las (601-700)

pretaka po sobi, ta prihaja iz njenih temnih	las.	In Dana naposled govori, kakor bi vsega tega	A
sedi štiriletna hčerka Mica, punčka svetlih	las,	majhnega noska in belih, drobnih zob.Njej nasproti	A
neprenehoma čutil v nosu vonj njenih rjavih	las,	mehkoben, lenoben, prijeten vonj, ki obveva	A
leva. Zato jo je odrezala, prevezala tisti šop	las	preko srede z nitjo, pripela ga na zanko in	A
mržnjo preletim včerajšni večer. ‒Tisti šop	las	vržem proč, mrmram v Jernejčkov hrbet.Čemu mi	A
motna vlažnost njenih lic, njenih oči in njenih	las.	Nekaj posebno udobnega se razliva okoli nje.	A
mu je. Zdi se mu, da mu lezejo izpod redkih	las	na sencih potne kapljice.Tako čudno je ž njim	A
kapljice. Tako čudno je ž njim, da čuti vsak	las	posebe, vsako kocino na obrazu.Preloži noge	A
njegovem kraju. Visoka, močna, svetlih, težkih	las	in velikih, jasnih oči.Toda med tem sta stopila	A
zdrava, zagorelih, rdečih lic in temnorjavih	las,	je bila bratova žena.Z desnico je segla proti	A
majhen in okrogel izpod rahlo počesanih temnih	las,	je bil zalit s krvjo, kakor bi gorel.In okoli	A
še ne siva, ali na glavi je imela zelo malo	las.	Možu svoje hčere je priredila daljši nagovor	A
razmršenih, kvišku in na vse strani štrlečih	las.	Rjuho sem tiščal nase.	A
obrnjeni proti steni in kratki kitici plavih	las,	povezani z rdečim trakcem, molita nazaj po vzglavju	A
pa sem ji . / . / stran 178 . / izpulil šop	las.	Otroke sem pometal iz postelj opolnoči, ko sem	A
letu zrastla, velike modre oči ima, prav za	las	podobne potočnicam, obrvi goste in temne, lase	A
nataknila mehke espadrile. Iz njenih dolgih	las	sem vlekel posušene bilke in jo česal s prsti	A
sunkovito in nepričakovan kretnjo popravi koder	las,	ki ji leze na čelo, za uho.Ima dolge skuštrane	A
pomivalno korito. Močnejše postave in rdečih	las.	Na glavi ima ruto.	A
Črnolasa. Srednje dolgih	las.	Z ozkim kovinskim trakom v laseh, ki jih je razpolavl	A
ogromnost v usta in si jo tiščala v grlo. Iz	las	sem ji potegnil kovinski obroč.Grgrala je vroče	A
natipkano povabilo: Sem mlado dekle, dolgih svetlih	las,	stara sem sedemnajst let. Iščem starejšega	A
Zamaknjeno strmi Uri v pramene njenih gostih črnih	las,	ki so se razsuli po ležišču; gleda nekoliko	A
razsute po zglavju, in pramene Asterinih črnih	las,	ki se mešajo z Brindinimi; ženski ležita nepokriti	A
čez pas in zakoplje obraz v košatje srebrnih	las.	Dotik s toplim, jedrim telesom družice mu razblini	A
Iksion je odkril v sosvetju osončje, ki je na	las	podobno našemu.« »Kaj nam koristi,« se ujezi	A
ramen in vratu, nato zdrkne med goščo črnih	las.	Pomečka ji ušesni mešiček, prsti oplazijo ustnice	A
katerih izvaja svetloba bleščavo igro: vsak	las	zase trepeta v tem žarenju in videti je, kot	A
cofast razpletek, ki je po tipu mehak kot čop	las.	Z nekakšno nežnostjo drsi s prsti po biču, upogiba	A
»Kakor hočeš.« Srebrnina Brindinih	las	se iskri pred njegovimi očmi. Spet se stisne	A
ljubovanja. Brinda si popravi pramene srebrnih	las	s čela in vstane izza tipkovnice.Med tem razmišljanj	A
vse skupaj zagrne srebrnina Brindinih dolgih	las	... Tema pade Sumarju na oči; sliši še Brindino	A
nadnjo, zarije prste v srebrnkaste slapove njenih	las	in ji umiri glavo.Njegove ustnice se srečajo	A
kristalni čaši. Brez besede vzame zlato iglo iz	las,	si prebode žilo na zapestju in njena kri začne	A
tvoja koža je še vedno gladka in napeta, za	las	se nisi spremenila.« »Ne gre mi v glavo,« pravi	A
more isti sončni sij obsijati najinih čel in	las...	«.	A
tvoje kite razpuščene, če tudi preča tvojih	las	ni ravna, če so trakovi tvoje halje razvozlani	A
prijateljičinem telesu. Odmakne pramene zlatih	las	z njenega obraza in prestrašeno jekne. Vanjo	A
odsevajo sanje, svileno lepoto tvojih temnih	las,	vlažne ustne in iz nabora so mi kanile Romeove	A
mišice nog in trebuha, stik dlani s podom in slap	las,	ki se usuje do tal. Pristopi, ji podpre hrbet	A
z iskrivimi temnimi očmi izpod pristriženih	las	na čelu in nejevoljno reče: »Ne vpij.Zbudil	A
ga spravi v nožnico in pri tem manjka le za	las,	da bi s konico oplazil obraz poveljnika božjih	A
Zmrazi ga po temenu, kakor bi ga zbadal vsak	las.	Nad sabo zasliši mogočen, a vendar pritajen piš	A
tvoje kite razpuščene, če tudi preča tvojih	las	ni ravna, če so tudi traki tvoje halje razvozlani	A
oči mu še bolj skočijo iz dupel, tistih nekaj	las	okrog pleše na glavi se mu postavi navpik in	A
vodnih kapelj. Nato se Lira dotakne njenih	las,	s čutnostjo nabita iskra preskoči vanjo in v	A
in ostrmi: za mizo sedita dve Iksii, obe na	las	podobni; obe ga gledata preiskujoče in z nedoumljivim	A
pomnil. V spominu se dotika njenih voljnih	las,	vonja neznani vonj, ki mu biča čute, utaplja	A
se opraviči, ker ji premočno potegne pramen	las.	»Čemu Histos vse to počne?« se čudi Iksia.	A
premeriti tudi golo - zagrnila z bogastvom svojih	las	oči in obraz. Kdaj je odgrnila z mene odejo	A
kot so Milenine, omamljivejših in bogatejših	las	od Mileninih, pa tudi sicer čisto drugačna od	A
kapitulacijo je namreč ob neki priložnosti le za	las	ušla smrti: enemu izmed Italijanov je ustregla	A
injekcijo. Glavnik drsi med dolgimi prameni	las,	ki so oprani še bolj črnikavi in voljni.Naredim	A
ličnice, potlačeni nos, ljubim pramene temnih	las,	že spet želim njeno telo, želim rosno školjko	A
se poslavljam od Trnuljčice: od dolgih črnih	las,	otožnih oči, ustnic, iz katerih sem pil radost	A
prostodušno odvrnila in si popravila pramene	las	z visokega čela. Pijana je, drogirana, zblodena	A
čelom, ki se je skrivalo pod slapom svetlih	las.	Bliskovito je posegla po volanu, ga zaobrnila	A
bobnov zvirati pred menoj: prameni zlatastih	las	so ji opletali okrog glave in ramen, ustnice	A
Kam je gledala Mana? Štrene redkih osivelih	las	so mi štrlele izza ušes, čelo se mi je nabiralo	A
prepoznal košate pramene skoraj svetlo rumenih	las,	ki so se lesketali v opoldanskem soncu.Svetloba	A
menda posute z bleščicami, saj se ji je iz	las	kdaj pa kdaj zableščalo.K njej je pristopil	A
otip. Ne vem, zakaj se nisem dotaknil njenih	las.	Nežnost, katere pri meni ni bil navajen, ga	A
Če ne bi imela tega hudomušnega nasmeška in	las,	ki me še vedno spominjajo na Neco Falk, potem	A
je v svitu sveče prelivala v barvah Maninih	las.	VRT ZLATOROGA, pozneje Povečerjala sva	A
njenega telesa, mehkobo kože, voljnost dolgih	las.	»Prošnjo imam,« sem šepnil, ko so moji prsti	A
res moraš stran, si želim vsaj kosem tvojih	las,	ki bo ostal pri meni ...«	A
zasrebrilo, ko si je Mana z njim odrezala pramen	las	in mi ga dala. Nekaj časa sem držal kosem med	A
čeprav je bilo pred cerkvijo toplo. Kosem	las!	‒ me je prešinilo.Vzel sem iz žepa denarnico	A
tisočak in ga razgrnil. Ostrmel sem: Maninih	las	ni bilo več!Zdaj mi je po ožilju šinil vročičen	A
cerkev Svetega Janeza, vem, da mi je dala pramen	las.	Vendar je prodajalka pred cerkvenim vhodom ni	A
pripeljalo, če se bo še nadaljevalo. Pramen	las,	ki izgine.Kdo pravi, da sem podrejena fiziki	A
podrejena fiziki tega sveta? Fizika ... Kosem	las,	ki je izginil.Nobene ostaline.	A
si mislil, če bi mu povedal o kosmu Maninih	las,	ki je izginil, in o kroglastih strelah, ki so	A
saj si na prst navija sprijet pramen dolgih	las.	»Menda smo zmenjeni,« reče urejeni in namigne	A
da se vse zniči, razgmoti ... Dala mi je kosem	las,	ki je res izginil ... « »Mhm,« kima Isi. »Potem	A
Ne, to ni mogoče. Dekle ji je res na	las	podobno, vendar ne more biti Mana.Nosi zlizane	A
nataka zlatkasto pijačo, ki ima barvo njenih	las.	Ni Mana. Mana bi z natakanjem viskija naredila	A
Zelo čudno se bo slišalo ... Bila ti je namreč na	las	podobna ... « Ana preneha plesati.Skoraj preplašeno	A
črto obrvi, nosu, ustnic. Dotikam se njenih	las.	Menda si jo želim posvojiti, vendar še vedno	A
barvite ploskve: kaže se razpršen obris rumenih	las,	zeleno modra barva se steka v točkah oči, rdeča	A
Nebo brez oblaka. Sivi pramen Jobovih	las,	kapljice znoja na njegovem čelu.Pomendrane sadike	A
gladkosti, jedrih dojk, okusa ustnic, ščegeta njenih	las	...Zbral je vso voljo, da se je otresel krvoskrunskega	A
presojne kot koža. Če ne bi imela ognjeno rdečih	las,	ki ji padajo do polovice vitkega, skoraj tršatega	A
tudi sama zadihana, si odmika z lica pramene	las	in s kancem pikrosti ogovori Helo: »Upam, da	A
skladnost oblin in gibov pa valovanje dolgih	las,	ki so se razrasli po gladini vode okrog glave	A
Vse več naselnikov je na tem planetu, ki je na	las	podoben Zemlji, s to prednostjo, da je ekološko	A
Orion v nekaj hipih, ona pa si še ni uredila	las,	ni se še naličila in in oblekla tange. Na stenozoru	A
zloži v širši trak in sa z njim poveže pramene	las.	»Si?« vpraša Kripton.	A
skrivenčenimi prsti in dlanmi. Zadnji pramen	las	menca med palcem in kazalcem, tipajoč njegovo	A
zavoljo Danteja, ne zaradi tvojih prelestnih	las.	Hočeš, da greva po vrsti, ali ubereva kakšen	A
je prepoznati,« ugotovi Ksena. »Če ne bi bilo	las	... «	A
Nezadržen strah oblije Kseno z mrzlo zono. Sleherni	las,	slednja dlačica jo zaščemi pri korenini.Nekaj	A
se še vedno smehlja izpraševalka in niti za	las	ne popusti prijema. »Kaj pravzaprav hočeš?«	A
sušiti mokre lase in telesi; zavesa vihrajočih	las	zakriva Neonin obraz, ko nadaljuje: »Iskrena	A
iskrijo rdeče oči in kako ji padajo prameni dolgih	las	na čelo. »Ksena, o čem pa govoriš?« naposled	A
ponovitvi; nalahno se začne dotikati svojih	las,	otiplje oči, nos in ustnice, začudena si otipava	A
močnejšo občutljivostjo. Skozi kopreno razmršenih	las	pogleduje svoje početje v zrcalu: razpira si	A
Poglej vendar to dekle,« je rekla mati, »na	las	ti je podobna. Ta bi bila res lahko tvoja hči	A
preplašeni in ubogljivi in niti zaradi mojih dolgih	las	se nihče ni upal obregniti vame.Do šolskih vrat	A
je bilo treba odločiti za barvo njenih oči in	las,	zato je Treš poklical Vekorino Bajset v vladnikov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani