nova beseda iz Slovenije
tudi gospod Freuberger nekako neumno gledal | predse | kot volič, katerega je mesar prelahno udaril | A |
ko smo zapustili mesto. Sedel sem v sedlo in | predse | sem jo vzel.Jurij pa je peš vodil konja, da | A |
ni odgovoril in nekaj časa se je zamislil tja | predse. | Imel je obilo dobre volje, a blago in rahlo srce | A |
krilatega vladarja naših gozdov. Z dolgim vratom | predse | štrleč, pomikal se je počasi v zraku, plul proti | A |
dejal, po turško sedel pred luknjo in modro zrl | predse. | Prav tako, kot bi to naredil Winetu sam. | A |
bil močno žalosten. Postal je in se zagledal | predse. | Kakor bi mu zviška pal, je pred njim stal sklep | A |
oblačna in temna, človek za komolec daleč ni videl | predse. | Majnhalm in Henrik sta z oboroženci nastavljala | A |
Krištof Planina hripavo vpil in z rapirjem dregal | predse | v temo. Tovorni konji so se splašili po cesti | A |
z Urhom Ljubljanskim. Tako seveda ni maral | predse | menihov.Utegnili bi omeniti tisto srečanje, | A |
mladoličen si še, zato slaboviden, da ne gledaš daleč | predse, | « je počasi in resno pogledal zbeganega mladeniča | A |
Hotimir je bridko vzdihnil in se zagledal | predse, | potlej je dvignil oči in jih pasel na njej. | A |
roko položil na srce, z levo mehko zakrilil | predse | in se s pripognjenim kolenom na vse strani priklonil | A |
mu prinesem tole novico!« Malo se je zagledal | predse, | stopil korak naprej in prosil, ali bi tudi on | A |
brž zatožil Hartvika. Majnhalm je molče gledal | predse. | »Ogri silijo v deželo, že jutri utegnemo trčiti | A |
nekaj kipelo, pa ni slišala: zagledala se je | predse, | roke so ji ostrmele. »Prav lepo se res | A |
gospod, ki je do zdaj molčal in mrko gledal | predse. | »Samostani, ki nimajo šole ali vsaj bolnice | A |
pozvedovat o vojski v Soteski?« je Francè pljunil | predse. | »Hm, ne verjamem,« je vendar zazeblo | A |
Roke je potisnil v žepe; in se je zagledal | predse | v tla. Ob misli na otroke ga je postalo kar | A |
zamislil med delom. Na lopato naslonjen je gledal | predse, | dolgo je buljil v tla, in nadzornik ga je pokaral | A |
Kod neki se klati zdaj?« je nejevoljen mrmral | predse. | Pa gospod Ambrož se tisti dan ni klatil nikoder | A |
mara, ne bo ti sile.« Hlapec se je zagledal | predse | in molčal. »Ali ti ni na okó, ka-li?« | A |
umaknila. Graščak je ždel ob oknu in topo buljil | predse. | »Na, meč sem ti prinesel nazaj,« je gospod Ambrož | A |
smel ostati tu.« »Hm,« se je opat zagledal | predse, | »za zdaj naj pač ostane. A kaj bo rekel gospod | A |
ki je z Ilijem čepela ob strani, mrko gledala | predse | in hropeče dihala, kakor bi kaj težko nosila | A |
tole samošno jazbino. Nagnjen je bil nekoliko | predse | in zato na pogled skoraj grozoten, kakor bi | A |
Vojvoda se je razgledal čez poslušavke in | predse | stegnil roke, kakor bi hotel pritegniti njihovo | A |
vsi kakor žerjavica, a on nas posamič kliče | predse | in vsakdo položi desnico na križni ročaj njegovega | A |
prijazno trenil po ljudeh in se skromno zagledal | predse, | le beli menihi so se smehljali, anti ponosni | A |
zapravljivka je tale Levkarda!« se je smehljal | predse. | »Te mi že ne bo silil več, prepogubečen je.« | A |
pride nekega dne sibirski poglavar in naju ukaže | predse | pripeljati.Ko prideva, nama reče: | A |
vodi z dlanmi Jezerna Roža. Ostrorogi je daleč | predse | zamahnil s stegnjeno roko: »Pustil bi soma in | A |
Povsem popustiti pa ne sme. Razkrečil je | predse | prste neokretne roke in dokaj bolj mirno spregovoril | A |
Obvaruj!« Navihanec se je zravnal in dvignil | predse | obedve roki z razkrečenimi prsti. »Da se mi | A |
svojega drevaka, se smehljal in zadovoljno brundal | predse. | »Hej!« Sulec se je stresel. | A |
pod Plešivco?« Urni Sulec je mrko pogledal | predse | in umaknil besedo: »Saj nisem mislil zares. | A |
vsaki roki nož in sta kar na slepo zamahovala | predse. | Saj morajo zdaj zdaj priti Somovci pomagat. | A |
Škripal je z zobmi in s pestmi togotno zamahoval | predse. | Raz mostišče so ga opazovali mladci in se mu | A |
Premeteni je glasno zaklical, stegnil roko | predse | in kazal bratu s prstom.Na pobočju Gole gore | A |
temnorjavo bobrovino. Potem je stegnila roke | predse, | pridvignila dlani in se pričela sklanjati nad | A |
se je zravnal, stisnil pesti in stegnil roke | predse. | Razločno, kakor bi ne bil nihče pričakoval, je | A |
»Pri belem bobru!« Ostrorogi je stegnil | predse | v pest stisnjeno roko.»Zakaj bi pa ne. | A |
Presukani Lisjak se je koj prepoznal. Zasikal je | predse | in divje pognal svoj drevak med skupino drugih | A |
oba zavračalna plotova. Kakor dvoje na široko | predse | razprostrtih rok sta se stegala prek jase in | A |
ti.« Brest je stisnil pesti in mrko pogledal | predse. | Potem se je prestopil, kakor bi se bil odtrgal | A |
pol zamežal. »Ubogati ‒.« Ris je stegnil roke | predse: | »Lov je lov. Pametni lovci se podvržejo tistemu | A |
Zorna pa za njim. Pegasti je napeto gledal | predse | in na vse strani kakor prav pravi ris.Prišla | A |
Presukani izogibal. »Lej!« je revsnil Ostrorogi | predse, | »smrkavec bi bil skoraj tudi Srni in Veverki | A |
puščice, pritrdili si rokobrane in položili | predse | sulice, katerih je bil vsak več prinesel s sabo | A |
oglavnice. »Oprezni Srnjak!« Ostrorogi je poklical | predse | prvorojenca Zorne Kaline.V dolgem skoku je planil | A |
sedla na tam ležeči hlod. Zrla je žalostno | predse, | v resnici pa ji je poskakovalo srce.Lahko je | A |
»Ah nič!« Razvneti mladec je zamahnil | predse | z roko. »Orlu naročim, naj ji pove, da se čez | A |
stal poleg Zlatolase. Meh je bil že postavil | predse | na tla.Pribi je bilo nerodno. | A |
je ugriznil v spodnjo ustnico in mrko gledal | predse. | »Nič. | A |
volkovi. Grčavi Brest je togotno zamahnil | predse | z okrvavljenim bičem.Njega Ostrorogega ruk ni | A |
prodove, če res skrivajo zlato. Sedaj je buljil | predse | in samo to razmišljal, kako bi tudi on mogel | A |
posrečilo. Z iztegnjeno roko je podržal bodalo | predse | in ga ogledoval.Zadovoljen z delom, ki ga ni | A |
na trdini ob Velikem jezeru je pa gledal mrko | predse. | Njegovo veliko setev so želi zahrbtni črnolasi | A |
Ostrorogega je pogrelo. Pljunil je | predse: | »Fej!« »Joj, joj, joj!« Bela Ovca je odkimavala | A |
vratih naslonila na podboj in nekaj časa strmela | predse. | »Si že pomolzla?« vpraša jo mati prepirljivo | A |
s tal pobira in palico zopet obeša, ter sam | predse | reče: »Na Kolovec misli iti rokovnjače tožit | A |
koncem in, kadar je hodil, postavljal daleč | predse, | bližnjega možaka po hrbtu, rekoč: »Ali si zopet | A |
stisnjenimi ustnami je sedel tu ter srpo zrl | predse. | Zdramil ga je vojak, kateremu je bil prej, ko | A |
tako da je moral človek pazno stopati in vedno | predse | gledati, da se ni spotikal. Naravno je bilo | A |
lakti krvavo koščeno roko kakor za ščit drži | predse | v zrak.Vidno je bilo, da je palica že močno | A |
« »Kolikor hočeš, treh se ne bojim, če jih | predse | dobim in če nisem golopest.« Neža se nagne k | A |
črvojedi stari mizi. Neža sede za mizo in vrže | predse | kupček papirjev. Stremenček poseže za zrcalo | A |
pri luči v gorki svoji izbi in, brezmiselno | predse | gledé, vlekel in kadil iz velike pipe počasi | A |
piškavo mizico na klop in postavi veliko culo | predse. | Ko bi starka ne bila brljava od dela, skrbi in | A |
velem, nagrbančenem licu. Sin je tiho strmel | predse. | »Nič ne bo, mati, nič,« reče potem, »nazaj | A |
grob koplješ.« Molčita oba; mati joče, sin pa | predse | zre, kakor bi bil lesen. »Mati, zakaj mi niste | A |
pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel | predse, | puško pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom | A |
Podpirala je težko glavo v dlan in zrla srpo | predse. | Tenki zastori na oknih so bili zagrnjeni, tako | A |
Stari je pri tem govorjenju gledal resnobno | predse | v konjevo grivo. Ko je končal, spoznal bi bil | A |
strani pogleda svojega dobrotnika in mrmra sam | predse: | »Najbrž bom jaz dalje v tvoji hiši ostal ko | A |
nihče večerje ne prinese?« Tako je godrnjal | predse | in obrvi se mu zvlečejo še grše na čelu. »To | A |
obrnjenega ovčarja. »Tole,« reče Stoklasek in | predse | moli nekaj okroglega v roki, pa samo z eno, | A |
Stala je zopet ob postelji, glavo naprej | predse | držeč, lasje so ji bili pali čez polovico obraza | A |
In kakor starec tako z upognjenim tilnikom | predse | gleda v razgaženi snežni pot, raztezajo se mu | A |
Srednjega vrha.« Nameril je grozeče z roko | predse: | »Le počakaj!Preklicano taborišče medvedov in | A |
spomnil, kako neumno se je bil izdal, je zaklel | predse: | »Prekleta baba hudičeva.« Od tistega večera | A |
zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter | predse | na pol v tla obrnjen, gor in dol hoditi.Žena | A |
skrila, naj ti bo. A jutri zjutraj jo hočem imeti | predse. | Potlej že naredimo, da bo vsej tej stvari hitro | A |
potu ali da je bila vase utopljena, gledala je | predse | v tla in stopala zelo počasno. Naglo | A |
pometal. Ukažejo nam orožje na kupe položiti | predse. | Radi smo storili tako, saj bi bil vsak rajši | A |
poklekne stari mož tik trupla, postavi svetilnico | predse | v sneg in se spogne čezenj. Lice Pečevo je bilo | A |
kakor pijan. In one grde besede mrmra vedno | predse. | Ničesar ni terjal Bitič od veselosti tega sveta | A |
ploskom, ter bil položil debel rokopis na mizico | predse, | kosti svojega rojstva pa v pleten naslanjač | A |
smotke in iskal žveplenic, katere je bil adjunkt | predse | postavil in jih mehanično prebiral. »Čestitam | A |
neumljivi čuti so ga obhajali in, ko je zrl | predse | na belo, v jutranjem svitu blestečo planoto | A |
navzeta te mime, večerne lepote, molče zrla | predse, | koncipist pa je položil veslo čez čolnova roba | A |
ona, a nemir ji je vedno bolj rastel; zrla je | predse | in s prsti trgala rožo, ki jo je nosila ves | A |
komolec pritisnil k telesu ter tako klobuk | predse | moleč stopal lahkih nog proti zrcalu.Pred njim | A |
»A, kaj še!« meni oni ter puhne gost oblak | predse. | »Doktor je mrzel! | A |
trepalnice; zrla je med pogovorom na plošček | predse. | »Pa kako bom pela slovenski?« | A |
Nasmehnila se je svoji podobi v zrcalu ter šepnila | predse: | »To sovraštvo me miče.Bodemo videli, doklej | A |
glavo v roko ter tako dolgo, dolgo srpo gledal | predse. | Pa to ni bila vest, to ni bil več spomin na | A |
Čudna slutnja se ga je lotila. Ko je zrl | predse | na rdeči prt ter prebiral krušne drobtine, vstajala | A |
dobrovoljno pokima z glavo, obenem pa pljune | predse. | »Borovce bodo vrtali gori na Drenovem; za vodo | A |
palico po listju kraj steze ter zamišljeno zrl | predse. | »Naj velja, kar hoče!« dejal je čez nekoliko | A |
odprta knjiga. Deklica pa je zamišljena zrla | predse | v tla.Doktorja ni zapazila, da ni stal tik nje | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |