mesec (401-500)

dokler sva verjela drug drugemu. Ampak mesec je	mesec	in skedenj je skedenj; zmota je bila ta, da	A
na vzhodu se je pričelo beliti, svetlikati -	mesec	je vstajal iz ravnine in je prihajal hitro in	A
vselej oprostila. Vrnem se k tebi, Fanny, čez	mesec	dni, čez leto dni, ti dobra Fanny, ti moja tolažnica	A
bile spet razpokane, grbave in neokretne. Vsak	mesec	je prišla mati in Francka ji je dala denar;	A
zunaj, tla so bila posuta z rumenim listjem in	mesec	je sijal jasno skozi polugolo vejevje. Okna	A
utihnilo. Nebo pa je bilo zmerom jasnejše,	mesec	je plaval na sredi v velikem svetlem kolobarju	A
še teh ne dobi v roko. Ne bo jih zapil prvi	mesec	... poznam ga, kakšen je.Spravil bi denar in bi	A
velik, dobim dela povsod. Pošiljal ti bom na	mesec,	Francka ... tam zunaj je zaslužek ves drugačen	A
tako se povrne, morda že kmalu, morda že čez	mesec	dni, na spomlad morda.Ne piše nič in smeje se	A
poln tobakovega dima. Francka je odprla okno;	mesec	je sijal. Lojze je vstal in zazibalo se je	A
Potrpi - saj zdaj imava denarja in prihodnji	mesec	bo že kako, bom že kako poskrbela prej, da ne	A
ali pozneje so se mu odtujili. Neprestano	mesec	za mesecem, leto za letom je ponavljala gospodinja	A
”Kdaj je šel?“ ”	Mesec	dni bo že; kaj vam ni pisal?“ ”Ni pisal!	A
učil; tako bi bil zaslužil dva goldinarja na	mesec,	pa ga je pustil; še štirinajst dni ni hodil	A
poklicali ... Pred dvema mesecema je bilo in	mesec	je sijal v kuhinjo ...“ Mati se je sklanjala	A
nejasne sanje. Okna so se stresala v vetru,	mesec	je sijal zunaj; čevljar se je vračal iz krčme	A
preskrbela v testamentu, po en goldinar dobivam na	mesec	pri notarju ...Zdaj bo že kmalu prvega ...	A
pod odejo. Zunaj se je bilo nebo razvedrilo in	mesec	je sijal na posteljo.Trepalnice so ji lezle	A
posušila; na nebu so se vžigale zvezde, ali	mesec	še ni bil vzšel in temno je bilo.Lojzetu je	A
jasneje, na vzhodu se je belilo, vstajal je	mesec	in pričelo se je lesketati srebrno na snegu	A
noči, natihoma do ceste in se ozirajo doli;	mesec	sveti in v dolini se blešče bele vasi; mesto	A
zaobljubil v svojem srcu. ”Še letos se napotim, še ta	mesec!	Dolgo dovolj sem čakal in odlašal.	A
stopnicah dolgo uro in dalj -- ob tem zidu je svetil	mesec	-- in nato sem skočil na vrt in preko ograje	A
divanu -- nič, svetopisemska praznota! Kje si,	mesec,	tovariš moj?“ Srce pa ni vedelo nič o takih	A
travnikov. Redki, beli oblaki so sanjali na nebu in	mesec	je plaval med njimi. Župan se ni mogel odločiti	A
s trdimi koraki po stopnicah v svojo sobo.	Mesec	je sijal skozi okno in po stezah so se dvigale	A
V dolini je bilo tiho.	Mesec	je pokril poslopja z raztopljenim srebrom in	A
Če vam bo povšeči, kar ostanite! Prazna je že	mesec	dni!“ ”Ostanem!“ je rekel, komaj da je bil	A
ob oknu. Pa da je ugledal nenadoma, ker je	mesec	žarko svetil, kako jaha coprnica preko doline	A
razgled naravnost na pokopališče. Tam je že sijal	mesec,	velik in bel, svetili so se križi, čudovito	A
izbo svetlo jesensko nebo. Visoko je že svetil	mesec,	zvezde so bile prižgane. ”Zgodi se, kakor	A
pobegnil. Le ob tistem hipu, ko se je skril	mesec	za tenek bel oblaček in je nenadoma ugasnila	A
kesanja utrujenih možgan? ...“ Šinilo je, izginilo;	mesec	je prisijal izza oblaka, bela luč se je razlila	A
bil malo starejši, ko bi ležal, po priliki, že	mesec,	prav nič bi se mi ne ljubilo razmikati te kolibe	A
človeka strah na pokopališču opolnoči in če sije	mesec	še tako svetlo.Kakor mrtveci so bili ljudje	A
zvezdami. Izmed vzhodnih hribov se je vzdignil	mesec,	velik in rdeč, ali še hladen in brez svetlobe	A
skoro brez slovesa ... To je bilo tisto nedeljo;	mesec	dní je, morda več. Snoči pa je naključje	A
iz Ogrskega, iz Bosne in iz Banovine? En sam	mesec,	ljudje božji, en sam mesec in iz tristotisočerih	A
Banovine? En sam mesec, ljudje božji, en sam	mesec	in iz tristotisočerih delavcev je bilo tristo	A
tisoč na barke, trideset tisoč beguncev; in	mesec	ima štiri tedne, in leto ima dvainpetdeset tednov	A
Čemu vse to preganjanje, čemu te muke? ... Bledi	mesec,	tebi tožim ... Na cesto torej, na cesto!	A
umetniki, za katere se je delala reklama že	mesec	dni prej, so bili vsi prostori že zasedeni.	A
”Prav res je, kar misliš!	Mesec	dni je, ko je ležal mrtvec v tej izbi; tam je	A
ni mi žal! Pripovedovala mi je, da je že	mesec	dni v mestu in da me je dolgo iskala, preden	A
večera nisem šel več v park; zdi se mi celo, da	mesec	in dalj nisem mislil nanjo z razločno mislijo	A
bila željna tvojih oči ... Koliko je zdaj? - o,	mesec	dni je že in dalj, da menisi pogledal tako prijazno	A
po ozkem ovinku, in za par hipov je posvetil	mesec	v kupé.V dolini se je zaiskrila široka voda	A
skupaj: gospodinja, njen mož in Malči. Prvi	mesec	nismo skoro izpregovorili besedice drug z drugim	A
časi in da bo delal kakor prej. ”Morda samo še	mesec	dni, Malči, le potrpi!“Sam ni vedel, da so mu	A
domislim ... Hodil sem v prvo šolo v mestu; vsak	mesec	ali še bolj pogosto so prišli mati, da so mi	A
še k tisti ženski. Pošteno ji je dajal vsak	mesec	bajok za tisto luknjo; ženska je in usmilila	A
Jutri bi bil morda greh ... zares bi bil greh čez	mesec	dni ...“ Trd in miren, kakor iz grče izrezan	A
sem zdrav, Barica, glej, zdrav, in prihodnji	mesec	se napravim na pot!Prihodnji mesec že!«	A
prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji	mesec	že!« Govoril je hlastno in jo je stiskal	A
temnem ognju, ki se ga je bala. »Prihodnji	mesec,	Franc!« V njenem glasu je bilo toliko	A
Nebo je bilo čudežno jasno.	Mesec	se je vozil v veliki srebrni barki, krog barke	A
mi je vse le sanjalo ... . / . / stran 260 . /	Mesec	dni pred materino smrtjo sem bral Kreutzerjevo	A
... Tako je rekla mati	mesec	dni pred svojo smrtjo ... Zdaj, o mati, slišim	A
noči izprehod po ljubljanskem polju do Save.	Mesec	je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše	A
med tihim drevjem, po svetli peščeni poti;	mesec	bi sijal tam daleč; kakor belosvileni trakovi	A
spomenik; potem se je odpravil v domovino; bil je	mesec	dni v Mariboru, a nato je nastopil neprijetno	A
izpreletel mraz. Napravila se je jasna, hladna noč;	mesec	je sijal sredi neba, prav nad vrtom, tako da	A
je dejal Bajt, ”to so praktične reči; vsak	mesec	pride Mecheles, in pogodiva se prav prijazno	A
Zagnusilo se mu je in vrgel je pismo v kot.	Mesec	dni pozneje je zvedel, da se je Ana zaročila	A
drago stanovanje: štirideset goldinarjev na	mesec!	Preveliko res ni bilo za pet ljudi, ali bilo	A
natanko je mislil na te stvari šele pozneje,	mesec	dni po poroki.Prve tedne je bil tako vznemirjen	A
časih, Pavle, pojdeva vendarle, takole vsak	mesec,	čeprav ti bo sitno.Čisto sem že pozabila, kakšni	A
da se muči med tem visokim zidovjem ...? Vsak	mesec,	Pavle, nič več.In daleč pojdeva, kjer ne bo	A
zofi, čisto bel in miren. Bila je mesečina;	mesec	je plaval po nebu, vse jasno je bilo zunaj,	A
morda vendar še kaj napravi z njo ...“ Prešel je	mesec,	prešli so trije meseci, - ure ni bilo nazaj	A
v tej ulici je zgodaj mrak. Ni še preteklo	mesec	dni, ko nama je bilo že malo dolgčas ob zapisniku	A
naravnost v lica in pomežikavala je z očmi. ”Čez	mesec	dni!“ je rekla. Njene zbegane oči so rekle	A
Njene zbegane oči so rekle: ”Nikoli več!“ ”Čez	mesec	dni!“ sem odgovoril. Moja skrita misel, nesrečni	A
gledala nanje iznad zvezd in bova srečna. --	Mesec	se je prikazal; čas je, Manca!“ Velik in	A
čas je, Manca!“ Velik in rdeč se je prikazal	mesec	nad črnim poljem, ves še mrzel in brez žarkov	A
Dacar je izpil in je vstal. ”Pozno je že,	mesec	se je prikazal in opravila imam še nocoj.“	A
zavzdihnil, ko je stopil na prag ter se ozrl v	mesec,	ki je stal velik in rdeč na obzorju. Župan	A
Kaj si ti, Dioniz, moj zlati fant?“	Mesec	je plaval više in je bledel; že se je bočil	A
poslušaj in ubogaj! Nad črnim poljem se je vzdignil	mesec	in komaj je z zaspanimi očmi pogledal na dolino	A
Stopila sta iz mlina. Sredi neba je stal	mesec	in je sijal žarko na vso dolino šentflorjansko	A
svetlobe. Ob oknu sta slonela, obraz ob obrazu;	mesec	jima je sijal v lica, svetila so se kakor prozorna	A
Kleopatra in ”razrušena bastilja“. Kje je sijal tak	mesec	in kje je raslo tako drevje in kje so dišale	A
-- Glej, Hiacinta, v to lepoto! Še	mesec	dni, in utopila se bo v sivi megli, umrla bo	A
Zakaj mrtva je; molči, da me je strah.	Mesec	plava, tako svetal, in molči; ne gane se to	A
senc, zlitih v eno, se je izprehajalo z njima.	Mesec	je svetil, opojno so dišale senožeti in Zlodeju	A
da bi bilo skoro že prepozno. Da sem prišel	mesec	dni pozneje, kje bi te našel?“ ”Lepo je,	A
ovzdignil, o gospod?“ Stopila sta bila v gozd, toda	mesec	jima je svetil, kakor da sta hodila visoko med	A
”Kaj je gozd oživel?	Mesec	ne sije v ta mrak in vendar se plazijo sence	A
ljudje!“ Zasvetila se je jasa, zasvetil se je	mesec	nad njo.Dacar je stopil iz gozda in se je v	A
sonce je sijalo, toda zdelo se mu je, da sije	mesec.	Šel je, šel, prišel na jaso, stopil pred	A
sem, ne vem zakaj, da vstane mati čez poldrugi	mesec;	ne prej, ne pozneje; da vstane, nisem dvomil	A
spomnil, da mu je kancelist še za ves prejšnji	mesec	kosilo in večerjo dolžan. Sodnik je resnobno	A
premajhna! Ne velikokrat; ampak takole enkrat na	mesec	se mi zazdi, pa napravim žegnanje kar na svojo	A
Manca, kakor te jaz imam rad, pa bo vse dobro.	Mesec	dni te nisem videl, ali dozdeva se mi, da je	A
ti bom za lenobo plačevala pet goldinarjev na	mesec	in te še redila povrhu?“Mana je povesila glavo	A
rada, pa bo vse dobro. Dolgo te nisem videla,	mesec	dni je pač; meni pa se zdi, da je leto in dan	A
da strmi name s tistimi očmi ... Glejte, šele	mesec	dni je, še ne, in že imamo dvajset goldinarjev	A
let, vsaj še par let, vsaj še dve leti. En	mesec	-- dvajset goldinarjev; dve leti -- petsto goldinarjev	A
po stopnicah. Tako je bilo, dokler ni bil	mesec	pri kraju.Nato pa je bila izba vsa tiha in mračna	A
redil in oblačil. Za hrano in stanovanje ti na	mesec	ne zaračunim več nego dvanajst goldinarjev.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani