Imel sem snežnobel dvorec daleč od mesta in od ljudí, pod milim nebom, sredi zelenih brd, za visokimi, tihimi gozdovi. Tam sem prebival, kadar se je vzbudilo staro poželenje po duhu sveže, razorane prsti, pokošene trave, po pesmih gozdne harfe, po soncu, ki sije na polju.
S sabo sem bil vzel svojo najlepšo ljubico, vitko, fino, drobno dekletce, takó drobno, da se je lahko skrila pod mojo suknjo.