hudo (901-1.000)

kadar se mi sanja, da sem lačen in da mi je	hudo:	zaspim in se vzdramim -- kje so sanje?“	A
”Otrok si še, Jokec!	Hudo	majhen si še!“ ”Hudo majhen!“ je pritrdil	A
Hudo majhen si še!“ ”	Hudo	majhen!“ je pritrdil drobni, gibki fant.	A
”Ali me imaš rada? Ali me imaš	hudo	rada?Ti gosposka Tinka!	A
bolj hudoben je bil njegov smeh. ”Ali me imaš	hudo	rada?Nič me nimaš rada, bojiš se me, kakor rogatega	A
da ste me pozdravili; toda ... ni bilo treba.	Hudo	bi mi bilo zdaj sami.“ ”Zakaj sami, Tinka	A
mislil, da so na oltarju, pa niso nebesa tam!	Hudo	sem žalosten, Tinka! Zakaj ni tako, kakor bi	A
da mi ga je bil sam Bog postal na pot kakor	hudo	zdelo!“ Voz je prišel mimo starinskega gradu	A
maši. Čudno je, da se je kapriciral Bog tako	hudo	na pobožnost škricev ...Zakaj to danes, ko bi	A
vam, kadar mi bo kaj hudega!“ ”In zdaj vam je	hudo!	Hm!“	A
Kačur s prisiljenim smehom. ”Kaj je bilo tako	hudo?	Kaj se nisi poklonil?	A
narod tako natanko kakor jaz. Časih sem si	hudo	želel, da bi prepotoval domovino iz kota v kot	A
Kako ste vroč! - Rada vas imam, ker ste tako	hudo	neumen!“ Kačur je stal pred njo in je molčal	A
”Zares! Ker ste tako	hudo	neumen!Vsaka vaša beseda - če se spomnim nanjo	A
obrekuje človek, ki ga komaj poznam, mi ni posebno	hudo	pri srcu; izognem se mu, ker nisem priklenjen	A
No,“ mu je segel v roko, ”kako pa je?	Hudo	si se postaral, res! Če bi te bil srečal na	A
bom povedal nekaj; samo tebi! Če ti bo kdaj	hudo,	kakor je bilo meni, in se boš spomnil pobožno	A
lačnim in sitim! Zdajle, recimo, zdajle sem	hudo	lačen.Oče, pridajte doti še kos črnega kruha	A
ljudje smehljaje ozirali. V prvem hipu me je	hudo	zadelo v srce; da je bil sam in gnusil se mi	A
”Prijatelj, ali ti je slabo?	Hudo	si bled!“ Skočil je z zofe, odgrnil je težki	A
”Kaj bi rekel!“ sem zavzdihnil še globlje. ”	Hudo	je dandanašnji na svetu!Res sem malopriden,	A
me samega čez poldne. Lačen nisem bil, toda	hudo	žalosten.Vedel sem, da so bili porezali drevesca	A
črni hrbet tovariša, ki je klečal pred menoj.	Hudo	mi je šlo na smeh, ker so se tovariši držali	A
bil drobnikast, zmerom v dve gube sključen,	hudo	godrnjav človek; rekli smo mu Striček.Če še	A
sta bila onadva šele na pol poti. Hlod se je	hudo	zazibal, toliko da se ni prekolebnil. ”Izpusti	A
18 . / Gledal sem čisto luč v njih očeh in	hudo	se mi je storilo, ker sem mislil na svojo neveselo	A
sem spoznal resnični pomen tistih dogodkov in	hudo	mi je bilo.Daleč so bile tiste ure, ne povrnejo	A
pozdravil. Jaz pa sem mislil, kadar mi je bilo	hudo	v tujini: ”Pridem do vrat in takrat bom slišal	A
v veži je ugenila, da je njen oče, in se je	hudo	prestrašila. ”Kaj tako zapravljaš svojo mladost	A
naprej; slišala je, da jo kličejo in da jim je	hudo,	ker so bili pozabili nanjo.Pognala se je naprej	A
”Vstani! Ali si se	hudo	udarila?“ Prijel jo je za rame z debelimi	A
ganjarnico, mu je rekla: ”Ostani, Tone, saj ni tako	hudo,	saj ti ni treba skrbeti ...Jaz bom delala, dokler	A
v prsih in prijela ga je za roko. ”Ali ti je	hudo,	Tone?“ ”Kaj mi bo hudo, mati?	A
”Ali ti je hudo, Tone?“ ”Kaj mi bo	hudo,	mati?Saj so oče tudi šli!“	A
niti prevrtanega krajcarja.“ Lojzetu je bilo	hudo,	da je čevljar tako govoril in tudi Francka je	A
prositi ljudi, ki te gonijo preko praga - to je	hudo,	Mihovka!Naj bi bili ostali na klancu; kaj jih	A
bolj, kolikor bolj je uboga, žalostna in bolna.	Hudo	nam je bilo, kadar smo v pozni jeseni pobrali	A
pripoveduj, kako je bilo! Ali ti je še kaj	hudo	po materi?“ Metki so se osolzile oči; rada	A
nenadoma vse ugledal pred sabo in bilo mi je	hudo	na smeh ... res, v ustni sem se grizel, da bi	A
hitro in sunkoma, da se mu je jezik opletal;	hudo	je želel, da bi povedal nekaj zelo prijetnega	A
Ne nocoj ... spominjal sem se, kadar mi je bilo	hudo	pri srcu -- nocoj pa sem vas videl, bolj natanko	A
stran 253 . / je izžet in nadložen starec. In	hudo	se mu je storilo pri srcu. ”Glej, Gjuro!	A
”Glej, tisti Gjuro! ...	Hudo	si se spremenil, bolan si in suh; rodna mati	A
cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je	hudo,	ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti	A
besedice. Zakaj on je ljubil svojega sina;	hudo	mu je bilo, da ga ni imel pri sebi, in še hujše	A
besedah si človek ne more vsega zapomniti ...“ ”	Hudo	je to,“ zacvili Mrmolja in premika venomer svojo	A
uprav . / . / stran 38 . / smešno neznatna, ”	hudo	je to, če ima človek take sinove. Ljudje se	A
Morda je vročinska bolezen.“ ”Da, to je	hudo	...Pa svoj odhod ste zopet odložili?	A
k mizi. ”Kdo bi si bil mislil, da bo tako	hudo!	“ je zavzdihnila teta Fani. ”Jaz sem slutila	A
morda ni resnica ... le bolan sem bil, pa se mi je	hudo	sanjalo!“Stopil je v izbo.	A
katekizem, sem občutila sama, če mi je bilo	hudo	in težko: da je smrt vstajenje!“ Objela sta	A
in izbiral. ”Kdor bi vse to prebral, bi bil	hudo	učen, ali pesmi težko da bi delal!“ je pomislil	A
Kaj tam? Potoku, med lokami skritemu, se je	hudo	zasanjalo; zavzdihnil je, utihnil ...V takih nočeh	A
zbegane njegove misli. Nenadoma se človeku	hudo	stori, sam ne ve zakaj; grlo je suho, ustnice	A
... Zdaj pa, glejte, ne morem več:	hudo	sem namreč zaspan. Zatorej povejte, kaj vas	A
storilo čudno in šel sem, kakor da bi bežal pred	hudo	uro!“ Župan se je drugič pokrižal, natočil	A
vzdramil, je bilo že svetlo sonce; ozrl se je	hudo	začuden, nato pa je šel po svojih potih s sklonjeno	A
/ stran 204 . / Glej, pravijo, zdaj ti je	hudo,	ampak mi se te usmilimo in te tolažimo; zakaj	A
poleg postelje in je zakril obraz z rokami. ”	Hudo	si me kaznoval, o Gospod! ...“ Danilo se je	A
umolknil, kaplan pa se je zamislil. Babici je bilo	hudo;	vedela je, da bi bilo ugovarjanje čisto brez	A
župnik, sem se vzdramil ... Zakaj ste me tako	hudo	kaznovali za svoj greh?Lepo ste napravili, res	A
prišit, prav na hrbtu, umazani krpi podoben. ”	Hudo	si me kaznoval; o Bog, toda veliki so moji grehi	A
Nič več ne diše zame! ...	Hudo	kazen mi je poslal Bog v svoji pravičnosti in	A
usmili se me! Pripetila se mi je velika nesreča,	hudo	kazen mi je postal Gospod.Ne prestraši se preveč	A
»Nič mi ne piše. Tudi jaz bi tja, ker je	hudo	na svetu in žalostno.Hudo je starcu.	A
jaz bi tja, ker je hudo na svetu in žalostno.	Hudo	je starcu.In tudi snaho bi rad videl.«	A
soncu in celo mehki jutrnji sapici, ki bi jih	hudo	ranila.O njenih očeh pa nikakor ni mogoče govoriti	A
te je doletela in kakšna nadloga te je tako	hudo	potrla? - Odkod prihajaš?	A
na capastega in bosonogega popotnika in se je	hudo	razsrdil. »O cigan, kaj tako si me ocigani	A
vasovali. Pa mi je obolel najstarejši sin,	hudo	je obolel na srcu. -Mati, nič več mi ni živeti	A
nisem videla. Za leto in dan mi oboli drugi sin,	hudo	mi oboli na srcu. - Mati, nič več mi ni živeti	A
mehke pernice. »Kako grdo si me omamil, kako	hudo	si me zmotil, ti bledi gost!Tako debela so že	A
ki je ne sme poslušati krščanski človek. Kako	hudo	si me osleparil, ti prešerni veter, ko si potrkal	A
dolgega časa porojena; kaj bi ga nadlegoval?	Hudo	je tako življenje, življenje brez življenja	A
teta Agata, polna usmiljenja in blagosti, kako	hudo	sem te ranil!Do konca dni bi se bil hranil in	A
povejte mi, hrabri vojščaki, kaj vas je tako	hudo	omamil ta dolgi spanec?Ne zamerite, ampak ne	A
na Marka. Stopil je k mrkemu, belobradatemu,	hudo	oboroženemu starcu in se je doteknil njegove	A
Matjaž, odrešenik, prišel sem k tebi, ker je	hudo	na svetu.Kmet, tvoj zvesti hlapec, je velik	A
stali ob zidu v dolgih vrstah in so molčali.	Hudo	se je prestrašil Marko in srce mu je oledenelo	A
mi ne zatisne teh trudnih oči poslednji, tako	hudo	zaželjeni počitek.« Ne besede ni več	A
dolgočasno in ljudi skoro ni bilo na cesti.	Hudo	mu je bilo, da se je bil razgrel brez vzroka	A
pravici ... zakaj tudi jaz nisem angel ...“ Tako	hudo	se mu je tresla roka, da je razlival, ko je	A
... Reci mu	hudo	besedo, prosi ga vode in zraka, pa se ti bo	A
in potrebnih stvari. Takrat se je umetnik	hudo	razsrdil ter se je napotil naravnost do posvetne	A
bratranec ... obširno in zamotano sorodstvo! Kaj ni že	hudo	shujšal, kar je med nami?Shujšal je, ali tolšča	A
pesniku in takoj je napisal genljivo romanco;	hudo	se je zmotil - drugačne verze dela življenje	A
Vznemirjen, skoraj prestrašen sem bil tako	hudo,	da sem sam čutil, kako so se mi kolena tresla	A
otrok, in da so otroci prijetni, gospa pa da je	hudo	nevšečna.In da se ji toži po domu in po nageljih	A
me bile te hladne besede, da niso bile tako	hudo	resnične.O, da je bila le senca koketnosti v	A
popeljem odtod, za dva ali tri dni. Anka je	hudo	bolna in mislim, da me ne bo več dočakala ...	A
njim enak ... ”Pozdravljeni! Ali vam je bilo	hudo	dolgčas?“ V glasu ni bilo zasmehovanja, ali	A
zasmehovanja, ali bilo je v srcu in čutil sem ga. ”	Hudo	mi je bilo dolgčas, a do zore bi bil čakal!	A
poslušala vašo dolgo in žalostno povest, mi je bilo	hudo	pri srcu, pa vendar mi je bilo na smeh.“	A
bilo na smeh.“ ”Zahvaljeni, da vam je bilo	hudo	pri srcu, in nič ne de, če vam je bilo na smeh	A
zvečer sončni žarki izpod kostanjev ... Njen mož je	hudo	jokal, pa ne zato, da bi bil žalosten, temveč	A
jaz bila jezna nate, nič nikar mi ne zameri,	hudo	sem bila jezna in hudo sem jokala, ker sem mislila	A
nič nikar mi ne zameri, hudo sem bila jezna in	hudo	sem jokala, ker sem mislila v svoji nespameti	A
je nastavil in je izpraznil kozarec do dna. ”	Hudo	je!“ Spogledali so se pomenljivo.	A
ukazal na holmu . / . / stran 78 . / in sem bil	hudo	jezen.On, pritepenec razcapani, pa ni nehal	A
Kaj ukazuješ?“ Tujec se je	hudo	začudil, župan pa mu je bral hinavščino v očeh	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani