hriba (101-200)

Komaj deset korakov od poti, ki drži s Kozjega	hriba	na postajo, je zasadil sekiro v star štor, se	A
Dožánove Francke, ki je sedaj žena Blaža s Kozjega	hriba,	Jančarja. Tri leta je zahajal Maticev France	A
France več na domu. Bila je žena Blaža s Kozjega	hriba.	Francetu je bilo, da bi rjul in begal po gozdu	A
naglo opogumila in rekla: »Jančarica s Kozjega	hriba!	« »Jančarica? Blaževa?« se je čudil župnik, a	A
Le čakajte!« Vrhu	hriba	je srečala Lojzo. »Hlapca imam,« ji je pokazala	A
je zasvetila drobna lučka v smeri od Kozjega	hriba.	Francka je ni opazila, ko si je zakrivala obraz	A
zašel v gozdu. Ali dne je bilo že toliko vrhu	hriba,	da je zapazila sključeno žensko, ki je sedela	A
bo Hilbudij premenil smeri ter udaril preko	hriba	nad gradišče.Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci	A
naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje	hriba,	ob katerem se je odpirala soteska do gradišča	A
Iztok je velel zatrobiti. S	hriba	se je usula povodenj molojcev in obkrožila taborišče	A
čedalje bolj na levo, doklèr nista obkrožili	hriba	in se jima je razprostrla temna, nepregledna	A
Upehan, zasopel in truden sem priplezal vrh	hriba	in padel na tla.Srce mi je tako silno razbijalo	A
vedel povedati, kako to - na jasi ob vznožju	hriba.	Je mogoče, da so bile samo sanje, tista bliskovita	A
spoznala, da ni ničesar več, ne sonca, ne gozda, ne	hriba,	ne debel.Povsod so bile samo mravlje, ki so	A
odnesel poletni dan. Mesto ji je izza zelenega	hriba	prišlo naproti, potegnilo jo je k sebi in vase	A
Zelene veje visokih dreves na pobočju šišenskega	hriba	dvigajo liste in širijo svežino, da se vse iskri	A
druge stopnice, do naslednjega, nekoliko višjega	hriba,	kjer so se listavci in iglavci čedalje bolj	A
. / . / stran 213 . / Voz je zavil mimo	hriba,	utonil je v noč.	A
je bilo, da so se komaj zvezde razločile; s	hriba	so grmeli možnarji, mlaji so bili že postavljeni	A
tukaj. Morda se napoti zjutraj, po maši; do	hriba	se lahko pelje v saneh nato je samo še poldrugo	A
sanjalo se ji je, da stoji ob vznožju visokega	hriba.	Velikanska skala se je utrgala na vrhu in se	A
sme pogledati, ne ugibati, kaj je pač onstran	hriba	...Izmed tistih ljudi je bil pač, ki pripovedujejo	A
kameniti klanec v temo. In napotil se je s	hriba	doli.Lezel je počasi in varno, ker je bil klanec	A
tisto polje je moje, doli do potoka, gori do	hriba;	in moje so tiste prostrane senožeti in moj je	A
prostrane senožeti in moj je tisti gozd, ki gleda s	hriba	temán!Kdo je tam delal, če ni delal Jernej?	A
imel: vse tisto je bilo moje, kar pregledate od	hriba	dol do potoka; pa so mi vzeli.Od začetka je	A
vzkliknil sodnik. »Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s	hriba?	« »Tisti sem!« je pokimal Jernej urno	A
Štirideset let sem že tisti - Sitarjev Jernej s	hriba!	Ampak mladi si je nekaj izmislil - recimo, sodnik	A
se je napotil Jernej, kjer je pozdravljal s	hriba	smrekov gaj, prijazna Tičnica, zavetišče in	A
dve uri, noge so otrpnile; pa je od daleč, s	hriba,	zazvonilo poldne; in Jernej je bil lačen.Ni	A
lesene, kakor človeku, ki je prišel z visokega	hriba.	Stopil sem v drugo izbo.	A
sem se spravil na delo in tam od daleč, iznad	hriba,	se je že svetila moja pohlevna zvezdica.Videl	A
priljuden. Ko je zatonila zarja, je stopil s	hriba,	a takrat se je spustila dolga črna senca preko	A
tarnanja ter je vriskal, da se je razlegalo do	hriba	... Župnik, ki se je od zdavne svoje mladosti	A
jutranje strani in od večerne so frfotale izza	hriba	črne ptice; zmerom več jih je bilo, kmalu so	A
proti nebu in je vztrepetal od groze. Tam vrh	hriba	je stalo visoko in črno; kakor spomin na onstran	A
po dolini. Dolga mrzla senca je planila od	hriba	do hriba, zazeblo je do samih nebes, hladen	A
dolini. Dolga mrzla senca je planila od hriba do	hriba,	zazeblo je do samih nebes, hladen veter je zapihal	A
pastirja!“ Dolgo in hudo so žalovali; prav do	hriba	se je razlegalo ihtenje in vzdihovanje, ko so	A
beseda na jezik. Strup lije kakor neurnik s	hriba,	jaz pa pojdem ter se povrnem, kadar se povodenj	A
videl, da se je sonce že bilo nagnilo blizu do	hriba.	Še se je ozrl in je pozdravil z roko, ona mu	A
fari vest, da Grajžarja rubijo, Grajžarja s	hriba.	In da ga rubi Elija, krčmar.	A
zazibalo. V žarki luči se je svetila vsa dolina do	hriba	in do neba. Krčmarju se je bleščalo od tolike	A
tisti večer, ko so črne ptice švignile iznad	hriba.	Prišel sem med vas, ko vam je umrl stari župnik	A
mimo krčme; tudi je slišal prešerno ukanje s	hriba.	Omahovaje je stopil od okna in se je prijel za	A
kozarce ter je kričal, da so ga slišali onkraj	hriba.	”Obseden je!“ so rekli in so se križali.	A
hribom in se je jadrno bližal; voz je planil s	hriba	v dolino kakor ptica od neba; uho ni slišalo	A
Truden sem bil in sem legel. Na vrhu	hriba,	svoje zemlje gospodar.Že sem bil zatisnil oči	A
Nisem bil sam. Zgenilo se je ob vznožju	hriba,	v kotlini.Morda pol ure daleč, morda celo uro	A
že dospel do vrta, do belega farovža onkraj	hriba.	Stoji morda ob vrtu in čaka, ne upa si dalje	A
senčil oči z dlanjo, da bi videl, kdo prhaja s	hriba.	Od daleč je pozdravil Mate, zamahnil je veselo	A
senci je spala globel; do neba ni seglo oko. Od	hriba	dol, po klancu, je stopal človek zelo urno,	A
zmerom niže, kakor da bi se bila utrgala od	hriba	ter padala navzdol, zadevala se ob skale in	A
Klicala je in je tekla, odgovarjalo je od	hriba,	od vseh strani in mahoma je oživela globel.	A
bolj strma je bila pot in ni ji bilo konca, vrh	hriba	se je dotikal neba.Hodila je navkreber s trudnimi	A
tako žalostnega, je težko tudi meni ...“ Vrh	hriba	sta počivala.Kakor dolge bele halje, po grmovju	A
zadnji kos megle, bele cunje so švignile preko	hriba	in so se raztopile v soncu.V globeli se je zasvetila	A
Hanca se je vračala v dolino. Tam pod njo, do	hriba	in na oni strani do bleščeče, neizmerne ravní	A
”Ali slišiš, Mate?“ Preko	hriba,	daleč na ono stran, je morda segel glas, poslednji	A
premajhen rodni gnoj ... Pogledal je malo na ono stran	hriba	in že ne ve od ošabnosti, kako bi se pretegnil	A
prašala za pot. Priti bi moral od one strani, od	hriba	dol, kjer se izlije pot iz gozda ter se vije	A
iztegnil roko. ”Kakor da bi se odtrgal voz od	hriba	...Zdaj je zavil za holm, prikaže se kmalu.	A
nista prišla na široko pot, ki se je vila od	hriba	do hriba.Tam so jima prišli naproti lepi spomini	A
prišla na široko pot, ki se je vila od hriba do	hriba.	Tam so jima prišli naproti lepi spomini, stopala	A
kadar ugleda globel in se domisli, da je onkraj	hriba	tudi še svetin celo drugačen -- potem Bog z	A
se je bil napravil že koj po kosilu peš preko	hriba.	Amerikanec je zavriskal in konja sta potegnila	A
ravan in sonce je zasijalo. Voz je zavil okoli	hriba	proti fari.Od daleč se je že svetil visoki beli	A
pokrivali so pol neba, trgali so se in lovili, izza	hriba	so se dvigale zmerom gostejše in temnejše plasti	A
škric je romal osramočen, koder drži pot preko	hriba.	Ploskanju ni bilo konca, igravci so se priklanjali	A
pozabim, ko sem te nosil v svojih rokah preko	hriba.	Lahka si bila in zaspala si mi na rami kakor	A
nalahko stresal okno, prišel je bil nenadoma preko	hriba	in je zdramil nočne sence. Tedaj se je vzdignila	A
pogledal bi rad tja dol, morda samo od daleč, s	hriba.	In če treba, pojdem peš!	A
plavale sanje, velikega hrepenenja polne, onstran	hriba	v sončno daljavo.Tam, na tisti grapavi poti	A
zasveti iznad vasi, dolina se prikaže izpod	hriba,	gore se umikajo, nebo je višje.Težke so mi noge	A
prepad; tam doli se je pričela ozka dolina in iz	hriba,	pod vasjó, je izviral studenec, ki je namakal	A
sonce, ki je gledalo komaj še z enim očesom izza	hriba.	”Če za župnika nisi, pa bodi pastir!“ je	A
bil prirastel, dokler se ni sonce nagnilo do	hriba.	Ko so priromale sence s klanca ter upihavale	A
mu je, da se je visoka senca vzdignila izza	hriba.	Nogé so lomastile po zemlji, glava pa se je	A
ne na cesti, ne na polju. Nobeden žarek izza	hriba	še ni pogledal tja, celó veter se je vzdignil	A
pogledal tja, celó veter se je vzdignil, šel je od	hriba	do hriba in se ni doteknil doline. Takrat	A
celó veter se je vzdignil, šel je od hriba do	hriba	in se ni doteknil doline. Takrat je premislil	A
nizdol in vkreber, v hrib iz doline, v dolino s	hriba.	Pridružil se mu je kmet, ali komaj je dobro pozdravil	A
umivala obraz. Od bogvedikod, ali od polja, ali s	hriba,	ali od neba ga je klicalo, vabilo. ”Kod romaš	A
veseljaški klobuk. S silnimi koraki je šla od	hriba	do hriba, v levici je zibala gosli, v desnici	A
klobuk. S silnimi koraki je šla od hriba do	hriba,	v levici je zibala gosli, v desnici je držala	A
žalostnim, zasramovanje upajočim. Trdo je šla od	hriba	do hriba in njene noge so bile do kolen oškropljene	A
zasramovanje upajočim. Trdo je šla od hriba do	hriba	in njene noge so bile do kolen oškropljene od	A
zmedlo in rada bi videla, kaj se prikaže izza	hriba!	“ Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil	A
pestmi. Blizu pred poldnevom so odhajali s	hriba,	tihi, trudni, prašni, v očeh in v srcih srd	A
korake. Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh	hriba,	nebo je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu	A
naglas in je tekla dalje. Dospeli so že vrh	hriba;	tam je držala pot po grebenu v dolgi črti, ki	A
je vlekel voz po ovinkih. Došel jih je sredi	hriba	lahek koleselj; sedel je v njem župnik od sv	A
čudne misli; priporočal je, naj bi spustili s	hriba	velikansko skalo, da bi se valila dol ter strla	A
pričel je naletavati sneg. Mati je prišla s	hriba	dol; odprla je duri in je stopila v sobo sključena	A
lepi prag!“ - Zmerom dalje, iz rebri v reber, s	hriba	v dolino, od hišice do hišice, od hiše do hiše	A
od dobrote božje! . / . / stran 242 . / Vrh	hriba	počivajo, pod košatim hrastom, ter preštevajo	A
lepše tisto ‚srce‘ -- ”jaz imam grad onostran	hriba,	moj grad ima tisoč oken in sto balkonov in v	A
videl sem obiloštevilne gruče ljudi, roječe od	hriba	do hriba, češčene prej in imenitne, svetu vodnice	A
obiloštevilne gruče ljudi, roječe od hriba do	hriba,	češčene prej in imenitne, svetu vodnice in vzglednice	A
in ga odgrinjajo. Močen, hladen veter piha od	hriba,	snopje pošumeva v kozolcu. O Marko,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani