sreča (601-700)

in podjarmil si jo je z enim samim pogledom.	Sreča	je napolnila vse njegovo srce, tako da je usehnilo	A
vetru, vse čez in čez je razlita rosna sončna	sreča	... Kako bi pokleknil in poljubil tisto zemljo	A
videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja	sreča	k sreči in življenje k življenju, tako je prišel	A
Tako si šla, mladost, tako si mi pobegnila,	sreča,	brez pozdrava in blagoslova!“Takrat pa sem gledal	A
popolnost, če ne v jednakosti stanov, kje je	sreča,	če ne v svobodi?Ali moreš mirno živeti, ko tako	A
da sliši njegovo besedo. ”Če ti je popotniku	sreča	milostna, Bog ti jo blagoslovi. Ali kadar boš	A
bi bile že dote za kajžarjevo hči! Bodi mi	sreča	prijazna, kakor je tej bila, pa so brez potrebe	A
Tudi ti tako stori! Le tistemu se	sreča	smeje, ki se smeje tudi sam.“ Pavle je komaj	A
brez cilja naprej! Bridkost je bila trenotek,	sreča	bodi večnost!...	A
na poslednjo nerodno pot! Samo daj, da te ne	sreča	lepa ženska, usmiljena gospa Olga ... in če te	A
lepa ženska, usmiljena gospa Olga ... in če te	sreča,	ne poslušaj njenih besed, temveč glej samo s	A
mu razburja bolj in bolj nemirno ... In ko se	sreča	z baronico materjo, ga ta sočutno poboža po	A
čakate tam na moj nadaljnji ukaz. Če vas kdo	sreča,	recite, da greste po provijant.Juran, ti si	A
grad Čazem s tremi topovi. Ej, tam nam ni bila	sreča	mila!Tri dni smo napadali, a nismo prodrli,	A
tu ni za te, Juri, potem je vse zaman, najina	sreča	in življenje, potem mi je žal, da sem prišla	A
»Bog mu daj zdravje!« »On je vsa moja	sreča,	« je odvrnila Anica. Lipe se je ozrl	A
pa je smrt. Pred smrtjo pa je spoznanje, je	sreča	nedolžnih otrok, ki se smrti ne boje.Bodimo	A
O moj Bog! Kolika	sreča	biti čist!Pa kdo je?	A
za prožno nogó. Močnó jalova je namreč ta	sreča	starih let.Ne vidim, da sem hladán, ko lipov	A
nad čemer je obupal, da bo kdaj imel, božja	sreča	Kristusova, se je zdajci osula nadenj, ga obsenčila	A
bilo, da je imel tudi v igri srečo. Pa taka	sreča	je od danes na jutri.Zgodilo se je, da je mladi	A
tisti, ki so šli prvi v vojski vdovcev. Njihova	sreča	je bila. Graničarji so imeli prazne roke; pa	A
očmi kakor zaljubljenec, ki po dolgem času spet	sreča	svojo ljubezen. »Nikomur ne povej, da	A
zaradi naključja se nisva pretirano vznemirjala.	Sreča	mora biti lovcu pač naklonjena. Fazanka	A
samo zdravje, s tobakom si ga pa krepi! Kakšna	sreča,	da smo se postavili na svoje noge!«	A
vendar je pobirati to klasje res prava	sreča	za življenje naše, saj ravno ono kruh	A
Brž domov, da ne bodo drugi zvedeli... Še	sreča,	da te ni nihče opazil...« Domov sem stopal	A
žrebe, če ne bo, je gams velikan... In - kakšna	sreča!	- imelo je rep!Povedal sem gospodarju, kako	A
kvadratnih metrov kositra in nič več. »Kakšna	sreča,	da imam planinca v svoji fari!« mi je rekel	A
S skale pa se nisem mogel rešiti sam. Še	sreča,	da je zvečer sestra povedala Trentarjem, ki	A
letih še ni srečala pamet... Navadno možakarje	sreča	pamet vsaj tam po štiriindvajsetem...«	A
Naenkrat pa nisem več znal priti nazaj. Še	sreča,	da so me lovci slišali, ko sem klical na pomoč	A
je vse, kar imam... Z mano je odšla v grob vsa	sreča,	ko sem pokopala sina...Otroka ni lahko pokopati	A
da imate v mestu svojem pravične sodnike!« »	Sreča	tvoja,« dostavi profesor, »da te in kdo čul	A
uganiti, kakšna je ta vaša ljubezen! Morda je	sreča,	morda nesreča.Sam Bog to ve!«	A
Po propisih blaženega Antona od Kala stane ta	sreča	sto lir. Plačaj!«	A
vojske naše so premagale vsakega sovražnika.	Sreča	naša je cvetela kakor roža spomladi, in časih	A
v glasen jok. »Sedaj, ko se mi nudi velika	sreča,	sedaj me neče!Je li to krščansko?«	A
komur je drago stopiti v sveti zakon. Komur je	sreča	mila, dobi prijetno družico, komur pa usoda	A
je ljubezen!« šepeče sama v sebi. Meni pa je	sreča	zatopila srce, da sem pozabil vsega, da sem	A
se mu s tako nevesto razcvete bujna zakonska	sreča.	Za svojo osebo sem malo občeval z gospico Elviro	A
se je opravičevala, a nisem ji dal govoriti.	Sreča	današnjega dne je nji in Šimnu sijala raz obraz	A
vsemu svetu. Takoj pa me je prešinila velika	sreča	ob misli, da je to rešitev, edino mogoča rešitev	A
gospe Suzane. Govoril sem torej sam sebi, kaka	sreča	bi bila, izbrati si tako družico za vse življenje	A
živahno je odgovoril: »To bi bila zame velika	sreča.	Že zbog vaših oči, gospodična Agata, ki jih bom	A
še vedno večni študent! Kdaj te vendar pamet	sreča,	da na kol obesiš šolo?« Ne da bi kaj odgovoril	A
ta je bil edini steber, na katerem je slonela	sreča	države in moč presvetle dinastije.Vsekdar je	A
zadovoljstvom si je brisal usta. Mladi ženi je	sreča	prikipela do vratu. »Pa še kaj pridite, gospod	A
pohotno grejejo v žarkih cesarske milosti. Ta	sreča	pa je bodla neizvoljence ko trn v peti.Zategadelj	A
Thurnova prizanaša s svojo ljubosumnostjo. Prava	sreča,	da nima knez svoje soproge tu, brez dvojbe bi	A
je vzdihnil. . / . / stran 288 . / »Kaka	sreča!	« »Sreča to pač ni!«	A
»Kaka sreča!« »	Sreča	to pač ni!« »To je sreča deklica, ki je ceniti	A
»Sreča to pač ni!« »To je	sreča	deklica, ki je ceniti ne umeš!« Pozvonil je	A
zorno in sončnato. Pričakovala jo je nepopisna	sreča,	a pridobila jo je ‒ brez greha! Ravno tedaj	A
bogato obdarili cerkev v Luiziani!« »Kakšna	sreča!	« Sveti mož je nato nastavil svoje mreže.	A
Vendar te zopet vidimo! Redkokdaj nas doleti ta	sreča	in zelo se čudimo, da so te za danes pustili	A
Židan je ves srečen vzkliknil: »Kaka čast! Kaka	sreča!	« »Doma ti vse povem!«	A
»Meni tako pojete!« je divjal. »Prava	sreča,	da so cesarji v Ljubljani!Pri njih se pritožim	A
ne kaže trdnega značaja, na katerem temelji	sreča	vsakega zakona.Istotako se je grajalo, da je	A
ergo je dokazano, da je za našega Andreja prava	sreča,	da se je vrnil z ledu, ne da si je polomil svoja	A
»Včasi! Kakšna	sreča!	« »Sreča?	A
Kakšna sreča!« »	Sreča?	Če te ošabni puhloglaveži gledajo čez rame!«	A
gostilničarja prav močno razkačilo. »Tvoja	sreča,	Kljukec, da nisem pijan!Drugače bi ti premedel	A
kakor že rečeno, Turjačanom cvetela najdivnejša	sreča.	Herbart Turjaški je bil s svojo junaško smrtjo	A
sem, da mi umre ravno takrat, ko bode to moja	sreča	zahtevala!« Suhotno se je zasmejal,	A
pustil v stanici,« siknil je »in to je vaša	sreča,	vitez Sonce!« »Kaj naj vam koristi orožje	A
poiščete še pred nočjo spovednika, če vam je ljuba	sreča	večnega življenja! Pri poti« - nadaljeval	A
globokim poklonom je odstopil Volk Engelbreht, in	sreča	mu je poganjala vse mogoče cvetove po razgretem	A
migoma izginil onim v sobi iz pogleda. Njegova	sreča	je hotela, da je bil grajski zid nagnjen nekoliko	A
Vajkarda ter vprašal sedaj po tem, sedaj po onem.	Sreča	Turjaških cvetela je tisti dan šopirno, in kakor	A
kaj tako žaljivega za mé, ki mi bode največja	sreča,	pozdraviti Vaše Veličestvo na svojem gradu!	A
jih je več od 250 glav, katerim se je dodelila	sreča,	da so smeli poljubiti vladarjeve prste.	A
žarila v svoji lepoti, katero je povikševala	sreča,	iz pogledov ji kipeča.Za njima je vstopil tudi	A
čebljala. Bogomir pristopi in ravno pri veži se	sreča	s človekom, katerega je šum izklical na dvor	A
smejaje odhitita v gnečo. Bogomiru pa pólje čudna	sreča	po duši.Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v	A
Morda je iskala njega! V resnici	sreča	se oko z očesom.Bila je ona, kakor je živela	A
zaspano. »Vsak trenutek!« odgovori kanonik in	sreča	se mu sveti na obrazu, da ima čast razgovarjati	A
Ali pri njenem pogledu se razpršijo vsi upi,	sreča	izgine in hipno se posuši cvetje.Prešine ga	A
Jaka, »ker ga je podkev malo otiščala. Res,	sreča,	drugače bi ga gospod še ne ukrotil!« »Pojaj	A
je posrečilo, in da bi se iznova pridobljena	sreča	za trdno ohranila obitelji, sklenila se je zakonska	A
preobilnost nadležnih dolgov. Nepričakovana	sreča	nižavske obitelji ga je pljusknila kvišku; plačal	A
»Mraza ne čutim!« »	Sreča	vaša!Lahko noč!«	A
Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga	sreča	vitez Lanski. »Kam greš, notar!«	A
sladké, umrla ljubezen goreča, umrla življenja je	sreča.	S. Gregorčič Močno se boš čudil, ko ti dospe	A
je življenja vsa sladkost odkrila, ko me vabi	sreča	od daleč, sedaj me zopet ti z nerazvezljivimi	A
tudi dolžniki in gospodarili, da je bilo groza.	Sreča	je, da ima rodbina nekov denarni fidejkomis	A
bile zakopane vse njene bolečine, vsa njena	sreča,	katero je hotela doživeti!Silna tuga me prešine	A
sloves. Poparjen sem odrinil od župnišča, a	sreča	je hotela, da me je hlapec Lukež s svojim gostobesednim	A
Poljanski dolini. Sam svoj biti je največja	sreča!	To srečo sem si zaželel že takrat, ko sem jezdaril	A
vsako potrebščino, dokler dela pri hiši. Le	sreča,	da sem imel v hiši še švedsko vojno blagajno	A
resnice!« Preklinjali so krivo pričo, in prava	sreča	je bila, da je Marks že prejšnji dan odnesel	A
iz ubogih slovenskih pokrajin ‒ Nemca vedno	sreča	išče, posebno če je škof svete matere katoliške	A
bi se, če bi bilo tako. Oj, to bi bila prava	sreča,	če bi ga ubil prav ondi, kjer me je óni trgal	A
da se vrne iz tavanja po podstrešju. »Kakšna	sreča!	Pa ravno z Wartburgom, najboljšim štirikolesnikom	A
obrisali solzo v njen sijoči slinček. Kakšna	sreča!	Zopet smo se lahko posvetili prej začeti nalogi	A
bodejo s Turjačanom. Če je tako, je res prava	sreča	za nas.« Krištof Planina ni rekel nobene; molče	A
in skrbi in je laže potrpel. Le Henriku se	sreča	od nikoder ni zasmejala.Poniglav in otožen je	A
« »Vse je iz nje: življenje in ljubezen in	sreča.	« »Vsako premično imetje je minljivo: tat ukrade	A
siromaka, bržkone še najbolje. Saj se ne ve, ali ga	sreča	ne čaka baš kje prav daleč.Potujoči pevci toliko	A
Linhart pritegoval. »Včasih misliš, da se ti	sreča	smehlja, pa se ti le smeje,« je Kuralt vedel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani