mokro (57-156)

zaobljene pod kupi trohnečega listja. Sedel je na	mokro	listje, s hrbtom se je naslonil na drevo. Sem	A
vzpenjal pod kupolo neba. Zdaj je legel na	mokro	zemljo, zdaj je med drevesi mezela k njemu svetloba	A
zdelo, da ga gledajo oči ždečega mesta. Skozi	mokro	snežno brozgo je stopil po prazni ulici.Ko je	A
Slišal sem, kako sope, in videl, kako ima srajco	mokro	pod pazduhami. Ljudstvo je z živahnimi klici	A
mudi. »Roke ti ne morem dati, ker imam vso	mokro,	« je dejala Jerica in se obrnila.Ko je bil odšel	A
rameni, ne potegne je na suho, temveč ji vrne	mokro	cunjo, ne zasmejita se, njegova siva leta ju	A
od nje se ne sme zamešati v to drobno drobno	mokro	migotanje, nič ne sme priti v izgubo, kajti	A
naj večkrat pomete svojo sobo in jo obriše z	mokro	cunjo, ki naj meri 20x15 cm, po navoščenem podu	A
pravem mestu, vsako soboto je treba umiti okna z	mokro	cunjo in obrisati s časopisnim papirjem, za	A
preveč potopljenimi glavami si vije svojo pot pod	mokro	drevje, bodičast veter se motovili okoli ušes	A
Zdaj bomo po debeli uri hoda prišli spet na	mokro.	Malo takega vina, kakor je Roštanovo.	A
se začel slačiti. Slekel je svojo do nitke	mokro	srajco ter jo podal svojemu spremljevalcu, rekoč	A
suha ženska v višnjevkasti, ponošeni halji, z	mokro	cunjo v roki.Vazko se je prestrašil ter stopil	A
Krpica je priskočil s konvo vode ter mu z	mokro	cunjo začel izpirati okrvavljeno glavo. »Hajdimo	A
pogoltnilo ga je zanimanje za nadaljnje dogodke. Z	mokro	ruto se je obrisal nos, hujše operacije, hvala	A
odrežeta rido, jo ubrala po stezi. Ko sta skoz	mokro	grmovje, čez polzke korenine in kamene srečno	A
harmoničen sklad svojo izsušeno notranjost z	mokro	vnanjostjo, so se nam vzbudile polagoma tudi	A
Komisar Zajec zine dovtip, da je vino št. 5	mokro.	Ker se mu nihče ne smeje, izjavi, da ostane pri	A
Le kadar pijače ni, se zgodi, da ga tolažim z	mokro	besedo ‒ to je moja iznajdba!‒ In mu naštevam	A
Gašperja bolela buča in so mu jo vtaknili v	mokro	obvezo, že se je oglasil Mihec: »Meni tudi!	A
postelji in tiho jokala, da je bilo vzglavje vse	mokro	od solz. Ker je bila obledela od prečutih noči	A
se zakopala v posteljico. Pošteno jo je, vso	mokro,	zeblo. Naslednje jutro si je Hudournik zakuril	A
Poskusi ga ti. Napisano je tako, kakor bi kdo	mokro	butaro hoste vrgel na papir. Da bi se bil vsaj	A
Ne vsega, samo konček. Golazen začuti	mokro	in mrzlo vodo, pa beži pred njo.Lisica se ritenski	A
vodi. . / . / stran 39 . / Lisica si otrese	mokro	dlako, pogleda za mahom, ki se vrtinči po valovih	A
kanarčka, ki si je prav takrat divje otresal	mokro	perje, je obstala za vrati, sklenila roke in	A
orodja, ki ga je morje splavilo na suho. Med	mokro	šaro je našel trnek.Takoj si ga je pripravil	A
klobuka. Ko je za hip prenehal, da si je otrl	mokro	čelo, je že začutil, kako se je priplazil mrzel	A
je sklonila k Francki in ji poljubila od solz	mokro	lice: »Revica moja, pojdiva na delo.« Ko sta	A
se pijan zibal domov in te je stara čakala z	mokro	cunjo na pragu!« Gosti so se zasmejali, Jernej	A
Kolena so se mu pošibila in sesedel se je na	mokro	prst. Zopet je segel Numida v nedrje ter mu	A
. / stran 190 . / Vroči žarki so posušili	mokro	obleko, kri ji je umiril spanec, pa udih je	A
je jahal ves dan. . / . / stran 201 . / V	mokro	zemljo vtisnjena trava mu je bila zanesljiv	A
nevedoma Ireni in Ljubinici bagrene tančice na	mokro	obrežno pot.Oklepi in šlemi so zažareli, jezdeci	A
si oddahnil in zopet pil. Nato si je otrl	mokro	glavo in lice ter se obrnil do klopi, ki je	A
brije in na vsem lepem začne snežiti, da imaš	mokro	glavo in se ti z obrvi sipljejo beli diamantki	A
sta se večkrat približala hrumečemu potoku. V	mokro	svetlikajočih se stenah se je utrinjala medla	A
so se brez prestanka zaletavali v debele, z	mokro	mahovino čez in čez porasle plohe, kakor da	A
Pa kam si me posadil? Nalašč v jarek, v to	mokro	posteljo!Vzdigni!“	A
preko močvirja, čez hrib. Noge so se udirale v	mokro	prst, padal je na strmem klancu, strah ga je	A
je vzdignil pred njim; začutil je pod nogami	mokro	listje; zašuštelo je včasih, padalo od veje	A
okreniti glavo, ker je bilo vzglavje vroče in	mokro	od potú, ali tudi glava je obležala mirno, vrat	A
in stiskal sem ustna. Mesto je bilo zavito v	mokro	meglo; od nikoder ni bilo najmanjšega vetra	A
pojdiva tja in sediva na ono klop ... ne, tam je	mokro	...Ali bi te bilo strah, če bi stopila v lopo	A
bila razpela vrv od zida do zida ter je obešala	mokro	perilo.Izpodrecana je bila visoko, da je kazala	A
je vztrepetala; vedela je, da je zunaj grdo	mokro	nebo. Njene velike slepe oči so se ozrle	A
ležali tam, tiščali so sapo, grebli z rokami v	mokro	prst.- Reci besedo, spovednik, hitro jo reci	A
zatrepetale ter se dvignile, zasmejalo se je v sobo	mokro	jutranje sonce. Odprl sem oči ter vrgel odejo	A
po težkih sanjah prebudil, je bilo vzglavje	mokro	od solza in oči so mi bile kalne in trudne.	A
previdnosti. Nagnil sem glavo, upiral se z roko ob	mokro	steno ter se plazil po prstih in polagoma bliže	A
ko je rumena luč, tiha in nemirna, obžarila	mokro,	prazno steno. ”Poklekni!“ je rekla Meta.	A
besed, ni čutil več roké, ki mu je otirala z	mokro	cunjo čelo in obraz.Sopel je hitro in glasno	A
Ali še ne pojdeš?“ ga je vprašal in je legel v	mokro	travo. ”Jutri rano se napotim!“ je odgovoril	A
klanjale globoko, da se je dotikalo njunih obrazov	mokro	listje.Kaplje so padale bolj poredkoma; zdelo	A
prešerna misel tako omamila, da je položil lice na	mokro	mizo ter neutegoma zadremal.To početje so ugledali	A
zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in	mokro,	kakor roka bolnikova, mi je dihnila v lica in	A
jarka ob cesti in si je obrisala umazano krilo z	mokro	travo. ”Če bi bilo to znamenje,“ je pomislila	A
se je še kadilo, blato na kolesih je bilo še	mokro.	Stala je in se je čudila, ko so se nenadoma	A
Marta je šla. Na ulici je bilo še svetlo, toda	mokro	in hladno je bilo, nebo je viselo nad mestom	A
ponevedoma, je vzdignil pest in je udaril, da se je	mokro	ilo ropotoma prevalilo na tla. ”Saj ne tebe	A
41 . / belega mramorja mojo podobo, pa to je	mokro	ilo zasmehovalo v lice ... Ne jokaj, potolaži	A
ogromni, črni stvor. V roki je držala veliko	mokro	cunjo, sama ni vedela čemú in je bila tudi najbrž	A
mlad ...“ Gledala je zlovoljno na tisto črno,	mokro	stvarco, ki jo je držal tako nežno v svoji beli	A
obadva sta si umazala lica, roke in obleko z	mokro	prstjó in obadva sta bila tiha in mirna ...	A
kuhat kosilo, Lojze se je sezul, ker mu je bilo	mokro	v čevljih in je šel k peči.Ko je začutil gorkoto	A
zjasnilo niti za trenotek; ležalo je sivo in	mokro	nizko nad mestnimi strehami.Noč je prišla nenavadno	A
smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo	mokro,	v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele	A
bil nekoč strahovito upijanil. Bled je bil,	mokro	je gledal, momljal je nerazumljivo; in naposled	A
kakor bi gledal v zrak jesenskega jutra: nebo je	mokro	in bledomodre, skoro sive boje, po zemlji pa	A
gledaš nepremično, in četudi je vse brezbarvno,	mokro	in mirno, zdi se ti, da vidiš nekje pred sabo	A
zemlja pod njim. Tja smo šli in smo sedli v	mokro	travo. Globoka, trudna malodušnost je	A
razlivali po nebu sončni žarki, tembolj je bledelo	mokro	zlató ter prehajalo polagoma v sanjavo lilasto	A
človek nikamor ne zaide slučajno. Košato,	mokro	drevje je stalo tam še v polumraku, kaplje so	A
rdeča svetloba in na zvonikih se je zalesketalo	mokro	zlató.Ali ta svetloba je trepetala kakor umirajoča	A
tistem poznem času, ko je bilo drevje že golo in	mokro,	zakaj izza listja se odtod ne vidi v dolino	A
raztezali od izhoda do zahoda, le časih se je	mokro	zagrinjalo pretrgalo in pokazal se je košček	A
sanj. Drevje je bilo še vse zimsko, črno in	mokro;	v zatišjih za grmovjem je ležal sneg; pesek	A
hiše svetile v soncu in je po vrtovih poganjalo	mokro	zelenje. * Zvečer sem šel v kavarno	A
namazana mesta s salmiakom, pogrnil čez frak	mokro	cunjo in gladil z vročim železom, da je šumelo	A
sem videl nekako motno in zamazano kakor skozi	mokro	steklo. Žena je bila neprestano poleg mene	A
zato je tipal z roko; kamenje je bilo mrzlo in	mokro.	Izbral je naposled okrogel, precej težek kamen	A
komaj bi se ustavila, komaj bi to položila na to	mokro	zemljo, bi odprl oči in bi zajokal, zato da	A
suhe veje in bi našlo sveženj pod grmom, pod	mokro	steljo: Čegav je otrok?Kdo ga je skril in zakopal	A
Na mizi je ležalo drobno popisano pismo, še	mokro	je bilo.Ksenofon ga je raztrgal ter vrgel kosce	A
je tajal sneg. Drevje ob poti je bilo črno in	mokro,	časih se je zazibalo, streslo, življenje se	A
vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko, sivo in	mokro.	Viselo je tam nad strehami kot beraška suknja	A
njeno glavo z obema rokama in jo je poljubil na	mokro	lice.Odgovoriti ni mogel, ker je slišal odgovor	A
zofi v Lojzetovi izbi, čelo je imel obvezano z	mokro	cunjo. Tista ženska, ki je stregla nekoč njemu	A
pričelo polagoma pršiti; morda je samo rezal	mokro	nebo z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo	A
Ni dihal, ni jokal. Lice mu je bilo še	mokro	od mleka.Solza v desnem očesu se še ni bila	A
zagledal nad seboj rejeno žensko, ki mu je ovijala	mokro	cunjo okoli glave.Mohor je zijal, ne vede, ali	A
bolj pritisnila, prav se je še laže nabiral na	mokro	kožo. Ko sem porinil zadnji snop skozi	A
je rekla tovarišica za gospodinjstvo in mi z	mokro	gobo omočila čelo. »Danes pojdi raje	A
od mene, da bi ne opazil, kako si je obrisala	mokro	lice.Pa sem vendar opazil.	A
je ohladil pekoča usta. Ovila mu je glavo z	mokro	prtenino, in nje solze so se spojile z njegovo	A
stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno in	mokro	ječo na ljubljanski Grad, kjer se je Janez Plavec	A
življenje in prebudiš se v grobu, kjer je hladno,	mokro	in temno.Kako vse drugače je, če te umori rdeče	A
govoril, Aricaga, trdeč, da je v grobu hladno,	mokro	in temno.Ali zemlja naša bila bi dolgočasen	A
nemirom hotela pokazati, da tudi njej ni po volji	mokro	stanišče v temnih valovih. Tu pa tam	A
most je hitela proti Strugi ter vlekla za seboj	mokro	svojo obleko.Čutila ni niti mraza niti ostrega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 57 157 257 357 457 557 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani