nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Sem pri zavesti ali nisem in kje sem, bilo mi je, da zdajle, ko sem se ravnokar ovedela, padam šele v resnično nezavest, tisto prej da je bila šala, to pa da je pričetek resničnega nezavestnega stanja, dvomi so se me polastili, kaj je resničnost in kaj dozdeva, kaj nezavest in kaj zavest, oči so se mi razširile in morala sem strmeti več kot noro predse. Obšla me je hvaležnost, ker se je vrtinčenje proti pričakovanju dobro izteklo in se ni končalo na pločniku kot Tjaževo, bila sem hvaležna, čeprav nisem vedela, komu naj bom, hkrati pa me je obšla groza pred zadnjimi dogodki v kavarni, ki so se zelo jasno napovedali mojemu spominu in so bili dokaz, da moram biti vendarle pri zavesti, veliko časa sem zabila za to, da bi dognala, kako sem zašla sem v internat, ko nisem stanovala več v njem, kako sem zaveslala v svojo nekdanjo posteljo, se znašla sredi starega pohištva, na mizi vaza z rožami, belo okno, pogled na kapelo, vse, kot je bilo nekoč. V resnici to
niso bili več moja postelja, moja vaza in moje okno, čeprav je vse nekdaj bilo, a zdaj ne več, marsikaj se je spremenilo od takrat, ko sem morala internat zapustiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani