Vnanje osebe njegove smo že nekoliko omenili, zato ni treba, opisati ga še enkrat, zlasti ker bode v naši povesti še večkrat stopil na površje ter pokazal se v svoji istinitosti. Prav tedaj, ko se je globoko poklonil občinstvu, katero ga je tako, kakor prej pevce, sprejelo z glasnim ploskom, ter bil položil debel rokopis na mizico predse, kosti svojega rojstva pa v pleten naslanjač, prav tedaj je vstopil v dvorano pri zadnjih vratih mladi borjanski kaplan. »Servus!« dejal mu je Koren, stoječ poleg vhoda.