Ves je bil zdivjal takrat Marko, zblaznel je, a prej je bil tako tih in miren. Groza je bilo človeka njegovih izbuljenih oči, ki so gledale v Atifov krvavi nos in v njegove škripajoče zobe. No brez Jovice bi ga ne bil mogel tako zdelati ‒ lahko je šteti mrtvemu medvedu zobe ‒« »I ‒ Atif ni bil mrtev,« je pritaknil Vilar, boječ se, da se Mrkezkov Janez v živahnem pripovedovanju ne bi zaletel v laž, katero iskrenim pripovednikom tako hitro prinese slina na jezik.