subjekt (201-300)

da bi lahko bil orodje volje Drugega, mora	subjekt	narediti, da Drugi obstaja.To je seveda skrajna	C
subjektov položaj: soočen z imperativom užitka se	subjekt	instrumentalizira, spremeni v orodje za zadovoljevanje	C
in zato tudi konec analize - kot trenutek, ko	subjekt	nima več opraviti z zahtevo Drugega, pač pa	C
opraviti z zahtevo Drugega, pač pa z njegovo voljo.	Subjekt	je na začetku analize opredeljen kot tisti,	C
sicer ne ve, kaj želi, a hkrati ve, česa noče.	Subjekt	je instanca volje, medtem ko je Drugi inkarnacija	C
Drugi inkarnacija zahteve. Na koncu analize ni	subjekt	več tisti, ki noče, pač je Drugi tisti, ki hoče	C
posledico mutacijo subjektovega statusa, kajti	subjekt	ne more zatrditi svoje volje drugače kakor da	C
Claudel znova odkrije v kristjanstvu obupa)".	Subjekt	se lahko torej odloči bodisi za skrajni objektni	C
Lacanovega zgleda, Antigone, zlasti pa Sygne, ker	subjekt	afirmira obstoj Drugega s paradoksnim, popolnoma	C
paradoksnim, popolnoma nekoristnim samožrtvovanjem.	Subjekt	izpričuje popolno vdanost volji (neobstoječega	C
vrednosti: $ ali objekt a. To se pravi, da se lahko	subjekt	poistoveti bodisi s tistim, ki je izgubil, namreč	C
podreditev, skratka, mazohistično pozicijo,	subjekt	v njej vztraja ne glede na to, kaj ga doleti	C
zapoved našega časa, zapoved, pred katero je	subjekt	dobesedno razorožen.Po eni strani mu newageovska	C
Strast je namreč ekstatično stanje, v katerem je	subjekt	nedovzeten za zahteve uma, saj se postavi v	C
tudi če se moti in če je to v njeno škodo".	Subjekt	lahko podleže strasti, četudi ve, kakšne posledice	C
ni pa subjektova volja, ni volja, ki bi jo	subjekt	priznal za svojo, v kateri bi se prepoznal,	C
Hrizipu, "nepopravljiva", neozdravljiva, saj si	subjekt,	ko podleže strasti, "ne more pomagati", to je	C
pomagati", to je "močnejše od njega", ni zato	subjekt	nič manj odgovoren za svoja dejanja, saj je	C
razcep subjekta, notranjo razklanost, ki je	subjekt	ne more premagati, tematizira kot problem volje	C
klasičnim in modernim pojmovanjem volje: za prvo je	subjekt	hotenja, volje tisti, ki lahko kadar koli neha	C
lahko kadar koli neha hoteti, za stoiško pa je	subjekt	volje predvsem tisti, čigar narava sploh ne	C
hoče. Vsi stoiki se strinjajo, da se lahko	subjekt	popolnoma odtegne kapricam usode in popolnoma	C
neodvisnosti subjekta, ne seveda v pomenu, da ima	subjekt	oblast nad potekom dogodkov, pač pa, ravno nasprotno	C
neodtujljivo svobodo. S Kantom povedano: stoiški	subjekt	se lahko izbere kot "fenomen" ali kot "noumenon	C
kot posameznik. Proairesis je akt, s katerim	subjekt	zavestno, hote izbere ta ali oni način življenja	C
eni strani je proairesis delček božanskega in	subjekt	v zadnji instanci ni nič drugega kakor varuh	C
volja oziroma proairesis prav področje, kjer je	subjekt	gospodar, kjer je kot Bog. Neodvisnost proairesis	C
za to, kar iz sebe naredimo. To se pravi, da	subjekt	nima nobenega opravičila za to, kako uporablja	C
Proairesis je zato edino, na kar se lahko	subjekt	popolnoma zanese, je moč, ki je ne more premagati	C
Pristati na Udarce usode za stoike ne pomeni, da je	subjekt	povsem brez moči, da mu preostane samo resignacija	C
stoiške rešitve zagate volje v situaciji, ko	subjekt	nima nadzora nad svojo usodo, je v tem, da lahko	C
nadzora nad svojo usodo, je v tem, da lahko	subjekt	ohrani svojo voljo kot neodtujeno edino, če	C
voljo Drugega, v Usodo. Kako je mogoče, da vidi	subjekt	v tistem, kar se mu dogaja kot po neki neizprosni	C
previdnosti. S privolitvijo v Usodo naj bi se	subjekt,	soočen s tem, da v nobenem primeru ne more spremeniti	C
je že. Prav v tem Hočem!, s katerim pozdravi	subjekt	dogodke, na katere ne more v nobenem primeru	C
dveh ozirih: svoboden je kot "epistemološki"	subjekt,	ki sicer ne ve, kaj "hoče" Usoda, ve pa, da	C
dogodek, neodvisni od tega, kaj hoče ali noče	subjekt?	Kaj torej pomeni biti kvazi-vzrok?	C
primeri, to se pravi, ko se dogodek primeri, ga	subjekt	pozdravi s svojim Hočem!Stoiška volja, dobra	C
stoikove drže, ki se ravna po maksimi: "Postani	subjekt	svoje nesreče" oziroma "ne bodi nevreden tistega	C
Usodo je namreč radikalna zareza, prelom, saj	subjekt	pred tem aktom ni več istoveten subjektu po	C
dobesedno neprimerljivi instanci. S privolitvijo je	subjekt	tako radikalno spremenjen, da je treba govoriti	C
stoiške etike je kultiviranje volje do stopnje, ko	subjekt	hoče biti kvazi-vzrok za tisto, kar se proizvede	C
pristanek na neogibno, pač pa dejanje, s katerim se	subjekt	"podpiše" pod voljo Drugega.Gre za dejanje volje	C
Zvijača" stoiške volje je potemtakem v tem, da se	subjekt	loči od Drugega prav z gesto, s katero privoli	C
zlomiti subjekta, ne zadeva ga v živo, saj se je	subjekt	že postavil "na varno".Prav to gesto hoče ponoviti	C
naključje, saj na vsak udarec usode Nietzschejev	subjekt	odgovori: "To hočem!" Stoikom gre nedvomno priznati	C
ker zahteva od subjekta popolno uklonitev.	Subjekt	je svoboden, ko se popolnoma podredi zahtevam	C
nogo. Bistvo stoiške askeze je v tem, da se	subjekt	odtegne vsemu, kar ni od njega odvisno, natančneje	C
zmožnosti izbire. Da je stoik v prvi vrsti	subjekt,	ki se odteguje vsaki prisili, je razvidno iz	C
Ne, pač pa le moje umrljivo telo."	Subjekt,	ki je v posesti te zmožnosti, ravna po svoji	C
Drugi ne more v nobenem primeru uživati. Zato	subjekt,	ki se zateče v proairesis, Sadu nujno "pokvari	C
že je subjektova sramežljivost "posiljena".	Subjekt	se čuti posiljenega, ker je pasivno prenašal	C
nobenih možnosti za uspeh, če ne bi bil sam	subjekt	v svoji največji intimnosti že na mestu Drugega	C
točke, ga zadene v živo, je to zato, ker je sam	subjekt	na neki način "vsiljivec" na mestu Drugega.	C
proairesis ni več mogoč. Nujno je torej, da stoiški	subjekt	izumi drugačen odnos do Drugega, tak namreč	C
tako kot sadist, ve, da ne gre za to, ali se	subjekt	ukloni ali ne zunanji prisili, temveč za to	C
na kraj nekakšne "absolutne istosti", kjer je	subjekt	zunaj dosega, varen pred napadi Drugega.V nekem	C
smislu bi zato lahko rekli, da tudi stoiški	subjekt	uživa.Seveda ne uživa v trpljenju.	C
avtonomije svoje volje, svoje proairesis, je	subjekt	pripravljen plačati kakršno koli ceno, celo	C
subjekta, da mumificira svojo željo. Stoiški	subjekt	uteleša torej držo brezčutnosti in neomajnosti	C
Toda ali je stoik Heglov gospodar? Stoiški	subjekt,	reduciran na hegemonikon, na proairesis, gotovo	C
pozicijo gospodarja že subvertira, ker je tu	subjekt	pripravljen žrtvovati tudi samo gospostvo.Ta	C
ravno nasprotno, je tisto v subjektu, čemur je	subjekt	pripravljen žrtvovati vse, celo svoj obstoj	C
Pri stoikih, kot nismo nehali poudarjati, je	subjekt	poistoveten z zavestnim jazom, s hegemonikonom	C
ki naj drži strasti na uzdi. Za psihoanalizo	subjekt	izvirno ne ve, kaj hoče, natančneje, ne ve,	C
sebstvo v tistem, kar se izmika umu, v čemer se	subjekt	ne prepozna in o čemer noče ničesar vedeti.	C
subjekta. Kako se na tako strukturo artikulira	subjekt?	To vprašanje je še zlasti dramatično za stoike	C
vznik subjekta. V pulziji nastopi neki nov	subjekt,	ein neues Subjekt.To bi lahko razumeli v smislu	C
pulziji nastopi neki nov subjekt, ein neues	Subjekt.	To bi lahko razumeli v smislu vulgarne interpretacije	C
kjer je bilo ono, se pravi goni, mora priti	subjekt,	ozaveščeni jaz.To bi bil nastanek Jaza iz onega	C
zato tudi vztraja: "ni bil že prej tu neki	subjekt,	namreč subjekt pulzije, marveč je to, da vidimo	C
vztraja: "ni bil že prej tu neki subjekt, namreč	subjekt	pulzije, marveč je to, da vidimo, kako nastopi	C
pulzije, marveč je to, da vidimo, kako nastopi	subjekt,	nekaj novega." Kako vznikne torej subjekt?	C
subjekt, nekaj novega." Kako vznikne torej	subjekt?	Subjekt ni na neki način že tu, marveč ga dobesedno	C
Kako vznikne torej subjekt?	Subjekt	ni na neki način že tu, marveč ga dobesedno	C
njegovih premen, sprevračanja. Krožno gibanje je	subjekt	in statu nascendi.To je seveda mogoče le, če	C
neodvisno od subjekta, pač pa da je sam gon	subjekt	pred subjektom, je subjekt, še preden je postal	C
pa da je sam gon subjekt pred subjektom, je	subjekt,	še preden je postal subjekt.Zato subjekt kot	C
pred subjektom, je subjekt, še preden je postal	subjekt.	Zato subjekt kot tisto novo, kar vznikne iz pulzije	C
je subjekt, še preden je postal subjekt. Zato	subjekt	kot tisto novo, kar vznikne iz pulzije, ne ukine	C
Obstaja le subjektivacija brez subjekta oziroma	subjekt,	ki se ne ve.Subjekt bi postal šele, če bi vzel	C
brez subjekta oziroma subjekt, ki se ne ve.	Subjekt	bi postal šele, če bi vzel nase ta objektni	C
nemogoče. Gon je tisto v subjektu, kar še ni	subjekt,	neko obskurno jedro, in hkrati tisto, kar se	C
jektivaciji, kar ostaja nedostopno subjektu. Skratka,	subjekt	ne more nikdar biti gon in se tega zavedati	C
tega ne ve, ali pa to ve, a takrat on sam kot	subjekt	zbledi, ugasne.Zato spravo s pulzijo nujno spremlja	C
nujno spremlja subjektivna destitucija: ko se	subjekt	spravi s pulzijo, on sam izgine, je odstranjen	C
hegemonikon nima mesta zunaj subjekta. Tudi za stoike	subjekt	sprva obstaja oziroma je navzoč samo kot topos	C
Stoiška etika implicira operacijo izpraznjenja:	subjekt	se mora izprazniti, izničiti, spremeniti v puščavo	C
napetost neke stalne, konstantne sile, za katero	subjekt	ne ve, kaj hoče, se naseli v jaz, lahko bi rekli	C
opredeljena prav z načinom, kako se vanjo umešča	subjekt"	. Pulzijo, kot smo že videli, opredeljuje radikalna	C
mogoče govoriti ne o subjektu ne o objektu:	subjekt	se še ni "rodil", objekt pa je zmerom že zgubljen	C
ustvari, proizvede svojega subjekta. Kajti ni	subjekt	tisti, ki išče zadovoljitev, pač pa, narobe	C
zares spravil z užitkom, s pulzijo. V perverziji	subjekt	izgine v užitku Drugega, reducira se zgolj na	C
zgolj na instrument volje Drugega in se kot	subjekt	izbriše.Perverzija ni vznik novega subjekta	C
nobenega spraševanja: ali hočem to, kar želim?	Subjekt	se je namreč tako radikalno spremenil, da so	C
brezpredmetna, absurdna, saj poslej ni več mogoče, da bi	subjekt	"blodil", da bi se izgubljal, odslej teče po	C
bolj usmiljeni. Edino, za čemer se žene stoiški	subjekt,	je "skladnost z", v zadnji instanci skladnost	C
najprej dano samo krožno gibanje, v katerem	subjekt	vznikne kot nekaj novega, kot acefalična instanca	C
novega, kot acefalična instanca. V perverziji je	subjekt	ravno tako situiran kot objekt, vendar z neko	C
vendar z neko bistveno distinkcijo, saj se kot	subjekt	vzpostavi le, kolikor "iz sebe naredi objekt	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani