hej (401-500)

ogledal, kakšen pesek so preskušali. Ob Savi pa ‒	hej	‒ tam je eden izmed črnolascev pozabil leseno	A
črnolascev pozabil leseno skledo za izpiranje proda. »	Hej!	« je glasno vzkliknil Oprezni.»Kakor bi mi beli	A
Veslači pa so povzeli: »Haj! Haaj! Haaaj!	Hej,	haj!« Izpod največjega mostišča v Velikem jezeru	A
bi ga pa drugače, če ga vodi Čopasta Priba. »	Hej!	Ha, ha, ha!«	A
na Tulpo in na Presukanega Zvesta Črnoglavka.	Hej!	Kako bi bilo to lahko.	A
pa okopajo in ohladijo v slani vodi morja.	Hej,	hej, haj!Čof, čof!	A
okopajo in ohladijo v slani vodi morja. Hej,	hej,	haj!Čof, čof!	A
davno prepoznal. Da ga podraži, mu je zaklical: »	Hej!	Ti tam gori!	A
glavi bil je vajen sedeža na konjskem hrbtu. »	Hej,	to je Oblóški Tonček, kobilar in konjski mešetar	A
rubljevat, zato se je ognil s ceste na travnik. »	Hej,	fantič, stoj!« vpije jezdec, »kod se hodi do	A
sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen in žejen.	Hej,	poskočen bodi in vesel!Tisto pisemce, ki ondukaj	A
kričanje, ki ga je slišal za seboj iz grmovja: »	Hej,	pravim!Zgaga, bleda voda!	A
Zgaga, bleda voda!	Hej,	kozača!« Ozré se nazaj in zagleda znano podobo	A
potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl,	hej!	Jaz ti bom že dal pasje obisti in palico po	A
na tla, tiho, kakor bi bil hlod s tnala. »	Hej,	sosedje,« kričal je župan, kajti on je bil junak	A
vas ‒ ljubim tako kakor hvaležen človek.« »	Hej,	tvoj jezik sam mi priča, da me sovražiš.Težko	A
vso dolgo zimo skrbno zapirali pred njimi.	Hej!	Na pašo, na sonce, na Reber!	A
Pa ne tebi na ljubo. Zavoljo Marka.	Hej!	Kozek! Hej!Teci!	A
ne tebi na ljubo. Zavoljo Marka. Hej! Kozek!	Hej!	Teci!	A
Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič!« »	Hej,	halo, ho!« kriče zadaj. »Hej, halo!	A
»Hej, halo, ho!« kriče zadaj. »	Hej,	halo!« odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivčka	A
igro; uprizorjeno po enem mlajših gospodov. »	Hej,	hej, gospod poštar!Ali vas je kap zadela?« vzklikni	A
uprizorjeno po enem mlajših gospodov. »Hej,	hej,	gospod poštar!Ali vas je kap zadela?« vzkliknil	A
robec zavit v razoru v senci dveh snopičev. »	Hej,	Cilka!« zavpil je zdajci nekdo s steze, ki je	A
dejal je sodnik, prečitavši prve vrstice. »	Hej,	prijatelj, je li bil to oni tujec, ki je pri	A
voz drevo, brano, sejalnico in vrečo žita. »	Hej!	« je zavpil, da sta se živali zdrznili. Na pragu	A
pritrdil oče, prijel za kolca in nagovarjal voli. »	Hej,	lisec!Hej, rjavec!«	A
»Hej, lisec!	Hej,	rjavec!« Vola sta potegnila, plug pa je škrtal	A
jima je jarem zarezal globoko v plečišči. »	Hej,	lisec, hej, rjavec!« ju je bodril oče.Vola sta	A
jarem zarezal globoko v plečišči. »Hej, lisec,	hej,	rjavec!« ju je bodril oče.Vola sta potegnila	A
Nabral se ga je že in zanašalo ga je. »	Hej,	Macafur, prisedi!«Ustavil je konja.	A
mize, sede pred glasovir ter začne igrati: »	Hej	Slovani!«Ko je bil s to pesmijo, ki jo je zares	A
nikoli mu ni prišlo na misel, da bi jo vprašal: »	Hej,	Keza kezasta!Povej in mi odgovori, zakaj nosiš	A
drsa poleti po snegu. . / . / stran 16 . /	Hej	‒ hm ...«	A
Ali vama nisem rekel?	Hej!	«‒	A
drugo stran koče in pritekel kmalu nazaj. ‒ »	Hej,	Jerica!« je rekel.»Na oni strani je šupa.	A
udaril po kolenih in se ozrl po speči Tinki. ‒ »	Hej,	Tinka, Tinkara!Ali me slišiš?	A
A vrata so bila trdo zaprta. »	Hej,	ljudje!« je zavpil Kekec in butnil trikrat v	A
se mu je, da sliši razločno šumenje vode. ‒ »	Hej,	to je Pišenca!« je zaklical kar hipoma na ves	A
otroci, ki so še v zibelki. A ti si že velika,	hej,	tako velika!« Tinka se je bridko nasmehnila	A
stražiti tebe, da te ne vzamejo divji lovci.	Hej,	čepel sem tam in čakal, da pridejo.Kar za vrat	A
vendar ga je spreletelo tu pa tam nekaj mrzlega.	Hej,	če bi stopil divji mož v izbo in bi sedel kraj	A
Gledal je malega dečka in se čudil. ‒ »	Hej,	ti si?« je spregovoril potem in se zasmejal	A
so se mirno pasle po skalnatih obronkih. ‒ »	Hej,	saj ne bo sile!« se je razveselil.»Lepo bom	A
nobena koza. Niti prešteti jih nisem utegnil ...	Hej,	Kekec. Kar po pravici mi povej, koliko koz si	A
Pa bo prepozno. Kekec ‒	hej,	prepozno, če mi nočeš zdaj verovati ... « Kekec	A
Ali mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo?	Hej,	hej!Naša Tinkara se prestraši vsake miške, če	A
mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo? Hej,	hej!	Naša Tinkara se prestraši vsake miške, če zvečer	A
pa bi se bal vaših strahov? Stric Mišnjek,	hej,	stric Mišnjek!Kar po brkih se pogladite, pa	A
se jih Kekec ni bal, resnično se jih ni bal ...	Hej,	stric Mišnjek!Ali slišite?«	A
Saj se ne bojim, ne bojim! In čemu bi se bal,	hej,	čemu?« In Kekec se zares ni bal.	A
toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini. »	Hej,	Mišnjek!« se je posmejal Kekec, ko se je vedno	A
s svojimi tridesetimi šapami ... Videli bomo,	hej,	videli ... « Kekec se je še enkrat posmejal in	A
skal, preko proda, preko zelenih tolmunov. »	Hej,	hej!« je zavpil Kekec.»To je pa že Mala Pišenca	A
preko proda, preko zelenih tolmunov. »Hej,	hej!	« je zavpil Kekec.»To je pa že Mala Pišenca	A
koga drugega, pa bi se ne upal tebe zmikastiti?	Hej,	orliček!Zapomnil si boš Kekca in se mu boš umaknil	A
divje koze niti spati ne bodo mogle osem dni.	Hej,	hej!« In Kekec se je smejal in je pobral veliko	A
koze niti spati ne bodo mogle osem dni. Hej,	hej!	« In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero	A
Mogoče se pa pastir Mišnjek vendarle ni lagal ...	Hej,	kako bi jaz pogledal, če me res sreča tista	A
pa se je naglo ustavil in zavpil polglasno: »	Hej,	kaj pa je to?Kaj pa je to?«	A
Zdaj, ko sem rešil možička iz njegovih vezi ...	Hej,	čudno bi se pogledala, čudno ... « Kekec je stresnil	A
navkreber in je premišljeval o Bedancu in možičku. »	Hej,	to bo gledal Bedanec, ko stopi k bukvi in ne	A
Bedancu sem se smejal in njegovemu rdečemu nosu.	Hej,	hej!« Kekec se je smejal na ves glas, pa je	A
sem se smejal in njegovemu rdečemu nosu. Hej,	hej!	« Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval	A
korakov, se je ustavil in zavpil: »Bedanec,	hej,	Bedanec!Kaj vlačiš za sabo nedolžne ljudi?	A
bom zopet doma, ker me izpusti stric Bedanec ...	Hej,	Tinkara! Ni lepo, da se tako cmeriš ...	A
vrat in ga je privezal še trdneje na vrv. »	Hej,	stopaj, nepridiprav!« je velel osorno.»Če nočeš	A
S pestjo je zažugal Kosobrinu in je zavpil: »	Hej,	zajček!Hej, Kosobrinček!	A
zažugal Kosobrinu in je zavpil: »Hej, zajček!	Hej,	Kosobrinček! Pač si mi ušel včeraj; a ušel si	A
kako je udaril Bedanec trikrat Kekca s šibo. »	Hej,	hej!« je izpregovorila Mena in se je prijela	A
udaril Bedanec trikrat Kekca s šibo. »Hej,	hej!	« je izpregovorila Mena in se je prijela za glavo	A
čujem,« je odgovoril Kekec. »Pa kdo me kliče,	hej,	kdo me kliče?« »Jaz sem, jaz ‒ Mena,« je zavpila	A
je Mena kar zavzela. ‒ »Kaj praviš, Menara?	Hej,	kaj praviš?« je vpil Kekec.»Jaz naj se bojim	A
pesemco. To bo pihal Kosobrin, kadar jo začuje ...	Hej,	Kekec, kar hitro me nauči te pesmi!Potem pa	A
Bedanec je zavpil, da je jeknilo vseokrog: »	Hej,	Kosobrinček! Hej, zajček!Ali slišiš?	A
da je jeknilo vseokrog: »Hej, Kosobrinček!	Hej,	zajček!Ali slišiš?	A
Da me more tako osmešiti!	Hej	...«	A
Zagledal je Kekca in mu je zažugal z roko. »	Hej,	nepridiprav!« je zavpil Kosobrin. »Kar semkaj	A
nič ne menite, ampak se ji še celo smejete.	Hej,	razhudil se bo Bedanec in vam ne bo nikoli več	A
Kosobrin res zajček in se mi ni Bedanec lagal.	Hej,	hej ... « Orel se je nenadoma spustil k tlom;	A
res zajček in se mi ni Bedanec lagal. Hej,	hej	... « Orel se je nenadoma spustil k tlom; kakor	A
Zakrilil je z rokami in je zavpil preko soteske: »	Hej,	stric Kosobrin! Vzemite palico, vzemite kolec	A
Kekec odpela pesem, je zavpil preko soteske: »	Hej,	Bedanec!Strašen si in močan kot medved, jaz	A
zaradi neumne pesmi, ki si jo je izmislil otrok?	Hej,	Bedanec, Bedanec!Rečem ti, da si neumnejši kot	A
Zapihal je in je cepetnil z nogo po tleh. »	Hej,	stric Bedanec!« je zavpil.»Pa kaj me že zopet	A
Kekca, ki pa se mu je pošteno zasmejal v obraz.	Hej,	dasi me boli hrbet kot še nikoli in mi po glavi	A
jo v kočo in jo podtaknem Bedancu v pograd.	Hej,	to bo zarjul hudobec, ko ga pogleda živa sova	A
zaigral Bedancu, da bi se še bolj raztogotil.	Hej,	pa je prišla lepa prilika.Lansko jesen je privedel	A
To bi gledal Bedanec in bi robantil.	Hej,	hej ...«	A
To bi gledal Bedanec in bi robantil. Hej,	hej	...«	A
»A kako naj ga prinesem na planotico?	Hej,	tudi to bo šlo, ako je Mena samo malo pogumna	A
tega mi je malo mar, kadar pridem tja dol.	Hej,	če je prišel po vrvi mrtvi Kosobrin, bom prišel	A
nikoli več, ker me ne more več doseči tvoja roka.	Hej,	hej ‒ pa sem ga le nasukal, kakor ga ni še nihče	A
ker me ne more več doseči tvoja roka. Hej,	hej	‒ pa sem ga le nasukal, kakor ga ni še nihče	A
ko mu je zdrknil znoj preko lica: »Kaj zato,	hej,	kaj zato!Skale bo kmalu konec in potem sem rešen	A
doli s pestmi in je vpil nerazločne besede. »	Hej,	stric Bedanec!« se je zagrohotal Kekec na varni	A
odmaknil od skale in je stopil k jokajoči Meni. »	Hej,	Menara!Strašno sem ravnokar nasukal Bedanca	A
resnično živelo in prestopalo sem in tja ... »	Hej,	hej!« se je začudil Kekec še enkrat, »to je	A
resnično živelo in prestopalo sem in tja ... »Hej,	hej!	« se je začudil Kekec še enkrat, »to je pa res	A
skalo. Z rokami je plosknil in je zavpil: »	Hej,	stric Bedanec! Ali me slišite?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani