sreča (801-900)

če se premisli drugače, potem ti čestitam,	sreča	tvoja!Če se pa ne premisli, potem pa imaš, česar	A
Kaj pa je zadovoljnost? Kaj pa je ‒	sreča?	« Nagubančil je čelo ter segel po kozarcu, katerega	A
kopeli proti bližnjemu gozdu. Bal se je, da	sreča	še kaj nadležnežev. Po gozdu je bilo mnogo potov	A
bila najina odgovora? Ti si dejal: ‚Kaj pa je	sreča	‒ kaj zadovoljnost?’A jaz sem zavrnil odkritosrčno	A
nekovo skrivno, zvito veselje. Osem oči se	sreča	hkrati; zakaj tudi oče Krača je nekoliko prej	A
Vrbanojem, do voza. Vračajoč se po stopnicah,	sreča	vrhu hodnika Ančko, ki je hotela v sobico, kamor	A
deklica zopet v cerkev, stari pa oprezovat. A	sreča	mu ni bila mila.Mana je prišla s spremljevalcem	A
pot z obraza in odšel. Na spodnjih stopnicah	sreča	mladega oficirja.Poznal ga je, saj je bil tistih	A
snubitev bogatega bratranca, ki je bila očitna	sreča	za rejenko; na drugi strani pa misel, ki se	A
prav dobro, ker niso imeli svojih otrok. Ali ta	sreča	je bila kratka; osramočena mačeha se je zaklela	A
najdeš, primi ga!« Samorad je vse to čul in	sreča	zanj, da je bil neviden in neslišen. Bizeljski	A
srečna?« »Verjamem, prijatelj, da te Cvetanina	sreča	bolj zanimlje nego usoda vsega človeštva; tembolj	A
samopašna želja, da bi zvedel, ali se združi	sreča	Cvetanina s tvojo srečo.Prav zaradi tega moram	A
že, da se bo ta vdova pokorila vse žive dni.	Sreča	zanjo, da teh dni ne bo veliko!« »To je žalostno	A
On pa pojde v Pariz, in če se vrne nekdanja	sreča,	obogatel bo vnovič.Zet je napodil Ljudmilo na	A
stroških, in popišem v predgovorčku, kakova	sreča	mi je podala v roke to veleučeno knjigo.Povem	A
dal upokojiti; skrajni čas je že. No, prava	sreča	je, da ni prišel nadsodiški načelnik, kakor	A
jih boš še živel, doleti te morda iznenadna	sreča.	Saj te zjutraj poseti tvoj rojak, ki ima nekaj	A
je zdaj brez očeta. Marsikatera zakonska	sreča	se v naših planinah podere na enak način in	A
Ali na Dunaj vam je bilo treba hoditi, da vas	sreča	modrost, in leto dni ste potrebovali, preden	A
prijecata v šumo nad vasjo. Kakor bi trenil, ju	sreča	medved in se pred njima postavi na zadnje noge	A
ali imajočih večjih potrebščin. Čudna taka	sreča	in zadovoljnost!Zatorej nisem mogel zvedeti	A
noge s svincem obdane. Tovariš vseučiliški me	sreča,	osupel obstoji in me vpraša, sem li bolan.	A
vrabec ne pade raz streho brez božje volje.	Sreča	in nesreča prideta od Boga.Naši gorjanci bi	A
Vi takisto o sreči in nesreči drugače sodite:	Sreča,	ki vas doleti, je plod vašega zaslužka; a nesreča	A
Adamovčevo Jero. Tako prijazna mu je in kadar jo	sreča,	je vsa plaha.»Saj jo imam rad,« si je moral	A
/ . / stran 33 . / »Boga ne pozabi, pa bo	sreča	v hiši.Jaz bom vsak dan molila zate.	A
ki so drugod.« »Tudi pri nas bi bila lahko	sreča,	pa je ni.Za otroke se ne brigaš, nič se ne meniš	A
njem in se lovilo občutje, da gre z Jero tudi	sreča	iz hiše in da z njeno smrtjo plane na dan, kar	A
Pa ne! Vsak se me ustraši, če me	sreča,	in nič več mi niso tako prijazni kot nekdaj	A
jasneje je čutila, da bo s tem dnem ugasnila	sreča	v hiši. »Neža, ali še ni?« se je oglasil Bajželj	A
Miklova žena je ostala vdova. Njena edina	sreča	in veselje je bila odslej Zalika.Njo je redila	A
kmeta ob vsak pridelani in prihranjeni vinar.	Sreča	je bila za tisto župnijo in vas, kjer ni bilo	A
strašna slutnja, da je za vselej uničena njena	sreča:	vse to je Almiro tako potrlo, da je v kratkem	A
mojega ženina in moža; ali glej, vsa človeška	sreča,	vse človeško življenje je v božjih rokah.V jutru	A
vzamemo nocoj ta nepristopni tabor, ali zastonj.	Sreča	mi ni naklonjena.Prvi kamen, ki je priletel	A
Vnel se je hud boj.	Sreča	junaška je bila mila kristjanom.Turka so uničili	A
že tu: mlade muhe, temni in svetli metulji (o	sreča,	prvi se gosposko pripelje citronček), ljubeznivo	A
bil in kaj je bil gospod Mirodolski. * Kaj je	sreča	človeška?‒ ‒ Vsak hrepeni po nji, vsak leta	A
mirnega, srečnega večera? Redka cvetica je	sreča	v ti »solzni dolini«; išče je vsak; najde jo	A
človeškem srcu. Blago torej bodi tvoje srce in	sreča	bode tvoja!O da bi bilo zares vedno tako, da	A
vest, ki mu ni nič hudega očitala. Ali to ni še	sreča?	Dokler je človek še mlad in krepak, dokler mu	A
vera pri starih Grkih, da prevelika človeška	sreča	zbuja zavist bogovom.Kdor se je torej presrečnega	A
Tolažila jih bode samo misel, da si srečna; tvoja	sreča,	najina sreča!Bodi vesela, sestrica.	A
samo misel, da si srečna; tvoja sreča, najina	sreča!	Bodi vesela, sestrica.	A
hvala! Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja	sreča.	Samo enkrat si me žalila, ko si od mene, od svojih	A
pogubnega razkolstva, da se vrne mir in z njim	sreča	v našo ubogo deželo! Nemogoče mi je misliti	A
stanovala v skromni izbici pod streho in mir in	sreča	sta prebivala z njima.Z delom svojih rok je	A
zadnja želja; vesel odhajam od vas. Mir in	sreča	plavajta nad vašo streho.Bog daj, da doživite	A
velike. Po njegovih besedah je bila ribolovska	sreča	njegova res nenavadna.Ni bilo tako plitvega	A
odpušča; očesa, iz katerega sije zadovoljnost in	sreča,	ki zbuja kakor pomladno sonce vese lje in življenje	A
laž; tu je ljubezen, zvestoba, tu je mir in	sreča!	Taka bodi ženska, potem bode ne samo možu enakopravn	A
zakonski stan. To pa veš, da nas vseh ne čaka ta	sreča.	Koliko je deklet, ki ostanejo samice vse svoje	A
veli srce; saj očetu mora biti nad vse otrokova	sreča.	Torej Breda je tudi preskrbljena, Radovan; a	A
milo toži po neznani domovini, kjer je mir in	sreča	doma. Ko je končal petje, prejel je od vsakega	A
pred durmi ter branila ji v raj, kjer je bivala	Sreča	in vabila jo tako zapeljivo!Obljubljena je bila	A
a stresel se je in zavedel: to ni mogoče, ta	sreča	mora biti njegova; zagotovljena mu mora biti	A
sta, da tej pijanosti ne bode konca: kaj je	sreča,	kaj je ljubezen, ako ni večna?Večna!	A
proti Zori: »In ti, ljubo dete moje?« »Moja	sreča	je pri vas, oče!« odgovori mu Zora in ljubo	A
z ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena	sreča.	Gorje mu, kdor bi se je bil s prstom dotaknil	A
stan - njemu in pozneje družici svoji. Kratka	sreča,	kratke sanje!Nič posebnega, nenavadnega, vsakdanja	A
On jo pa gleda in posluša in srečen je; sama	sreča	ga je in veselje.Čudne stvari se godé na svetu	A
umaknilo raznovrstnemu plemenitemu grmovju.	Sreča	je bila prišla na Skalarjev dom in njeni žarki	A
cveticami Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje, veselje,	sreča	ji sije z obličja, iz oči.Tako zdrava, vesela	A
takega ne bila nadejala. Kajne, da je to velika	sreča	in čast, da je Valentin, ki bi bil lahko potrkal	A
pomišljala samo eno trenutje. Usrdil bi se in tvoja	sreča	bi bila zapravljena in izgubljena za vselej	A
grgrá in vrvrá pod njim iz pozabljenega vrča.	Sreča	in veselje je razlito okrog po naravi, sreča	A
Sreča in veselje je razlito okrog po naravi,	sreča	in veselje v njunih srcih! Čuj, kako lepo kos	A
goreče, ali njena ljubezen je bila krotka, mirna.	Sreča	ljubljenega moža je nji bila nad vse; rada ji	A
prenašati človeško srce? Če je bila kratka ta	sreča,	kaj pa to ‒ ali se meri sreča po dolgosti?Prejela	A
bila kratka ta sreča, kaj pa to ‒ ali se meri	sreča	po dolgosti?Prejela si in užila svoj del, ničesar	A
mirno, sladko življenje, čista ljubezen, prava	sreča!	Žívi in ljubi kakor jaz!	A
jim je težilo srca. Spoznala sem, da če je kje	sreča	na svetu, more biti doma le tu na kmetih med	A
da bi mi pri najmanjši spremembi ne zbežala	sreča	kakor splašen golobček.O kako hitro mi je zletel	A
ali poezija je, meni vsaj, nemir ‒ mir pa je	sreča!	O lepem poletnem dnevu miruje narava, počiva	A
‒ ‒ Je li življenje človeku dobrota ‒	sreča?	Oj človeški rodovi, kakó senci enaki ste vi	A
hladnimi gozdiči, nad njo pa plava mir, nedolžnost,	sreča,	in zdi se mi, kakor bi zelene smreke majale	A
potok. Kaj bo drugemu, kaj bo tebi moja otroška	sreča!	Saj je, kakor bi komu sanje pripovedoval, pa	A
vse mora biti njena last. Ona mu je lepota,	sreča,	ideal.Stokrat in stokrat se prepriča, da so	A
je ona, tam je raj, tam diha mir, nedolžnost,	sreča!	Zreti ji smem v milo, neskončno globoko oko	A
valovi strasti, željá in hrepenenja! Ali je to	sreča?	Niso morebiti to samo lepe sanje, ki mi zibljejo	A
zakaj bi ne bila? Pusti jo, še je čas, s tabo ni	sreča!	Gorje ji, če združi svojo s tvojo usodo!	A
ali kaj pa Delino blagodejno oko? Blagoslov,	sreča	je doma, kamor posijejo mili žarki njegovi!	A
videl. In videl sem jo tudi jaz in mir in	sreča	sta prišla z njenim pogledom v moje srce. 4	A
težko mi je, a moram naravnost govoriti ‒ je	sreča	mojega edinega otroka, mojega veselja, moje	A
Lahko vam je.	Sreča	vam je dala nenadoma v roke veliko moč, nevarno	A
vso dušo, z vsemi močmi svojega srca, ti moja	sreča,	moje življenje, moje vse!Srce mi iztrgaj iz	A
brez volje, brez moči, brez prave zavesti.	Sreča!	‒ Človek hrepeni po nji, trudi se zanjo, leta	A
pred očmi; v rajski svetlobi se mi je prikazala	sreča,	en pogled nanjo, potem so jo na veke zopet zagrnile	A
tako lepo opomogli in skoraj obogateli. Ali	sreča	je rada nestanovitna.V Rasnem je našel Logar	A
se zakadila vanjo. Za deklino je bila velika	sreča,	da ji starka ni bila kos, drugače bi ji bila	A
Sladko se smehljaje veli Sidonija: »Ta neskončna	sreča	mi je prišla takole: na Gorjancih je bil pri	A
Grajski služabnik se je dosti trudil, ali	sreča	mu ni hotela poslužiti, da bi izvršil gospodovo	A
sužnost. Ali često sta pomogla Slovencem Bog in	sreča,	da so slavno odtirali in ugonobili besne svoje	A
gospode, da bi ga sprejeli v tamošnjo bolnico.	Sreča	ga mesar Ponomár, ki se je prej dostikrat smejal	A
vozili v dragih kočijah s štirimi konji. Toda ta	sreča,	žal, ne bo trajala dolgo.V svoji obilnosti se	A
Ali njemu ni bila namenjena nobena pozemeljska	sreča.	Zaveroval se je v to gospodično tako globoko	A
bil tako neznansko močan in hud. Zanj ni bila	sreča.	Ravno ta kranjska jeza ga je ugonobila v laški	A
Trudil in potil se je zastonj. Vsekako je bila	sreča	za gospode, da jih ni zasledil, morda še večja	A
zabavljanje bi razkačilo vsakega, kaj ne Rusa?	Sreča,	da je bil sekiro že nekam vrgel.Na vaščane naskoči	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani