Hotimir je vstal in si opasal meč, medtem se je zbral in je potlej dejal: »Bog mi pomagaj, da si bom zmerom svest tega in da bom ostal vreden dobrote in odlike, ki ste z njo osrečili mene in moje in odlikovali vso vas in vse tlačane svoje velike, mogočne gospoščine ... !« »Preteti Hotimir ‒ res je kavelj ... !« je Henrik zamrmral in natočil medice in dal vrč najprej Majnhalmu in ta Henriku in Ditriku, ta pa Trlepu; naposled ga je dobil še Hotimir in dejal, preden ga je nagnil: »Na zdravje, na čast vaše plemenite, lepe neveste, naše bodoče gospé ‒« Henrik je z obema rokama udaril po kolenih in je navdušeno rekel: »Kavelj ‒!« »Hvala ti, o Hotimir!« mu je Majnhalm stisnil roko.