»Zdaj zdaj bo ... « sikne Brinda s široko razprtimi očmi; s skaljenim, pogoltnim pogledom strmi v moževino, ki jo vse hitreje obdeluje. Rami zajame zrak, se vzboči kot lok in ko sunkovito, s krikom izpusti sapo, izbrizga živovino: enkrat pa še enkrat; belkasta sluz se pocedi po trebuhu, potem pa vse skupaj zagrne srebrnina Brindinih dolgih las ... Tema pade Sumarju na oči; sliši še Brindino presunljivo ječanje in mladeničevo hropenje, nato pa se mu občutja zmedejo, pomešajo in postanejo neustavljiva.