Marka je žgalo v obraz, ali potil se ní. Bilo mu je skoro prijetno, kot da bi sedel ob zimskem večeru toplo zavit ob razbeljeni peči. Hodil je s trdimi, enakomernimi koraki; odrevenele roké niso čutile težkega bremena; zmerom še se je zibal križ visoko nad procesijo, vzdigal se in nižal, kakor je Marko stopal.