meč (201-300)

mu jih ni stisnil jermen, da bi obesil nanj	meč.	Njegovo bogastvo je bilá plunka, pa tudi njegovo	A
ljudi tolažim po svetu. Še nikoli ni prijela za	meč	moja roka.’ ‚Udari na plunko!’	A
vedela je, da se prime njegove roké sekira in	meč,	pastirski korobač in lok.Šla je zato veselo	A
marsikateremu vojščaku je preskusil sulico in	meč,	je li dosti nabrušen. Vsi so mislili, da odidejo	A
Svaruna na videz izdal, mu je sunil Bizantinec	meč	v srce in ogledniki so odjahali v tabor. Hilbudij	A
Hilbudij je šel v šotor in si pripasal težki	meč;	na glavo si je del najtežji in najlepš i šlem	A
kipela kri. Čuli so šum, včasih je zarožljal	meč.	Vsaka roka je segla po strelici in jo položila	A
žrebe ‒ Radovan ti odpušča!« »Pa bi bil opasal	meč,	skril plunko v hišo k dekletom in jo udaril	A
Udarjal sem, ali šlemi so bili kakor naklo.	Meč	se mi je krhal in prelomil.In tedaj me je zadelo	A
Ti si mogočen in jaz sem mogočen, ki poznava	meč	in kij.On pa sedi na zlatem stolu, svaljka med	A
se ne meniva za vojsko. Kdaj je godec sukal	meč?	Kdaj je pevec tulil kakor volk?«	A
proti grmu. Iztok je že razločil, da ima Hun	meč	v rokáh.Vroče mu je postalo, po koži je začutil	A
meča, strune so najino orožje!« »Kaj strune,	meč	in kopje velja!Ti si zanič, starec, ampak ta	A
Ali rad bi vojeval. Veseli me	meč	ali kopje.« »Dobro govoriš sin Slovenov!	A
Poskusil si vojno življenje, kakor blisk sučeš	meč	‒ tamle izza palme sem te opazoval ‒ pišeš kakor	A
bi bil vedel, da gre naravnost pod Tunjušev	meč,	šel bi bil in bi se ne mudil ure več. Ko si	A
Ni moj sin, pravim, ni, zato ker je bolj za	meč	kakor za strune.Kako sem ga rodil?	A
Kako sem ga rodil? Iz strune ‒	meč?	Zato naj ostane pri meču, oče pa gre in z njim	A
Poveljnik palatinske legije pa bi bil najrajši izdrl	meč	in pribodel k zemlji to srce, ki je vriskalo	A
zasedel konja, stisnil Ireno k sebi, potegnil	meč	in se prebil z njo skozi cele čete napadalcev	A
Ogibaj se sumljivih senc, pripaši najostrejši	meč,	povem ti, da tudi zlatemu orlu ne zaupam!«	A
Zato sem prišel po sina, ker je struna rodila	meč	in ker se je naučil boja, naj gre domov, naj	A
za nobeno stvar. Ko bi ga bili obsodili pod	meč,	bi bil večer pred smrtjo z ječarjem v kocke	A
brezmesečni noči. Kakor siva senca se je svetil	meč	v roki vojaka. Spiridion je odpahnil duri, nalahko	A
oglasili trdi koraki, iz teme je udaril svetel	meč	in po vrtu se je razleglo z glasom zapovedujočega	A
in koga bolj ljubi, tebe ali mene. Ti imaš	meč,	jaz imam ljubezen.S to lepo zavestjo končavam	A
marmoru, včasih je trčil . / . / stran 59 . /	meč	in zarožljala veriga na jeklenih prsih prefektu	A
je zagrmel na posadko slovenski in potegnil	meč.	Častnik je v hipu razumel, kaj se je zgodilo	A
izpustil sulice iz zamaha, je švistnil nad njim	meč	starega Slovena, da se je častnik zgrudil v	A
zgrudilo pod Sloveni. Vnel se je boj, mož z možem,	meč	zoper kopje.Težki oklepi so potisnili posadko	A
več na konju, edini Iztok je še sedel v sedlu.	Meč	je prestrigel pot vsakemu beguncu.Vsa divja	A
s konja v travo, v Iztokovi roki je blisnil	meč,	nožnice vojakov so zarožljale. Tunjušev konj	A
Bizantinci, in brez strahu bi mi bil prišel pod	meč.	Naprej vsi, tovorom naproti!«	A
valovi po šumečem morju. Iztok je izdrl težki	meč.	Rezilo je blisnilo v soncu.	A
Rezilo je blisnilo v soncu. »Možje, poglejte	meč!	Sovražnik ga je nosil, v našo kri ga je pomakal	A
Pes je prišel Volku na pomoč.« Iztok je izdrl	meč	in potipal zapone na pasu in na šlemu. V njegovem	A
Hunom in Alanom v bok in za hrbet. Iztokov	meč	je švigal kakor misel, grozno so klali stari	A
ostanki gnala po dolini, za njo je pritiskal silni	meč	starega Slovena iz Bizanca. Iztok je opustil	A
res upaš, da ponesem svojo glavo pod Iztokov	meč?	« Ko je legal večerni hlad na Bizanc, so jezdili	A
bratska kri. Njemu se je tresla roka, ko je otrl	meč	ob rosno travo, da je izbrisal z njega sledove	A
»Otmemo jo, starosta, če je še živa! Tale	meč	pa preseka Tunjuša ‒ besa!« Rado je potegnil	A
besa!« Rado je potegnil za ročnik in dvignil	meč	iz nožnice.Po dvorišču je zagrmelo: »Za njim	A
Iztok se je veselil vzornega reda. Noben	meč	ni žvenknil, noben vojščak ni izpregovoril,	A
bojišču. Kakor ognjen blisk je švigal njegov	meč.	Kamor je udaril, je zastokal človek, kamor je	A
še od Epafrodita kupljeni arabec, švistnil je	meč	‒ in hunski konj je zatopotal prazen v gnečo	A
govoriti Alanka prešerno. Zasužnji me, suni mi	meč	v prsi!Mar se bojim?	A
gostih gručah pod milim nebom in čakali usode.	Meč	Slovenov je pisal, pomočen v kri, vsepovsod	A
njem šlem, razveznjeni oklep in neokrvavljeni	meč.	Roke pod glavo; oči zaprte, uho gluho za divji	A
smoter je bil daleč prek ožganih grobelj, njegov	meč	ni zamahnil, odkar so se spopadli Sloveni in	A
srečal vsaj Tunjuša! Tedaj bi se skrhal njegov	meč,	njegova roka bi ne bila trudna od brezdelja	A
prsi in nategnil jermenje ob ledjih. Opasal je	meč,	si poveznil šlem in se naravnal k tolpi. »Zapodim	A
bi utegnil biti? Iztok se je oprl na težki	meč	in motril jezdeca sredi množice. Kakor bi bil	A
Jarožir se je naslonil na bukev, uprl se na silni	meč	in na pol bedel, na pol podremaval vso noč.	A
pozapeto, rešetke na licih, Jarožirov strašni	meč	je bil že dvignjen in je kakor plamen gorel	A
skrivil komolec in okrenil konja, da bi zadrl	meč	Radu v ledja.Ali Iztokov meč je švignil vmes	A
da bi zadrl meč Radu v ledja. Ali Iztokov	meč	je švignil vmes in odbil sunek.Tunjuš se je	A
ščit, čez prsi, opasane s trdim jeklom, težki	meč.	Odkar se je vozil z Ireno od Epafroditove vile	A
pergamentu je tičalo pismo iz carske pisarne. Kakor	meč	v zamahu je bilo to pismo. Udarec bo topotnil	A
ga vodi Svetovit? Ali je res Morana njegov	meč?	Čuden strah je objel sencà junaku.	A
»Anti!« Potegnil je	meč	in obstal na mestu.Razveselil se je, da udari	A
Iztok je prisluškal. Kmalu pa je vtaknil	meč	v nožnico.Prihajali so njegovi ogledniki.	A
Iztok je sedel na trhlo deblo, se naslonil ob	meč	in zadremal. Preden so še zažareli nekateri	A
Če nas pokolješ, maščevanje od bogov!« »Moj	meč	se ni pomočil v kri bratov in se ne bo.Zadosti	A
Slovenu. Tudi Svarunič je vedel, da ga varuje	meč	starega Slovena in pred ozidjem močna četa.	A
pomladili, pobrusili bojno sekiro, osnažili	meč	in si ga obesili ob ledja.Zbori deklet so zavrgli	A
kakor ud k telesu, od katerega jih je ločil samo	meč,	samo strašno sproženo kopje.In kadar koli je	A
in posečenih od mečev. Zakaj kogar je zgrešil	meč	vojščakov, tega je zadel kij tolpe, katere se	A
se je opijanil od neprestanega boja. Njegov	meč	ni udaril nikdar na moža brez orožja.Kjer je	A
tam se je gibal njegov šlem, udarjal njegov	meč.	Šlem mu je bil posut z udarci, prsi rjave od	A
maščevanja v Iztoku. Kakor bi se zasvetil iz noči	meč	in ji nastavil rez na vrat, tako se je hipoma	A
zmračilo pred očmi; potegnil je lahki, gizdalinski	meč	in preden se je dodobra osvestil, je klopotnil	A
kakor se spodobi poveljniku!« Iztokov grozni	meč	je zašvistnil krog njegove glave.S tem edinim	A
Slovena. Ali kakor igrača je spodletel lahki	meč	ob Iztokovem zamahu. »Pes!« je kriknil Azbad	A
Azbadov šlem je zazeval, roka je izpustila	meč	in povodce, poveljnik Bizantincev je padel s	A
dokončan! Bodi zmagalec, bodi slaven in bodi	meč	maščevanja!Zakaj izvolila te je usoda.«	A
ko pride, v hrepenenju dočakana, ko zamahne	meč	časa v rodbino ter odseka kri od krvi, srce	A
spustil na tla, je opazil, da ji po nogi od	meč	do gležnja polzi kri. »Oh, to ni nič,« je odmahnila	A
mizo, med nama, kakor svetla pregraja, angelov	meč;	in nikoli ni segla roka preko njega ... Ležal	A
mize, med nama, kakor zlata pregraja, angelov	meč.	Moje oči so polzatisnjene, opojnoprijetno mi	A
glavi je imel železno krono, v roki železen	meč,	njegov obraz pa je bil usmiljen kakor nedeljsko	A
in je položil preko zibke svoj dolgi železni	meč.	Podgane so škrtale po trhlem podu, po razritih	A
imel na glavi; dal mi je svoj dolgi železni	meč.	Prišel je nazadnje sam Jezus in je rekel, da	A
pozdravljajoča roka v njegovo srce kakor svetel	meč;	izpustil je odejo, planil je iz postelje in	A
stisnjene, da se razklenejo ter zgrabijo za	meč.	Zapihal je hladen nočni veter, kakor da so	A
njegove oči so izpregledale. Odpasal si je	meč,	ni slišal zasmehovanja, ne hudih besed in je	A
močna, če je res še krvi v tvojih žilah, vzdigni	meč!	... Stresel se je, napele so se mu prsi	A
orožja iz tujih arzenalov, rad bi si izkoval svoj	meč!	« Nasmehnil se je Martin; ozrl se je	A
bi udaril ... in ki ne vé, kam bi udaril, če bi	meč	imel!Da je na tvojem razbolelem obrazu prehudo	A
Šestnajsti vek: v plamenu žareč, oprt na	meč	in kopito ... žvenket jekla gre skozi stoletje	A
izgubljenimi sinovi in hčerami, ki jih je krivi	meč	ugrabil in jih vzgajal v krivi veri.Zarod naš	A
konje, sokoliči!« ukaže Herbart in si opaše	meč.	Sto konjikov se zažene za vodnikom in zapovednikom	A
velik Vlah, ne pusti se ubiti. Turjaški povesi	meč	in ukaže, naj ga primejo. In še druge prijeti	A
da se zadnji njegov izkobaca iz vode, potegne	meč	in se zažene proti vratom, za njimi sto njegovih	A
je poražena, kogar še ni dosegel graničarjev	meč,	se stiska nazaj na hodnike, izhoda išče skozi	A
in še preden utegnem zakričati, ji potisne	meč	v grudi ... Brrr!Tisto klanje je bilo ostudno	A
tvoji huzarji so še pri moči in še imaš prepasan	meč.	Hajdimo, Frankopane!«	A
ljubljeni, dragi,« se oprošča Herbart in si opasuje	meč.	»Drugič morda več, ko bo Bosna mirna.	A
mu zaiskri smeh, nagne se naprej in izvleče	meč	... »Za mano!« se požene izza grma ... »Bij, balije	A
spozna nevarnega leva iz Senja, mu ta že potisne	meč	v vrat in ga prekucne s sedla. janičarji ne	A
Poslednjič vas svarim: od Stambula se svita krivi	meč	... Bog in dom!« Gospod Turjaški sede, a dvorana	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani