Vse je strmelo vanj in ga šepetaje hvalilo, pesem jim je bila povšeči prav močno. Odhrknil se je, pobrenkal s struno in milo zapel dalje, da junaški vojvoda samuje s knežjo krono, a snubi knežno, ker samije ne mara več, čeprav mora za vojno brusiti meč. Knežni se ljubezen do njega rahlja, to pa se kar tako preboleti ne da, srce mu trepeta in trepeta: »Preozke so stezice, pretemne so noči, zaman so mi solzice, velike tvoje so moči!«