In v večernatem obzorju je rasla in rasla, dokler ga nismo opazili na prosto oko, krilatega vladarja naših gozdov. Z dolgim vratom predse štrleč, pomikal se je počasi v zraku, plul proti Zali, bliže in bliže ter se končno spustil v borovje na Zali, malone tako blizu, da smo čuli hrušč in plapot, ko je sedel na drevo. »Ta je naš!« vzklikne Tinče.