meč (301-400)

ga objame baronica. »Oče!« se mu obesi na	meč	starejši sin Krištof. »Oče, oče!« mu objema	A
Čujte, he, na konja me vzemite, dajte mi svetli	meč!	He, Lenkovič, Kacijanar, Frankopan ...	A
odzdravi Vojkovič in krene. Herbart dvigne	meč,	zaseka za njimi znak križa v zrak.Nato se obrne	A
li preskoči reko. Tedaj blisne na Vrletaču	meč,	izza brda se prikažejo prvi turbani ... Herbart	A
močen turški val. »Naprej!« izvleče Herbart	meč.	Zavihti se v turški val in v hipu zaseka široko	A
Plaši jih odjek z Vrletača, kjer se sklepa krivi	meč	okrog Vojkovičevega praporca, a izza brd se	A
v propast ... O, strašen je Herbart, v desni	meč,	v levi samokres. Strašen je v svojem obupu.	A
Herbartu, vse preži nanj, da mu čimprej izbije	meč	iz roke, da ga strmoglavi s konja. »He, umri	A
pogledu na sesabljanega vojskovodja mu pade	meč	iz rok, sam zdrsne s sedla in se zapodi med	A
je pravi ali ne? Glej, mrzla roka tišči še	meč	... pravi je, pravi, gospod general ...Njegovo glavo	A
sedlo se mu s hrbta zmakne; v sedlo	meč	je tašča skrila, da bi Bredo umorila	A
z vso silo v lice. Nato je potegnil dijaški	meč	in dejal porogljivo: 1 vreščaj, mila Jera 2	A
Šenpav, Dio santo2, ki je morje izkusil,	meč	in strup, ni doživel, kar sem jaz.Racconteró	A
Peter je šel gledat pa je pobral lahek dijaški	meč,	ki je sicer slonel ob zidu. »Spravi!« je velel	A
Tedaj pa stopi iz srede upornikov nekdo, ki ima	meč.	Očividno predstavlja uporniškega vodjo.	A
predstavlja uporniškega vodjo. Pisatelj je bil na ta	meč	pač namenoma pozabil prej, ko so uporniki odlagali	A
»Za konja! Za zlat	meč?	Voli!«	A
Kaj želita?« Radetič je molče zatikal	meč	v nožnico.Tudi Formentini je molčal.	A
kakor da mož glumi z glasom svoj posel, ko dviga	meč	in ga nato trenutno spusti v tilnik svoji nesrečni	A
Potem je videti solze, ki mu lijo izpod obveze.	Meč	sikne.Strašna rana zazija v gledalce.	A
« Sredi misli ga ubije	meč	... * Simon Golja je umrl pok	A
Bandelu,« je potrdil nekdo, »ki bi sam sodil pod	meč!	«Mesar Zorut je menil tako.	A
kazala zvezda repatica, ki je bila kakor ognjen	meč,	s katerim je hotel razsekati večni Bog vse ustvarjene	A
prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj	meč.	Pri tem morava prekoračiti neko temno in zatohlo	A
glave belo pero, in ob boku mu je tičal kratek	meč	ne toliko v telesno varnost kakor v nepotreben	A
nebeške, in njim na čelu je sveti angel Mihael, in	meč	se mu sveti v rokah.In v sredo svojo me kličejo	A
Meni ne bode sončni žarek, meni bo ostro brušen	meč,	ki mi zaseka globoko rano v trpeče srce!« »Doživeli	A
temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak	meč,	ki je s svojim velikim držajem napravljal groze	A
služiti svoji domovini; njej ima posvetiti svoj	meč,	železno svojo pest!Njej v čast mora pa tudi	A
ki je na širokem jermenu nosil silno težak	meč	ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje	A
Aricaga, če izpregovoriš še eno besedo, sunem ti	meč	v trebuh, in to tako gotovo, kakor se mi pretaka	A
name se obeša!« In polkovnik je izvlekel svoj	meč	in takoj zasadil ostroge konju v trebuh, da	A
mesta ganiti. Z grozno kletvijo je potisnil svoj	meč	v nožnico ter se rotil na vse kriplje, tako	A
mi smo tvojim prednikom na ljubo poprijeli za	meč,	da te v pravičnem boju ponižamo, kakor bi te	A
Sonce!« Z navdušenim tem vzklikom je zavihtel	meč	iz nožnice ter se postavil s konjem pred cvet	A
izvolite mene. Med nama rečeno, koprni moj	meč	po trenutku, ko vas bode kresnil po zabavljajočih	A
prijatelji odvezli železje, potegnil je svetli	meč	iz nožnice ter ga zavihtel okrog glave, da je	A
bliskoma postavil v bran. Čulo se je, kako je bil	meč	ob meč.Konja sta se spenjala, tolkla ob tla	A
postavil v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob	meč.	Konja sta se spenjala, tolkla ob tla s kopiti	A
Ob priliki je Jurij Ljudevit zopet dvignil	meč,	da bi usekal z vso silo po nasprotniku.Pri tem	A
Juriju Ljudevitu, curek krvi je šinil od nje,	meč	pa je odpadel iz nje ter padel na mehki pesek	A
Aricaga je takoj zopet izvlekel dolgi svoj	meč	ter zarjul: »Vivat Auerspergus!«	A
najskrivnejši žep svoje obleke, opasal si je	meč	ter svoje tovariše navduševal za pretep.	A
je po orožju in v zbornici je potegnil svetli	meč	ter ga zasukal proti ošabnemu Turjačanu, ki	A
mu dali živeti! Moral je v nožnico potisniti	meč	ter škripaje z zobmi kakor z verigami obtežen	A
tolažil jo je vitez. »In vi imate tudi krasen	meč,	preblagi gospod« - tu je Kljukec pristopil k	A
nadležen!« zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal svoj	meč	izviti iz rok. »Kaj bodem nadležen,	A
Temu je opasal visoki vladar ostro brušeni	meč,	da seka po sovragih; onega je zopet poklical	A
razmršeni obdajali bledi obraz. Držeč goli	meč	v roki premeril je s plamtečim pogledom dvorano	A
orožja!« - »Takoj!« dajal je Sonce ter potisnil	meč	v nožnico, »z vami, visoki gospodje, se ne bodem	A
oklep pripravi, da ga denem nase pod obleko! In	meč	malo pobrusi, tolovaji se prikazujejo v bližini	A
Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko pa je iskal	meč	ob svoji strani. »Orožje sem pustil	A
dijaka in njegovega spremljevalca. »Če le za	meč	prime, pa mu bo tičal moj nož v goltancu!Viteza	A
se bo še nesreča zgodila! Nabrusil bom svoj	meč	in do ročaja ga potisnem temu hudiču v trebuh	A
dejanjih pa novorojeno dete! Sicer je pa tu moj	meč	in s svojo ostrino mi poroči za vsako besedo	A
Aricaga, in ne tuli ves čas in spravi svoj	meč,	ki si ga danes samo moji stvari posvetil!In	A
ki je nosil v oslabelih rokah velikanski goli	meč.	Pred cerkvenimi vrati sprejel je stari	A
s tankimi nožicami, ki pa že prav čisto nič	meč	kazale niso, persifliral je Schillerjevo dramo	A
nekako ošabnostjo in samozavestjo vzel iz voziča	meč,	ki je bil gol, kot je gol meč v rokah sv. Mihaela	A
vzel iz voziča meč, ki je bil gol, kot je gol	meč	v rokah sv. Mihaela, in ki se je ravno tako	A
Mihaela, in ki se je ravno tako žaril, kot se žari	meč	tega arhangela; vzel ga je v svoje naročje,	A
Hripavo se je smejal, ko je položil na mizo goli	meč,	da se je kakor velika ledena sveča svetil sredi	A
konju, ter imel pred sabo počez na sedlu gol	meč.	In kadar je premaknil konj kopito, lovili so	A
pripravljen na boj z mečem,« in tu je izdrl	meč	iz nožnice ‒ »če je taka tvoja volja, jaz, Carolus	A
da je služabnik oltarja bolje sukal svetli	meč	nego kadilnico v cerkvi. »Spravi svoj meč, otroče	A
svetli meč nego kadilnico v cerkvi. »Spravi svoj	meč,	otroče!« je dejal oni in glas se mu je čudno	A
imenovan Iškarijot!« In Carolus je dvignil tedaj	meč,	da bi prebodel brata odpadnika.Silna strast	A
pogledaval po razvnetem katoliku. Ko je le-ta dvignil	meč,	oglasil se je starec ter dejal: »Tudi je pisano	A
starec ter dejal: »Tudi je pisano: kdor suče	meč,	pokončan bo z njim!« Izpregovorivši je zavihtel	A
njim!« Izpregovorivši je zavihtel silno dolg	meč	ter ga hladnokrvno zasadil mladeniču v prsi	A
bo vendarle!« je tulil četi vodnik, brisaje	meč	ob zeleno rušo pri poti.Vsi drugi pa so s strastjo	A
/ stran 33 . / V desnici pa je držal dolg	meč,	od katerega so padale rdeče kaplje.Z zobmi je	A
zakričal v luteranski svoji ošabnosti ter treščil	meč	po mizi, da je zažvenketalo po vsej sobi.Prebudil	A
se mu uprli na orožje, ležeče pred njim. »	Meč	je krvav!« je izpregovoril tiho. »Da, da!« je	A
vprašal Carolus. »Resnica je to in tudi ta	meč	je napravljal že znanje nekdaj s tvojimi rebri	A
bilo orodja, s katerim bi bil predrl streho. »	Meč!	«Pozabil ga je bil na mizi.	A
mečem, vi pa ste opasani S svetim evangelijem.	Meč	je oster, ali moč njegova ne sega daleč.Moč	A
»Kje neki bi si plemič preskušal mišice in	meč,	če še na cesto ne bi smel več?« »Da, tako govori	A
sedla in poslušala. »Prežun ni odnehal, še	meč	je potegnil in skočil nad Hotimira.« »O, ti	A
boš!’ je Zlebor, zdaj bled, zdaj rdeč spravil	meč	in se umaknil v goščo za ržjo.Odondod je zarezgetal	A
svobodnjak je, napol gospod, saj nosi dolge lase in	meč	ob bedru.« Zelo so bili nezaupni in so mislili	A
ramo mu je visela plunka; ob levem bedru kratek	meč,	ob desnem pa lična torbica iz rdečega bagra	A
smehljal. Ko je pevec obrenkal grofov krvavi	meč	in kup do rogovile presekanih razbojnikov, je	A
samije ne mara več, čeprav mora za vojno brusiti	meč.	Knežni se ljubezen do njega rahlja, to pa se	A
bolj ko se junak z njim krepi, bolj poprime	meč,	in trdneje ko ga drži, več sovražnikov odleti	A
rentačil na svojo težko sapo, ki mu je odnesla	meč	iz rok. »Moje vojskarje je včeraj pomašil v	A
najpogumnejši divjaki so spretno še prestrezali	meč	in bodež. Hotimir je počenil za mrtvega konja	A
samega, ki ve, kako je držati sulico in sukati	meč.	A Hotimir je skočil in po betici treščil pesjana	A
plemenitega gospoda!« Zdaj je Majnhalm s stene snel	meč	in ga položil na desno ramo Hotimiru, ki je	A
ramo Hotimiru, ki je medtem pokleknil. »Ná ‒	meč!	« mu je dejal zelo slovesno.»Paši si ga zmerom	A
ga vselej junaško za čast in pravico! Zakaj	meč	je znamenje moči in časti!« Hotimir je vstal	A
stran 335 . / Hotimir je vstal in si opasal	meč,	medtem se je zbral in je potlej dejal: »Bog	A
pa nastavljal, se bom že spomnil, zakaj mi je	meč.	« »In jaz bi bil kriv poboja, greha, ker sem	A
izpustila Lizo in se umaknila. Valpet je potegnil	meč,	a ko je spoznal gospoda Ambroža, je tudi on	A
pa spet kar tisto soro. Trlep si je opasal	meč	in zajezdil konja.Kakor vojskovodja je jahal	A
zapodil proti Trlepu in zamahnil. Tudi Trlepu je	meč	blisknil iz nožnice in izpod roke udaril tako	A
izpod roke udaril tako silovito, da je graščaku	meč	odletel iz roke. Trlep se je zaničljivo obrnil	A
Trlep se je zaničljivo obrnil proč, vtaknil	meč	v nožnico in ukazal Kopiču: »Zapodi jih!« Velikan	A
opravil!« ga je Trlep pohvalil. »Poberi graščakov	meč	in mi ga daj!Tako.	A
Trlep vse razpovedal in mu izročil graščakov	meč.	Nikoli ne bi bil verjel, da si bo Šumbrežan	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani