lačen (201-300)

nespameti! Namesto da bi šel k studencu, žejen in	lačen	kakor sem bil, sem šel pit k razbrozgani luži	A
mimo mlad popotnik: bos je bil in prašen, pač	lačen	tudi, oči njegove pa so gledale veselo.	A
plota; mi ljudjé pa smo nedolžne muhe. Pajek je	lačen	in misli, da je njegovo ravnanje Bogu dopadljivo	A
komaj ozrla name. Ni mi teknilo, čeprav sem bil	lačen,	zakaj v grlu me je tiščalo. ”Kam se ti mudi	A
Mati je vstala. ”Ali si	lačen?	Čakaj, skuham ti kave!“	A
Čakaj, skuham ti kave!“ ”Nisem	lačen,	le zaspan sem. Ni treba kave, mati!“	A
v dlani. ”Truden si, pa se ti zdi, da nisi	lačen!	“ je rekla mati in je šla v kuhinjo. Trepalnice	A
le tako sam ne bil! Kaj pa je tisto, če sem	lačen,	pa če se mi smejó, ker nisem tako oblečen kakor	A
Na smeh je bilo Jakobu. ”Glej ...	lačen	sem bil, kruha sem prosil in so mi dali kamen	A
fant pa je iztegnil obedve roki proti njemu. ”	Lačen	sem!“ Kakor ranjen se je vzdignil pisar in	A
bi je ne vzdramil. Mračilo se je, Jure je bil	lačen	in strah ga je bilo. Stopil je k postelji, pobožal	A
ni se nasmehnila in ni izpregovorila. ”Mati,	lačen	sem!“Ni odprla oči, tudi ni zajokala.	A
solze po licih, se je Jure nenadoma domislil. ”	Lačen	sem!“ Ozrl se je in se je razveselil.	A
povesil je glavo in je zahvalil Boga, kajti	lačen	je bil. Pozno na večer se je vračal domov	A
svetlim zvezdam. ”Časih sem romal žejen in	lačen	in truden do smrti, pa vendarle nisem omagal	A
cigana, ki se je bil priklatil pod tvojo streho	lačen,	žejen in razcapan in ki pije tvoje vino vbogajme	A
cukrene fige od nizkih vej, zato ker sem bil	lačen;	prinesla mi je v vrču vodé, zato ker sem bil	A
bolan, in da človek; ki se ne meni za glad, ni	lačen;	tako se je pripetilo, da so stradali po štirinajst	A
pot? Pot je dolga in ni dobro, če je človek	lačen;	ako ostanem, se najem do sitega, za plačilo	A
tabo makar do pekla. Pes ni ponižen, ker je	lačen,	temveč zato, ker je pes.Toda ne samo literatje	A
more se mi zgoditi drugega, kakor da sem bos in	lačen,	tega pa sem navajen.“ ”Tako bi mislil zmerom	A
žalostni dnevi, da mi bo mraz in da bom kruha	lačen.	Ali če bi bila stvar tako lahka -- kdo bi ostal	A
kako bi nosil glavo pokonci! Zraven je pa kruha	lačen	in ko bi mu vrgel krajcar pred noge, bi ga pobral	A
zunaj nate in te ne more oskruniti. Če si bil	lačen,	te ni bolel toliko glad sam, kakor pa trpki	A
in samo kos kruha. A Marko je bil neprestano	lačen;	odkar se je zavedal, so izvirale vse njegove	A
bi zašumelo, poslušalo... Marko je bil žejen,	lačen	in truden in mislil si je, koliko časa da bo	A
dolga pot je bila, takó da ni čutil nog. In	lačen	je bil in žejen. Stregel je pri maši, a po maši	A
po stopnicah in so se oglasili v veži koraki.	Lačen	je bil, težak kamen mu je ležal v želodcu in	A
more človek, če ni vodé in če je nikoli ne bo?	Lačen	je bil, - ali kaj more človek, če mu je takó	A
priganjata, saj gre sam! Zmerom naprej gre, žejen in	lačen,	zmerom naprej in ne misli več na latinsko šolo	A
spodobnega človeka in sem mu rekel: Gospod,	lačen	sem in tako dalje, dajte mi krono!- In človek	A
ulica je spet zadremala v svojo žalost kakor	lačen	otrok, ki je bil v poluspanju naglas zajokal	A
pred kom da beže in čemu. Ker je bil truden in	lačen,	se je namenil domov. ”Kod si hodil?“ ga je	A
razpokane ustnice so razodevale človeka, ki je	lačen	in ima gosto sapo; oči so bile kakor od kalnega	A
oče ni vprašal: ”Kje pa je naš Kurent? Ali je	lačen	naš Kurent?“- In kadar se je povrnil, razcapan	A
je stal že sam na cesarski cesti, truden in	lačen,	kakor je bil.Nebo je bilo oblačno, soparica	A
hrbtu. Vekal je s pustim, cvilečim glasom, kakor	lačen	pes na gmajni.Naravnost pod kozolec se je nameril	A
tvoje srce, pod bori pa ti je mehko postlano!“ ”	Lačen	in žejen si, Kurent, na jasi ti je pogrnjeno	A
umazana je, tvoj obraz je vesel, ali bled je in	lačen,	tvoj pogled je svetal, ali skrb vzdihuje globoko	A
milost. Ko stoji pred cerkvijo, začuti, da je	lačen	in žejen ter počitka potreben ...Čudo prečudno	A
Vse si izgubil, vse si zapravil, gol si in	lačen;	reši to zadnje bogastvo, ne mudi se, beži!“	A
se bojim človeka!“ je rekla ena. ”Kragulj je	lačen,	človek pa je hudoben!“ je odgovorila druga.	A
vozim mnogokdaj. Zdaj pa smrkavca poglej:	lačen	je, cede se mu sline, ko ogleduje na trgu svetle	A
žive dní ne bom drugega nič nego umazan, plah,	lačen	pisar ...Saj mi je to že povedala, naravnost v	A
srcu svojo nemoč in sanja o silni moči, kakor	lačen	otrok o maslenem kruhu ...Tisti nesrečni mladenič	A
sorodnik, bratranec ali kaj, in da je zmerom	lačen.	”Če bi se prikazala na eni strani sama devica	A
koga bi se obrnil in komu bi povedal, da je	lačen.	”Pa je le prijeten, ta ubogi, neumni fant!“ se	A
več. Tako storim, kadar se mi sanja, da sem	lačen	in da mi je hudo: zaspim in se vzdramim -- kje	A
Jej ti, Jokec, nisem lačna.“ ”Jaz tudi nisem	lačen.	“ Pogledala sta si v oči in sta obadva zajokala	A
radosti; in ni čutil več, da mu je mraz in da je	lačen.	Šel je z gospodi k oltarju in je pokleknil	A
Kaj me to briga? - Nesite to stran, nisem	lačen!	“ Ko je zaprla duri, je vstal izza mize in	A
cekin ali gorjača! Mnogokdaj sem bil žejen in	lačen,	malokdaj napojen in nasičen.Kaj tisto - eno	A
lačnim in sitim! Zdajle, recimo, zdajle sem hudo	lačen.	Oče, pridajte doti še kos črnega kruha!“	A
Vse to sem spoznal ob tistem času, ko sem bil	lačen	in žejen, ko so bili moji čevlji brez podplatov	A
tistem času, ko sem tako mislil in ko sem bil	lačen	in žejen, je ugasnila v meni slutnja Boga in	A
sem se pod kozolcem ali na skednju in sem bil	lačen	in žejen.In vedel sem takoj, da me še ni bila	A
po ulici in sem premišljeval svojo bridkost.	Lačen	sem bil in žejen, ves umazan in posvaljkan,	A
Zaklenili so me samega čez poldne.	Lačen	nisem bil, toda hudo žalosten.Vedel sem, da	A
vročih licih; truden nisem bil toliko, toda	lačen.	Takrat smo živeli ob koruznem močniku; jaz pa	A
želodcu mi je ležalo kakor kamen; pa nisem bil ne	lačen,	ne žejen. Mati je stopila v izbo; spominjam	A
preveč narodnih delavcev! Čudno se mi le zdi, da	lačen	človek še nikoli ni bil navdušen za domovino	A
zdelo, kot da bi bil hodil, slepec, ves čas	lačen	in žejen med gomilami kolačev, ob potokih bistrega	A
velike, začudene in plahe. Jokal je neprestano,	lačen	je bil in je tožil; jedel je več nego Tone in	A
vsega drugega. In raztrgan hodi po Ljubljani in	lačen	je, ker nima večerje - hodi po mestu, gleda	A
so kolači in . / . / stran 132 . / klobase in	lačen	je in si misli: ”Kaj dela mati, da nič ne skrbi	A
zašepetalo ji je na uho, dá, zakričalo je od daleč: ”	Lačen	je; hodi po ulicah in gleda v izložbe in lačen	A
Lačen je; hodi po ulicah in gleda v izložbe in	lačen	je ...“ Pritisnila je na gumb, zazvonilo je	A
po stopnicah. ”In zaradi te pol ure ... je on	lačen	in ne dobi kruha. Zaradi hišne, ki je morda	A
cesti in je premišljevala. Ali on čaka in je	lačen,	a ona le stoji, kakor da bi se ji nikamor ne	A
tam v mestu, kako ga gonijo iz hiše in kako je	lačen	in raztrgan.Nikjer ga ni bilo, ki bi ji rekel	A
je napravil?“ ”Stanovanja ne more plačati,	lačen	je in raztrgan.“ Krojač je pomislil.	A
da ne bo treba gledati zadnji dan ... Ali si	lačen,	Lojze?“ Mati je hitela kuhat kosilo, Lojze	A
posmehovali, ker ne plača in ker je raztrgan in	lačen	...Tam zunaj je klanec, prijazen in lep, kakor	A
vsa žalostna, ker je premišljevala, kako je	lačen	in raztrgan.”Kdo pa se pelje tam v kočiji z	A
tiste kraje, ki je hodil časih mimo ves ubog in	lačen;	ustavil je voz pred krčmo sredi pota in krčmarjeva	A
ostaneš zdaj. Čakaj, da ti skuham večerjo, ko si	lačen	... in luč prižgem, da bova videla ... in potem	A
obraza, ne razcapane obleke, ni čutil, da je	lačen	...In ko se je bil obsodil, se je spoznal - videl	A
uboštvo na raztrgani obleki, čutil je, da je	lačen;	in da ne bo vse to nikoli minulo, zato ker je	A
zato ker je tako zapisano, da bo umrl sam,	lačen	in sredi ostudnega beraštva. Kako se je to	A
štalico rozine in orehe; za Jezusa, ki je ubog in	lačen.	Ponoči, kadar spe vsi in nihče ne vidi in ne	A
... Kako je to, gospod? Ker si	lačen,	ostani lačen, ker si bos, ostani bos, ker si	A
... Kako je to, gospod? Ker si lačen, ostani	lačen,	ker si bos, ostani bos, ker si bolan, umri!	A
ko je šel po isti poti v premočenem haveloku,	lačen	in ubog in v srcu devet paradižev. V	A
odpravili z doma. Tone, ki je bil doma zmerom	lačen,	je mislil na koruzni kruh, na jabolka, na sladko	A
Štiri ure - en korak; lastavica preleti morje,	lačen	vrabec ne prefrči plota.Komaj je bila v meglo	A
Dete med njima je zajokalo. ”Mislim, da je	lačen!	“ je rekel Lojz; in čez nekaj časa je spomnil	A
spomnil mirno, počasi in tiho: ”Tudi jaz sem	lačen!	“ Anka je molčala; naslonila je svoje lice	A
oh že davno minule čase, ko sem hodil bos in	lačen	po pustih ilovnatih klancih med notranjskimi	A
Tako sem mislil.	Lačen	sem bil in žejen, sramota in nečast je bila	A
ga je pozdravil Honza. ”Dolgo sem čakal nate,	lačen	sem!“ Pavliček se je naslonil ob posteljo	A
berača, z eno boso nogo, drugo v cunje zavito.	Lačen	je bil, pa mu dam poslednjo desetico in ga naprosim	A
razcapan, napol bos, neobrit in nepočesan in	lačen.	‚No,‘ si mislim, ‚če si že na cesti, pa hajd	A
radosti pa sem bil pozabil popolnoma, da sem	lačen	in žejen; tako sem bil navajen teh nadlog.Že	A
nisem bil ne žejen in . / . / stran 152 . / ne	lačen!	... Za eno samo jabolko bi bil zdaj hvaležen, za	A
»Marko!« »	Lačen	sem in tudi žejen,« je pomislil Marko pa je	A
proseč, obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti	lačen	pes, ki je bil izgubil gospodarja. Marko	A
nespameten in kako nehvaležen! Šel sem po cesti,	lačen	popotnik, pa me pozdravi poštena ženska, dobrotljiva	A
prišel je in je stal na pragu in se je čudil. -	Lačen	sem in žejen. Starec je prinesel vode	A
da ti postrežem z latvico mleka? Saj si pač	lačen	in žejen, na čevljih se ti pozna, da imaš dolgo	A
pot za seboj.« »Bog vam povrni, botra, ne,	lačen	nisem in ne žejen.Povejte mi, kje je hiša moje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani