Čeprav je Jelen vso pot moral misliti na Kodrolasko, od katere se je bil zadnje dni poslavljal, morebiti celo za vedno, vendar ni prezrl nobenega še tako rahlega sledu. In ko je svoje mladce privedel na zamrzlo jezerce ob razcepu Dolge in Stranske doline, je kar skoraj zatrdno vedel, da se losi drže v brezju na pobočju hriba med njimi in med jezerom. So jim brezovi poganjki in lubje še poleti kar najljubša hrana, kaj šele pozimi, ko ne morejo do druge paše.