hej (201-300)

je fantek zagledal, mu je veselo zaklical: »	Hej,	Kolednik, kje si bil?« »Služil sem.«	A
drugega malega bosjaka, ki ga je spet ogovoril: »	Hej,	Kolednik, kje si bil?« Kolednik mu je podaril	A
zdravega ‒ ne ena, ampak deset smrti drži za vrat ‒	hej!	Kdaj pa si še ti bil v smrtni nevarnosti?	A
Kar jo zagleda Klandra in zavpije za njo: »	Hej,	Jančarica!Na pošto pojdi.	A
Od kod tvoja pot?« »	Hej,	mladec, ovác iščem kakor ti.Ali jaz jih iščem	A
je zvenela dobrava od objestnega veselja. »	Hej,	Radovane, zakaj si tičal v gradišču?Šel bi z	A
Radovanovi modrosti in pretkanosti. »Slovena?	Hej,	od kod?Z vojske, kjer so počesali Hilbudija	A
držal neprenehoma vrč v rokáh. »Moj sinko,	hej,	moj sinko, s kamnom ubiješ tega ptiča, miže	A
s kamnom ubiješ tega ptiča, miže, opolnoči ‒	hej,	moj sinko!Pij, Iztok, pij, pijan ga zadeneš	A
čez noč razlila po dolini, hribih in dobravah,	hej,	to vam je bilo gibanja, ker to so se vam spreminjali	A
Luka takoj ob prihodu ošabno počil na mizo. »	Hej,	fant,« je kričal Luka in grabil za odmikajočim	A
pozno?« je ponovil Hojan z ostrejšim glasom. »	Hej,	hej,« se je zahahljal Luka in se nerodno pognal	A
je ponovil Hojan z ostrejšim glasom. »Hej,	hej,	« se je zahahljal Luka in se nerodno pognal proti	A
dražijo, nevedoč, kako neprijetno mu je to. »	Hej,	Lovrek,« zakliče Francelj, ki se ponosen ko	A
zatopljen v misli, mrk in nevesel: »	Hej,	lahkoživci vi!Odkod vam sila?	A
preskakoval večje in manjše mlakuže na njej. »	Hej!	Hej!	A
»Hej!	Hej!	Gospod Gradnik!«	A
slonela temna senca - nepremično in nemo. »	Hej,	tovariš!« je zaklical Lovrek, »kako pridem k	A
radost - saj je bil glas njegove sestrice. »	Hej,	mož, kaj bi radi?« je zaklical stari Kotnik	A
prižel na srce in jo presrčno poljubljal. »	Hej,	vi, ali ste nori?« je zarentačil stari Kotnik	A
zaspan, je stopil predenj osoren in umazan. ”	Hej,	ura je!“ Jan je planil.	A
vrhu klanca: Martinec je zamahnil z robcem. ”	Hej,	postojte!“ Dolge so bile njegove noge, pa	A
Martinec je zagodel, fantje so zapeli. ”	Hej,	hej, Martinec!“ je zaklical fant.”Kako pa godeš	A
Martinec je zagodel, fantje so zapeli. ”Hej,	hej,	Martinec!“ je zaklical fant.”Kako pa godeš?	A
do krčme; odprl je duri in stopil v izbo. ”	Hej,	Šimen!“ ga je pozdravil kmet, ki je sedel za	A
kožuh zavit, dasi je bila izba toplo zakurjena. ”	Hej,	Šimen, odkod pa ti?Komaj dobra ura je, ko se	A
nekdo za roko ter mu je zaklical prav na uho: ”	Hej,	ti, kaj nisi Lužarjev?“ Popotnik se je vzdramil	A
ga je drgnil po obrazu, po prsih, po rokah. ”	Hej,	človek krščanski, vzdrami se, odpri oči, izpregovori	A
vstal, ne da bi me kdo prašal, pa na cesto: ‚	Hej,	vi ljudjé, kaj počnete?Kaj vas je vrag obsedel	A
Nikoli več! ... Tam na polici --	hej,	obrni se k meni, ti kosmati, črni parkelj!Odgrnila	A
voz! Zagrmela so kolesa, voz se je stresel --	hej,	na pot!Na peronu je stal debele gospe Zaplotnice	A
»Tone!	Hej!	« Zdaj je že vse izgubljeno! - si je	A
njegove noge, celo zazibal se je v bokih. »	Hej,	Jernej pleše, Jernej je pijan!« so kričali otroci	A
razsrdil, se je nasmehnil ter je zaklical: ”	Hej,	Minca, hej, Jakec, po hruške, po hruške tja	A
je nasmehnil ter je zaklical: ”Hej, Minca,	hej,	Jakec, po hruške, po hruške tja v breg!“	A
prihodnost kakor v to sončno jutranje nebo.	Hej,	blizu je obljubljena dežela, daleč za gorami	A
Stopil sem z voza ter potrkal na rdeče duri. ”	Hej!	“ Glasu od nikoder.	A
Kakšno vprašanje še? ”	Hej!	“ Planila sva.	A
tistega dekleta? Šele štirinajst let, pa je že ...	Hej!	“ Dekle, ki je stalo na pragu v samoti dremajoče	A
ugledal ter ga je pozdravljal z obema rokama. ”	Hej,	kam tako naglo, gospod kancelist?“ Jareba	A
tresle, globoko upognjen je bil njegov život. ”	Hej,	Jareb!“ je zaklical Hojzič od daleč. Komaj	A
se je okrenil ter je klical za njim: ”Fant,	hej,	potrpi malo, ti ošabni fant!Prikaži se mi še	A
stopil k Potniku in ga je stresel za roko. ”	Hej,	oče, vzdignimo se, vzdignimo!“ Z zaspanim	A
ničesar, mislil je na literaturo in umetnost. ”	Hej,	Štefan!“ zakliče Jakob.”Daj, pojdi, pojdi rajši	A
Lahko noč!“ ”	Hej!	“ je zaklical Novljan za njim.”Če že misliš uvaževati	A
devojke v rdečih, globoko izrezanih bluzah. ”	Hej,	dušica, čakaj, da ti nekaj povem...“ Kralj	A
Hanca se je okrenila, da bi stopila v vežo. ”	Hej,	potrpite vendar!“ Stopil je za njo na prag	A
Učitelj je pogledal v gostilnico. ”	Hej,	plesavci!“ Alma je vstala, Mate je ostal	A
nadrobljenega, lisjaka pa ni bilo od nikoder. ”	Hej,	lisec, lisjaček!“... Veriga je bila močno napeta	A
izpodkopanim plotom je držala naravnost na vrt. ”	Hej,	lisjaček!“Zgrabil sem za verigo, ali tedaj se	A
Vratca so počila, odprla se je ozka špranja. ”	Hej,	lisjaček!“ Komaj da se je malo postrani ozrl	A
Obšel ga je strah, zajokal je. ”	Hej!	Fantje!“	A
pesem -- zavzdihnilo je še in je zaspalo. ”	Hej,	Jokec, kam si se zagledal!“ Jokec se je ozrl	A
ni vzdignil, temveč je samo iztegnil roko. ”	Hej,	prijatelj, torej vas vendar enkrat vidim!Ne	A
se je vračala po blatni stezi proti lopi. ”	Hej,	gospodična Minka!“ je zaklical.”Kaj ne pričakujete	A
v njegovo izbo in iz izbe v šolsko sobo. ”	Hej,	mati, kdo pa ste?Ali ste hišnica?“	A
No, otroka, zdaj pa že lehko izpregledata!“ ”	Hej,	Tone!“ ga je stresel Kačur narahlo. Obadva	A
je do doma; od okna se je spustila senca. ”	Hej,	ti!“ je vzkliknil Kačur in je stopil hitreje	A
Kaj sta zavohala gnjat, kujona?“ si mislim. ”	Hej!	“ mi zakliče in pomigne s prstom.Vstanem počasi	A
prepočasi, bi ji švrknilo preko sključenih pleč: ”	Hej,	potegni!“Tam kje pod visokim klancem omahne	A
Zbogom!“ ”	Hej,	potrpite!“ Sklonil se je k židu in je izpregovor	A
pust pred velikim križem sredi pokopališča. ”	Hej,	otroci!“ je vzkliknil.V njegovem glasu pa je	A
do pomladi, do sonca in do nedolžnosti. ”	Hej,	otroci!“ Spreletelo me je kakor strah.	A
krilo tesno, vlito na polne ude - o koprnenje!...	Hej?	Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo za	A
Moj Bog, kakšno je dvorišče! ... Janez, -	hej,	Janez!Ali ti nisem rekel še danes, da naj se	A
odprtimi ustmi, kakor pes, kadar teče za vozom. ”	Hej,	Francka, pridi no, sedi no gor, da se popelješ	A
Tedaj je udarila pest na duri. ”	Hej,	Metka, Metka!“ ”Franc!“	A
blazino, napol so zamežale trudne oči ... ”	Hej,	hej!Vzdrami se!“	A
blazino, napol so zamežale trudne oči ... ”Hej,	hej!	Vzdrami se!“	A
zavalovalo je pred njo, zazibalo se je. ”	Hej,	hej, čigava si?“ Izpregledale so oči, nekdo	A
zavalovalo je pred njo, zazibalo se je. ”Hej,	hej,	čigava si?“ Izpregledale so oči, nekdo jo	A
globoka strast; drugače je blaga duša, poznam ga ...	Hej,	ali si čul njegov glas? Presekal je, da se je	A
vzdignil kolač in ga je stisnil pod pazduho. ”	Hej!	“ Težka pest ga je udarila v obraz, omahnil	A
Ugledajo me komaj - vrišč in trušč. ‚	Hej,	Polikarp! Polikarp!‘Takoj so bili okoli mene	A
prevračali so se stoli, stresel se je pod -	hej,	črni gostje so zaplesali urno polko.	A
je proti krčmi, še sam ni prav vedel kako. »	Hej,	Marko!« so ga pozdravili zgodnji pivci, lenuhi	A
luč neba je ugasnila. . / . / stran 31 . / »	Hej!	« Tiho je bilo na svislih; še seno ni	A
poskakovale pred očmi in razločil ni ničesar. »	Hej!	Oglasi se, če si človek!«	A
In luč je ugasnila med oblaki. »	Hej!	« je zaklical Marko. »Govori, zato ti je dal	A
Popotnik pa ga je spoznal. -	Hej,	kam, Matijec, kaj me ne poznaš več?	A
bile samo priprte, v izbi ni bilo človeka. -	Hej,	krčmar, hej, ljudje božji! Klical je	A
priprte, v izbi ni bilo človeka. - Hej, krčmar,	hej,	ljudje božji! Klical je in je priklical	A
Tu tam je potrkal na okno, stopil na prag. -	Hej,	sosed, kaj me ne poznaš več?Zelo si se postaral	A
gledal na prostrana polja in na senožeti. -	Hej,	tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja	A
na njegovih ustnicah. . / . / stran 66 . / -	Hej,	tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja	A
dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. »	Hej,	tlačan, kaj si se naveličal matjaževanja?«Vstal	A
v dolino z velikimi, belimi, zlobnimi očmi:	Hej,	tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja	A
je njegove roke, ki se je oklepala ratišča. »	Hej,	ti hrabri vojščak, kaj sem ti storil, da me	A
Ihteč, objokan se je zdramil Marko. »	Hej,	ti, mladi godec, hej, ti lepi fant, kaj pa se	A
se je zdramil Marko. »Hej, ti, mladi godec,	hej,	ti lepi fant, kaj pa se ti je sanjalo, da si	A
Šrangar je stresel Andrejca za ramo. ”	Hej!	Kaj boš tukaj spal?	A
je odvezal na glavi in je frfotal v vetru. ”	Hej,	žena, noč je že in deževalo bo!Stopi na voz	A
Poskusi, človek, vstani!	Hej,	glej, zazibala so se tla, prijetno so se zamajale	A
Poženi, voznik...	Hej,	sani drčijo jadrno po veliki cesti, urneje od	A
zagrgrale so prsi, kri se je prikazala na ustnicah...	Hej,	čisto življenje, brezskrbno življenje, in delo	A
bodimo nocoj; ne vzdihovanja, ne rosnih besed! ...	Hej,	Ksenofon, saj si pevec ... in tudi tvoj glas,	A
popil dvoje kozarcev, pa je omahnil na divan. ”	Hej,	tovariš, kaj že tako zgodaj?Čuj, Olga, kaj je	A
ga je za roko in Peter je omahoval dalje. ”	Hej,	kaj pa je tukaj?“ Študent Pavel se je bil	A
ki mu je lil od las in ki ga prej ni čutil. ”	Hej,	kaj pa je, ali boš ali ne boš?“ je zaklical	A
se oprl z roko ob klin, da bi splezal dol. - ”	Hej,	kaj pa delaš, ali boš ali ne?Poglejte ga norca	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani