nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Domače ognjišče/Črtice 1914, poved v sobesedilu:
Pozdravil me je prijazno, toda široka usta so se nakremžila kiselkasto in cmerav je bil tudi glas, čeprav so bile besede vesele in čeprav je bil odkritosrčen pogled solzavih, blagodušnih, narahlo podbreklih oči.
Meni, popotniku brez doma in brez družice, je v njegovi bližini toplo dehnilo na srce. To je tisto ”življenje kakor ura“ - kakor starinska ura na steni, zaprašena in s pajčevinami omrežena: morda visi tam že sto let in dalj, nihalo se ziblje enakomerno, kazalec hodi brez nehanja svojo staro, znano pot, kladevce bije, kakor je vajeno; čas gre mimo, mimo gre sto in tisoč življenj, sto in tisoč smrti, tiha procesija brez konca; ura se ne zmeni zanjo, nihalo se ziblje, kladevce bije, kazalec kroži svojo večno pot ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani