hriba (201-300)

vsega v izobilici.« Ni še zasvetila zarja izza	hriba.	»Vstani, Marko, vstani!«	A
megli globoko pod njim. Sonce je zasijalo izza	hriba,	zapelo je polje, zašumeli so gozdovi.Vsi so	A
napotil godec v vas in iz vasi na hrib in s	hriba	v gozd ter se je nastanil v koči, ki jesamevala	A
je umiralo tiho za goro. Le od daleč, tam od	hriba,	od belega gradiča se je glasilo zamolklo šumenje	A
veter; napósled je utihnila in voz je zavil mimo	hriba.	Nikolaja je pretreslo čudno čustvo.	A
pokrajino ter je kmalu izginil za zmerom. Vrhu	hriba,	kraj cerkve, je časih zalajal droben rjavček	A
volje. Šel sem pred hišo ter sem napodil s	hriba	vso zaljubljeno drhal.	A
”Zdi se mi, da me je nekdo poklical -- od	hriba	dol, od gozda sem.Kaj si ti, Dioniz, moj zlati	A
Tudi tebi bodo zobje oškrbeli in stopil boš s	hriba!	“ ”Ne mudi se, ne premišljuj, ne čakaj, ne	A
mlinarica! Ti sodiš, da sem kancelist iz fare onkraj	hriba,	ampak hudo se motiš!“ ”Kako si uganil mojo	A
Tako misli bolnik na zdravje. S črnega	hriba,	s šumečega gozda se je bila spustila jata golobov	A
doline. Pavle je bil sin Martinovca, kajžarja s	hriba;	štiriindvajset let mu je bilo. Mana je bila	A
smejó zoreče njive pod soncem in kjer prepeva s	hriba	svojo sladko pesem sveti Lenart. ”Še te bom	A
so in dolga je bila procesija. Vila se je s	hriba	v hrib, iz doline v dolino.Pod senco te črne	A
ga pozdravili kakor kralja in gospodarja. S	hriba	so grmeli možnarji, pred farno cerkvijo so stali	A
vnela, strašna tepežen je divjala po dolini od	hriba	do hriba.Moški so kleli, ženske so jokale, otroci	A
strašna tepežen je divjala po dolini od hriba do	hriba.	Moški so kleli, ženske so jokale, otroci so kričali	A
prijazno sijale, rahel polnočni veter je pihal od	hriba;	biriča sta ležala v travi in sta smrčala naglas	A
dihala je spanje na oči, sanje v dušo. Od	hriba	do hriba je počivala vsa prostrana dolina.Tedaj	A
je spanje na oči, sanje v dušo. Od hriba do	hriba	je počivala vsa prostrana dolina.Tedaj pa je	A
Komaj so zaspali, se je vzdignil mesec izza	hriba	in je obžaril belo kamenje, da se je svetilo	A
se in so premišljevali; ko jim je kakor iznad	hriba	zamigljalo spoznanje, so molčali osramočeni	A
kako si lepo! Upehan je dospel Luka na vrh	hriba.	Steza se je prelila v mokroten kolovoz.	A
o bratu na Peči. Tako sta prišla zopet vrh	hriba	in pastir je rekel: »Zdaj pa moram nazaj	A
divja goščava, v katero je pritekal izvir s	hriba	in se razlival proti potoku Tunjica.V goščavi	A
Ugotovila sva, da bi se bilo treba pognati z višjega	hriba.	»Greva na kriški grad!« sva si rekla	A
zasmejal znanec in nas odpeljal do sosednjega	hriba,	kjer smo potem le našli pot do Gojške planine	A
zmage je premeril stezo do znožja sv. Volniškega	hriba	s pravimi pomladanskimi čustvi.Na holmu je bila	A
malo!« je odgovarjala množica. In Juri izpod	hriba	je še klavrno pristavil: »Meni je poginila tista	A
začuje turškega bobna hripavo šumenje. Okrog	hriba	se je zavila po beli cesti hrvaška konjica ter	A
ter ga zmel med prsti. - »Tu zavijete okrog	hriba	in pred sabo imate svojo družbo!Jaz moram nazaj	A
Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog	hriba,	obrnila se je še enkrat.Baron je hitro stopal	A
toliko črnikalskega vina, da sta se boter Kožuh s	hriba	Sv.Sobote in boter Hmeljinec s hriba Sv. Volnika	A
Kožuh s hriba Sv. Sobote in boter Hmeljinec s	hriba	Sv. Volnika sporekla in skoraj do krvi stepla	A
zvoniku in delopust je zvonilo, da je odmevalo od	hriba	do hriba.Tudi meni je zvonilo in ni ga bilo	A
delopust je zvonilo, da je odmevalo od hriba do	hriba.	Tudi meni je zvonilo in ni ga bilo takrat v vsi	A
od začetka!« »Ne brbljaj, kot traktor sredi	hriba,	tak povej že, kar leži ti na štrenastem jeziku	A
na desno, onstran Gradišča, tistegale višjega	hriba.	« Višenjski ‒. Krištof Planina se je ustrašil	A
kresovi na križpotjih in po obronkih bližnjega	hriba	so žareli vanjo. Opat je še zmerom stal ob oknu	A
bil sanjaril, pa se je prav tačas s podnožja	hriba	zaslišalo konjsko prhanje in hrzanje in je grajski	A
možje iz Stranj, Prapreč in Žubine, iz Dol, s	Hriba	in iz Gabra, možje iz Bèča, Hrastovega dola	A
krivenčila mlada Témenica. Nad Bratenco je s strmega	hriba	v sončno nebo bola stara cerkev na Primskovem	A
»Vivat ...!« S Kapiteljskega	hriba	je prisopihal fantič in stekel med dijake.Da	A
omeglenih očeh in se je spustila na drugi strani	hriba	po klancu v daljni, daljni svet za svojima otrokoma	A
mlademu solncu, ki še ni moglo pogledati preko	hriba.	V hosti so ga pa že začutili veseli pevci, postovke	A
kladivo pa sta imela eno samo in si ga podajala s	hriba	na hrib.« »Tačas bi bil rad živel,« je Kopič	A
ročajem, a sredi mize vrč reznega vina z Debelega	hriba	ob Témenici. Gospodar je prijel vrč in dejal	A
Mali Gaber.« Kobalila sta po stezah Debelega	hriba	in se spuščala v dolino ob Témenici. »Jaz res	A
skozi katere se je jezero mimo strmo odsekanega	hriba	leno odtekalo po široko razlivajoči se Reki	A
ozelenelega orjaškega hrasta na robu strmo odsekanega	hriba	nad odtokom plitvega jezera.‒ Stolp ljubljanskega	A
nepregledni gozdovi. Zastrmel se je v vrh Oblega	hriba.	V prostrani globeli naravnost tam čez si je bil	A
raznašal vesele vriske od goščave do goščave in s	hriba	v hrib.Na skali sredi bistrega potoka so pa	A
v nekaj letih visoko mravljišče. Vrh Rožnega	hriba	‒ mislil je Šišenski hrib ‒ pa si uredi in obtrebi	A
sušiti, kakor se že suši Somov na vrhu Strmega	hriba.	Pa ‒.	A
zatrdno vedel, da se losi drže v brezju na pobočju	hriba	med njimi in med jezerom.So jim brezovi poganjki	A
je odpeljal močnejše mladce nazaj v podnožje	hriba.	Potegnili so ubitega losa iz goščave na planjavo	A
V enem izmed kolišč, zabitih vzdolž Oblega	hriba,	so zalajali psi.Spomnil se je Bevska, ki bi	A
zabito ob otoku že skoraj na koncu vzdolž Oblega	hriba.	‒ Dandanes bi rekli, da pri Babni gorici.	A
ptiči. Vreščali so pa še v goščavah Oblega	hriba.	Oglašati so se pričele že sove in ptiči, ki šele	A
nazaj navzgor na mostišče. V goščavah Oblega	hriba	so se pa zadirale sove. Noč se je že nagibala	A
Rjavega je Jelen poslal v kolišča vzdolž Oblega	hriba	prav do mostišča Godrnjavega Medveda.Do rodu	A
vanj zabitih kolišč. Vzdolž grebena Oblega	hriba	se je pa s široko razpetimi perutnicami pripeljal	A
močvirje. Onstran reke vrh strmo odsekanega	hriba	je zaukala lesna sova.Najrajši v že na pol suhem	A
zakričala sova z razglednega hrasta vrh odsekanega	hriba	ob izlivu Reke. Ostrorogi Jelen se je spomnil	A
sape zmanjkovalo. Pod brestom na vrhu Rožnega	hriba	sulice ni prav prislonil k deblu. Ni obstala	A
mogočnega razglednega bresta na vrhu Rožnega	hriba.	Odprl je oči.	A
v krošnji razglednega bresta na vrhu Rožnega	hriba.	Prej jasno nebo se je pooblačilo in sonce se	A
Hrupno se je dvignila iz vode in odletela vzdolž	hriba	na odprto jezero. Večja dva drevaka sta se obrnila	A
zabitem v plitvino na prisojni strani Rožnega	hriba,	se je v spomladanskem soncu nad vhodom velike	A
se je izvijal Urni Sulec. »Videl sem z vrha	hriba,	kamor sva zašla v megli, v Prehodih trumo ljudi	A
nekaj iz tebe.« Razgledni brest na vrhu Rožnega	hriba	se je razpustil. Kolišče Ostrorogega Jelena	A
Juh, juh, juh! Na vrhu Rožnega	hriba,	na veji razglednega bresta, ki se je kakor roka	A
prodovom Save. Pesem ptičev na pobočjih Rožnega	hriba	je za hip premolknila.Jasa pod razglednim brestom	A
marsikdo precej zasopel so prispeli na vrh Rožnega	hriba	možje in žene in starejši ljudje.Zadnji je prišel	A
obsije ozeleneli razgledni brest in vrh Rožnega	hriba	in zbrani Ostrorogov rod. »Piščalar, k meni	A
jasi pod razglednim brestom na vrhu Rožnega	hriba	sta čedalje bolj naraščala.In spet je zapela	A
smrečja. Pegasti Ris je pregledal v pobočje	hriba	izkopano pečišče.Kar skoraj nič ni bilo treba	A
naprej prerekala, pa sta prihiteli z Rožnega	hriba	Srna in Veverka.Vsi so se jima morali smejati	A
posodjem in se izkajala na drugi strani v pobočje	hriba.	Koj nato je Pegasti razkopal ilovnato prednjo	A
Drevak je kar šinil proti podnožju Rožnega	hriba.	Zunaj na jezeru so nizko nad vodo leteli hudourniki	A
ostajanje. Pa bi se dvojčici preselili izpod Rožnega	hriba	na drugo stran jezera.Da bi bil pogon čim uspešnejši	A
Nad jezerom je ležala megla, po vrhu Oblega	hriba	je pa že sijalo sonce. Ostrorogega možje in	A
So jih že premaknili.« Potem se je od Oblega	hriba	sem razleglo silovito rjovenje gonjačev.Zemlja	A
zobre v divji dir. Skozi goščavo je od Oblega	hriba	sem hrumelo, kakor bi se bil od nekje odtrgal	A
so videli Zobrovci nekajkrat pogledovati izza	hriba,	potuhnjeno kakor mački.Kar videti jim je bilo	A
malo postal pod razglednim brestom vrh Rožnega	hriba.	Kakor bi ne vedel, kam se naj obrne.	A
prestopil in opiraje se na sulico šepal z Rožnega	hriba.	Mrk je priveslal Ostrorogi Jelen nazaj na kolišče	A
trohnečim razglednim hrastom na vrhu Strmega	hriba	nad odtokom Reke iz Velikega jezera, da je on	A
z jezera, kjer so se pasli, v goščave Oblega	hriba.	Ko je pa zagledal prve drevake, ki so pripluli	A
pelikanov in odletela naprej proti goščavam Skalnega	hriba.	Na pašnik nad studencem se je spustil črni štrk	A
nadel orožje in kakor prerojen odhitel z Rožnega	hriba	po rebri navzdol na breg Velikega jezera.Oprezni	A
zadnjega. Prvi ruk se je odzval z vrha Rožnega	hriba.	Koj za njim iz laza na Brdu.	A
rekel Ostrorogi in je spet prisluhnil v pobočje	hriba	za sabo. Zaslišal je nagle skoke in zagledal	A
žvižg sokola, ki se je oglasil na vrhu Rožnega	hriba	nekje.Jelen je sodil, da prav na razglednem	A
Ostrorogi Jelen pesem kovačev izpod Rožnega	hriba.	Dobro mu je bilo na gorkem.	A
Če gre pa nad izlivom Reke in vzdolž Strmega	hriba,	ne bo zašel. Drs, drs, drs, so pele drsalke	A
celo dim ovoha. Orel je zavil izpod Strmega	hriba	na jezero, kaj kmalu naletel na zdrsano stezo	A
mogočnega razglednega hrasta na vrhu Strmega	hriba	je stal Oprezni Srnjak.Prikrival se je, da ga	A
hip oddahnil, se nato pognal na greben Strmega	hriba	in obstal za razpadajočim štorom razglednega	A
naraslih voda so jo zagrebli na pobočju Rožnega	hriba.	Na pogreb Ostrorogi nikogar ni vabil, čeprav	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani