V Brnotovi glavi se je čudno vrtelo. Na eni strani ta nenadna snubitev bogatega bratranca, ki je bila očitna sreča za rejenko; na drugi strani pa misel, ki se mu je bila že več let ukoreninila, namreč misel, da omoži Metko doma, sinu, šepavemu Gotardu, pa izgovori primeren živež in kot na očetovem domu ‒ vse to si je nasprotovalo, zdaj ni vedel, kam bi se obrnil. Topolščak je čutil, kaj se godi v onem.