče roke.“ V	A
ki ga smehljaje pozdravljajo. Že mu je bilo	toplo	in prijetno, kakor da sedi za mizo, lomi rumeno	A
”Pogrnil bi jo na to belo klop, zavil bi se	toplo	in bi legel, da si odpočijem, ko sem do srca	A
ga bodo z ljubeznivimi rokami; in povedó ga v	toplo	izbo, posadé ga za pogrnjeno mizo, siromašnega	A
kratko minuto bi počival,“ je mislil popotnik. ”	Toplo	je tukaj in dom je že blizu; čemu bi hitel?	A
je tukaj in dom je že blizu; čemu bi hitel?	Toplo	je tukaj, kakor na pernici, ki jo je postlala	A
narahlo in tiho poljubljal na lase, na sence, na	toplo	lice, na beli vrat; okrenila se je prav počasi	A
polne skodelice, iz katerih se je sladko in	toplo	kadilo; poleg vsake skodelice je bil kos belega	A
kakor hodijo starci. V šolski sobi je bilo zelo	toplo;	ali dišalo je tuje, neprijetno, Bog sam vedi	A
brez doma in brez družice, je v njegovi bližini	toplo	dehnilo na srce.To je tisto ”življenje kakor	A
pravim: v flanelo zavit, v težko, priskutno	toplo	flanelo, tako tesno zavit in zadelan, da mi	A
jutranjo zarjo in občuti s sladkim trepetom njeno	toplo	svetlobo, ko ne vidi oko še ne kapljice luči	A
položnem brdu vkreber. Jutranje sonce je sijalo	toplo	in prijetno, prav kakor je sijalo prejšnji dan	A
tresel. Narahlo me je objel z roko okoli pasu in	toplo	mi je bilo.Govoril je tiho in ker mi ni videl	A
list, puhtela je iz trave. Nama pa je bilo	toplo,	ker sva hodila roko v roki ...Tako visoko so bile	A
hodijo bosi; krojač šiva suknje, zato da nam je	toplo;	mi drugi se ukvarjamo na drugačen način za blagor	A
kjer praskeče v lončeni peči prijazen ogenj?	Toplo	je v izbi, mehka zadovoljnost spreleti človeka	A
vzdignejo snežinke, okno vztrepeče. Toda v izbi je	toplo;	z mirnim plamenom gori svetilka na mizi.Zunaj	A
vesele otroške oči, kadar sem slišala tisto	toplo,	mirnogovorjenje zadovoljnih ljudi in veseli	A
po prstih se vračajo podobe, sežejo v senco	toplo	in milo, kakor sonce v noč. Kar pričajo pravljice	A
”Bom!“ Sonce je bilo	toplo,	sneg se je tajal, mešal se je na cesti z blatom	A
je bilo sladko in milo, kakor da je stopil v	toplo	izbo svojega pravega doma.Od vseh strani so	A
in v svojo osramočenost. Kljub soncu, ki je	toplo	sijalo skozi odprto okno, je bil vzduh v izbi	A
čelu komaj toliko, da je začutil v srce njih	toplo	sapo.Nenadoma je zapihal veter, plamen luči	A
je bila na ustnicah sama dobrota; oči so se	toplo	in blago smehljale, kakor spomladansko polje	A
GREH	Toplo	je bilo, in sneg se je tajal na strehah; kapalo	A
zaljubi se!“ ”Kako bi se še?“ se je zasmejal	toplo.	”Saj mi je preveč še to eno ubogo srce!“	A
Komaj še se je malo ozrla, spreletelo jo je	toplo	in trudno, oči so se zatisnile...In precej se	A
Cecilija je stopila k nji, pobožala ji je s	toplo	roko mrzla lica in Malči se je vzdramila.Bolj	A
mislila Tina. Starka je, zavita v gorek kožuh,	toplo	ruto ima na glavi in izpod rute gledajo prijazne	A
Ure potekajo, temà je, otroci čakajo matere in	toplo	jim je od veselega pričakovanja.Kod bega mati	A
bi jih ogrela in da bi jim bilo dobro. Zakaj	toplo	in dobro je tukaj in vsega je dovolj...K sebi	A
Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno in	toplo,	na veselo sonce, ki se je smejalo in je hodilo	A
pojdeš!« In ko je sijalo sonce tako veselo in	toplo,	se je ozrla Malči po sobi in je videla vse oči	A
stopila čvrstejše. Jutranje sonce, milo in	toplo,	je kakor božje okó, ki se ozre na ubogega človeka	A
pravite, da niso lepi. Ali meni je nekam čudno	toplo	pri srcu, kadar se na samem pogovarjam z njimi	A
njeni pogledi, da je vzglavje na postelji še	toplo	od njenih lic, da je v tem težkem, zatohlem	A
Šel sem peš do mesta. Lepo in	toplo	jesensko jutro je bilo. Dišalo je blago od pokošenih	A
večna pomlad. Nikjer ne sije sonce tako milo in	toplo,	nikjer ni zelenje tako sveže in sočno, do prekipevanja	A
plašči, odejami in plahtami pa nama je bilo	toplo	in sladko, skoraj da se je vračala na trepalnice	A
Vse lepše se je svetilo najinim očem, vse bolj	toplo,	belo in ljubeznivo; smehljalo se nama je z blagosti	A
spoštovanje je zeló razširjeno. Izvira iz srca,	toplo	in nedolžno, četudi si ga navadni razum ne vé	A
mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih	toplo,	veselo nedolžnost; pa če bi se ustavil ter pogledal	A
dom in očeta ... Ko je bilo sonce že visoko in	toplo,	sta prišla do gozda; tam je bila senca, ki je	A
po steklenici ter je točila. Že mu je bilo	toplo	v lica, že so gledale njegove oči svetlejše	A
pokazal na hlev. ”Tam je stelje zadosti in tudi	toplo	je.“ Nato je stopil v hišo.	A
Mařenka je šla.	Toplo	jutro je bilo zunaj; komaj je zasijalo sonce	A
Mate!“ Poslušal je in se je čudil, zmerom bolj	toplo	mu je bilo pri srcu in sklonil se je, da bi	A
se je vzdignil v postelji; izpreletelo ga je	toplo	in veselo. ”Ti si povedal!“ je vzkliknil	A
od prijatelja, na ulici mu je dihnilo v obraz	toplo	sonce in vesel je bil sonca.Vesel je bil ljudi	A
kako da je!“ In po cesarski cesti se je v	toplo	noč razlegala pesem na čast dobroti in na slavo	A
sebičnosti, bi nikoli ne mogel tako mirno spati pod	toplo	odejo teh naglavnih grehov.Zakaj iz groze, studa	A
prijetno, kot da bi sedel ob zimskem večeru	toplo	zavit ob razbeljeni peči. Hodil je s trdimi	A
njegov, njegovo vseljubečo, blago roko. In	toplo,	sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel	A
”Kaj te nismo srčno ljubili, kaj ti nismo	toplo	postlali?“ ”Nikar ne vzdihujte, ljubi moji	A
Ker sta bila tako sama in je bilo v kupeju	toplo	in prijetno, sta se razgovarjala o lepih stvareh	A
že večerne sanje proti nebu. V kupeju je bilo	toplo	in prijetno, govorila sta šepetaje, da bi ne	A
nasmehnile, polagoma so padale trudne trepalnice.	Toplo	in prijetno je bilo v kupeju, kakor pozimi,	A
trudni, gospodična ... izpijte, pa vam bo lahko in	toplo!	“ Stožer se je ozrl postrani nanj.	A
ob tistem prvem večeru, ko se je bil nagnil	toplo	in sladko do njegovega lica.Ko je iztegnil roko	A
desni molče in zelo hitro; mudilo se mu je v	toplo	izbo. Pred durmi pa je za trenotek postal	A
vzbudila, ko je že sijalo sonce v izbo. Milo in	toplo	spomladansko jutro je bilo, kakor pogled iz	A
skoraj da je razločno slišal, kako je plaho in	toplo	prosil ta njen pogled: ”Nikar ne bodi hud zaradi	A
pomlad: noč zimska in viharna, jutro čisto in	toplo,	dišeče po Italiji. Tako iznenada, da se mu je	A
vedel bi, kam!“ Molčala sta dolgo; sonce je že	toplo	in žarko sijalo na verando, prepletalo z zlatimi	A
ustnih ... vzemi jo!“ Nasmehnila se mu je tiho in	toplo.	* Ko se je Mira vrnila iz Vintgarja	A
truden in neroden na stol. Ona se je ozrla nanj	toplo,	veselo in sočutno, kakor mati na otroka.	A
ljubim in razumem samo jaz in ki me sprejme v	toplo	naročje, kadar sem truden in je žalostno moje	A
se je napotil. Vse megle so se že raztopile,	toplo	jesensko sonce, prijazno in veselo, ga je pozdravilo	A
”Ne vem zakaj! - Zakaj mi je vse	toplo	in zakaj je tako nemirno moje srce, kadar vas	A
besedo bi rad slišal danes, gospodična Minka!	Toplo	besedo, prijateljsko - drugega nič.Samo besedo	A
nenadoma svojo roko na njegovo. Izpreletelo ga je	toplo	in ni odtegnil roké. ”Kako ste čudni, gospod	A
se mu kolena tresejo ... V gnezdo sem prišel, v	toplo;	zdaj se bom kar lepo v kot stisnil!“ Smehljal	A
je bil zunaj in sneg, njemu pa je bilo čudno	toplo.	”Kakor pred dvajsetimi leti!“ je premišljeval	A
sklonil in je pil. Nato je legel na mehko,	toplo	zemljo, ki je bila vsa posuta scvetočim telohom	A
polumračne krčme, kjer se človek počuti kakor doma za	toplo	pečjo.V takih krajih se zbirajo mirni, spodobni	A
/ stran 250 . / ”Namreč ... zgodaj je še in	toplo	je zunaj ... ali bi se ne branil čaše vina in	A
prijetno spreleti človeka po hrbtu, pol mrzlo, pol	toplo,	če se ozirajo nanj velike, plahega občudovanja	A
Stopil sem k njemu ter sem mu stisnil roko tako	toplo	in krepko, da je zategnil ustna. ”Ne!	A
Pod večer je bilo, sonce je sijalo milo in	toplo,	kakor sam božji blagoslov.Spodaj je bila Vrhnika	A
me prepevaje vzdignile kvišku, v tisto milo,	toplo	luč, ki je njih večno domovanje. Ob tej prijetni	A
gospodična, kakor ljubi človek udobno življenje in	toplo	spomladansko sonce in mrzlo kopel v avgustu	A
bilo, ali ne nje. Začutil sem poleg sebe njeno	toplo,	kipeče telo in kolena so se mi tresla ...To je	A
kazali močni zobje, oči so gledale jasno in	toplo	pod močnimi obrvmi.Taka je bila Francka, ko	A
daleč. Nebo je bilo zlato in rožasto in sinje;	toplo	in mehko je bilo človeku, če je pogledal gor	A
bilo kipeče, telo mlade žene, oči so gledale	toplo,	razposajeno. ”Kaj si počel v tej samoti?	A
kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in	toplo	...Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo	A
se ozrla, ali vedela je, da je tisti mehki,	toplo	zveneči glas njegov. Nikoli ni slišala tako	A
mati zjutraj zbudila; rad bi bil še ležal, tako	toplo	je bilo v domači postelji in sanjalo se je tako	A
Ljubljano!“ je dejala Francka že v poluspanju;	toplo	in prijetno ji je bilo pod odejo.Zunaj se je	A
zategnjenim glasom, stresel z glavo ter se vrnil v	toplo	zatišje. ”Matičevka, kam pa vi tako zgodaj	A
veselega upanja. Skozi visoka okna je sijalo	toplo	velikonočno sonce, od oltarja je vstajalo dišeče	A
zjasnilo se ni niti za trenotek. V pisarni je bilo	toplo,	četudi nekoliko zaduhlo, in na mizah so gorele	A
Vztrepetala je od sladkosti, začutila je blago	toplo	roko na licih, na laseh.Niso bile sanje.	A
na čelu, in če bi ga videl, bi položil nanj	toplo,	usmiljeno roko. Takrat je sijalo sonce, zasijalo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani