nova beseda iz Slovenije
mu je odpočila, odtajala, kakor v južni noči | zemlja | po zmrzali in zimi.Sredi med sveto daritvijo | A |
pest proti zapadu. Nato je dejal: »Prekleta | zemlja | Cepolijev!Jaz sem ti ušel. | A |
bitji pod lazom. V zgodnji pomladi se je utrgala | zemlja | z lazu in ju poko pala.Nihče ni vedel za Tiničino | A |
deset korakov pred popotnimi kratek plaz, sneg, | zemlja | in listje in kamenje.Nagonsko stoji in čaka | A |
počiva v mrtvem pričakovanju, kaj bo, kdaj se bo | zemlja | upokojila in unesel breg.Ko se ove, čuti, da | A |
: To rodovitno polje, ki nima enakega niti | zemlja | v Laciju. »O slepote človeške! | A |
pogledi, njene noči so žalost trudnega potnika. O | zemlja | mati!Ne daješ vina, da bi se opijanili, daješ | A |
kakor raj in Brda kakor obljubljena dežela. | Zemlja | je rodila kakor vsako leto, gnala travo, cvetje | A |
Saj vem zakaj! Pa si zapomni, da bo prej | zemlja | pokrivala Murovca, preden bo tebe oklical.« | A |
Strupena misel ga je obšla: »To vse skupaj nič ni. | Zemlja | je zemlja, gre svojo pot.Samo meni, ki zdaj | A |
ga je obšla: »To vse skupaj nič ni. Zemlja je | zemlja, | gre svojo pot.Samo meni, ki zdaj bolj zgodaj | A |
soncu. »To je kazen,« je vedel, »kazen, kadar | zemlja | svoj red pozabi, da še materinstvo v človeku | A |
»Imel sem prav. Ta | zemlja | je kakor nalašč za maline.« Ata je bil | A |
dal iztrebiti. Poznalo se je, da je bila ta | zemlja | slabo obdelana in komajda negovana. | A |
slišal: naravnost in okrog ogla, | zemlja | je okrogla, in nikoder konca ni sveta | A |
potem se zmeniva lahko samo na en način. Ker je | zemlja, | se pravi tiste skale pod vrhom, državna, je | A |
In je res umrl. No, saj je bil že star ko | zemlja. | Potem pa me je prišla ženska napadat, da sem | A |
je na primer naredil tako, da je vsa srenjska | zemlja | pripadala občini, naš Aljaž pa se je toliko | A |
Vstal sem. Odmikala se je | zemlja | pred mano, in od angela se je razlivala svetloba | A |
Kje si se sukala v tej množici, stara mati | zemlja? | Obrnil sem pogled prédse, kamor sva hitela. | A |
svetnice-mučenice, kolikor jih je kdaj porodila | zemlja. | V nje vznožju je poganjala vrtnica, iz katere | A |
Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila | zemlja, | bil je prekleti Martin Luter!Ta je pisaril pohujšlji | A |
In z dohodki generala!« »Čudna, čudna | zemlja! | « premišljeval sem, ko sem leta 4000 po Kristusovem | A |
žanjica ‒ bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla | zemlja | pred mano, in stal sem ob grobu, kakršne so | A |
Glej očeta Hieronima!« »Čudna | zemlja, | čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi | A |
Glej očeta Hieronima!« »Čudna zemlja, čudna | zemlja! | « s tem vzdihom stopim k drugi celici. Tudi tukaj | A |
kateri mora uživati grenko zdravilo. »Čudna | zemlja! | Čudna zemlja!« | A |
»Čudna zemlja! Čudna | zemlja! | « »Sedaj dospeva k šesti celici!« izpregovori | A |
možgani, noge pa so bile trde, kakor je trda | zemlja, | ako jo pokriva dolgi zimski led!« »In ali si | A |
severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je | zemlja | malone vse leto zavita v sneg.« »Česa iščeš | A |
ukoreninilo se mi je v srcu prepričanje, da | zemlja | ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen | A |
mogel natihoma odriniti s tega kraja! Kar | zemlja | mi tli pod nogami!« »Tiho!« | A |
Iz dalje se je videla smešna in malenkostna | zemlja | kakor rdeča pičica, prav kakor atom, izgubljen | A |
kratkem premolku sem pričel: »Pravijo, da je | zemlja | dobra in da se dosti pridela.« »Jáde | A |
blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska | zemlja! | Kar pa se mene tiče, naglašam zopet | A |
Eno je glavno: Naša | zemlja | se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora | A |
na razbito črepinjo ter vzdihnil: »Žejen sem! | Zemlja | poka pred mano in iž nje švigajo plameni.Jaz | A |
poslan gospod Sebastiano. Bolje bi bilo, da ga je | zemlja | pogoltnila, preden je dospel k nam, ki smo v | A |
imeli topiče in ž njimi so treskali, da se je | zemlja | tresla.In tu te je čakala tvoja bridka nesreča | A |
da je v grobu hladno, mokro in temno. Ali | zemlja | naša bila bi dolgočasen, teman in mrzel grob | A |
Vprašal boš, kaj sem počel v tistem trenutku. | Zemlja | se je zasukala okrog mene in stara drevesa so | A |
prijatelj, to je strašno, grozno! Vi čutite, da bo | zemlja, | zapuščena od blagotvornih moči večnega sonca | A |
‒ divja v besnosti prvotnega živalstva. In | zemlja | postane velikanski stolp, v katerem se bo kakor | A |
svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da se | zemlja | kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru | A |
katero napravlja vtis, da se bo podrlo, če | zemlja | le malo potrepeta pod njim.Sicer pa se mesto | A |
plemena, aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo | zemlja | slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve | A |
za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče | zemlja | sama pod njim!« »Kdo je to?« vpraša knez sočutno | A |
Knez se zamisli v pokrajino. »Krasna | zemlja, | « pravi mehko, »in dozdeva se mi, da sem še včeraj | A |
pristopil k oknu. »Da, knežja milost, lepa | zemlja | je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj | A |
k oknu. »Da, knežja milost, lepa zemlja je | zemlja | slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod | A |
DVAJSETO POGLAVJE In ko ura nam odbije, črna | zemlja | nas pokrije; kdo bo še po nas povprašal? Kdo | A |
meni živi zato duh, okovan v nemške verige. | Zemlja, | v kateri koreninimo, je slovanska, ali zrak | A |
prihodnosti bo boljše morebiti, ko ne bo samo naša | zemlja | slovanska, temveč tudi zrak, ki veje nad njo | A |
namreč težko, okorno in počasi, kakor se orje | zemlja, | če se lemež noče zarezati v ilnato plast.Na | A |
prihrumel sam Gustavus Adolphus, da se je kar | zemlja | zibala?1 Naj se reče, kar se hoče, bil je velik | A |
vlekla, dokler sem mogla. Danes sem omagala in | zemlja | že kriči po meni.Pa čemu bi tudi ne, ko imam | A |
pripovedoval: da je Jeremija Wulffing star kakor | zemlja, | da visi na svojem posestvu kakor klop na pasjem | A |
česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je ‒ | zemlja, | na kateri si se rodil.To je naša edina neskaljena | A |
da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. | Zemlja | domača ni prazna beseda: del je mojega življenja | A |
del je mojega življenja, in če se mi vzame | zemlja, | se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan | A |
razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača | zemlja | z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, | A |
je pretresal grom in do osrčja je trepetala | zemlja | pod neskončnimi udarci razburjenega neba.Ulila | A |
okno v globino, kjer se sveti mala iskra, naša | zemlja. | Že so zaspale ptice po vejah in že je tu in tam | A |
človek loči od doma in nič ni vredna ta pogorska | zemlja, | kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso | A |
Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor | zemlja, | tega ste tudi poznali in veste, kako se je vozilo | A |
pot kar naglas čudil umni obdelavi zemlje. | Zemlja | in on sta se gledala in čisto razumela. »O, | A |
»Saj res niso napačni ljudje; vedó, kaj je | zemlja, | ljubijo jo ... « se je bogal z menihi.‒ »Gosposka | A |
zemlje obdelovali nikoli niso! Le meni verjemi, | zemlja | ti je oče in mati, vse; čeprav ni tvoja, pozna | A |
»Ne morem, to je res!« »O, | zemlja | je čudovita, skrivnostna!Imej njivo v najemu | A |
zemlje. »Orjite bolj globoko, pri vrhu je | zemlja | trudna!« »Če grem globoko, obračam mrtvo zemljo | A |
Razbor ne odceja vode, marveč je zgolj mrtva | zemlja, | ki malo rodi!« »To je pa res!« se je oni vdal | A |
pač morali dati pristojni del Višenjskim, ker | zemlja | še ni bila vaša, ko se je polje obsejalo in | A |
so rogovilili in krali povsod in pili kakor | zemlja. | Le Celjan je v strahu imel svoje ljudi in jim | A |
da,« se je pater Konrad predramil. »Domača | zemlja, | z znojem vsega rodu prepojena in z delom tvojih | A |
zlato, grad zgori ali ga razruši tuja roka, le | zemlja | ostane, je večna in ima svojo ceno.« Zdaj pa | A |
med nami ne ... ! In niti ni njih rodna, domača | zemlja | ...! Kako je to ... | A |
bolj ko je gledal, bolj mu je bilo všeč. Da, | zemlja | se mu je zdela kakor pesem, ki poje sama vase | A |
»Kaj še! Kmet in | zemlja | ne pojdeta v nič, pretrdo sta zrasla drug v | A |
»Aha. Pravično je, da | zemlja | pride v last tistemu, ki jo obdeluje v potu | A |
stokrat prekleta prevzetija tuje gosposke ...« | Zemlja | je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala | A |
pomagajo vsi.« »Cesar je dal novo postavo, da je | zemlja, | ki jo obdelujem, tudi moja in da smem z njo | A |
vsi vkup.« »Naj stori z njim, kar hoče, samo | zemlja, | ki jo obdelujemo, naj pride v pravo našo last | A |
po meniški zemlji pa le ne bo šaril - stiška | zemlja | gre Stičanom!« Napomenek o zemlji jih | A |
suša je, po vaseh zmanjkuje vode, paše ni, | zemlja | v razpokah reži ... »Pojdem, seveda pojdem | A |
mu je pomagal Vrbičev gospod; »samostanska | zemlja | ni osebna last menihov, kar imajo, morajo vse | A |
pa je, cesar se pa obriši, kaj mu mar naša | zemlja! | « »Ne kvasite praznih!« se je Vrbičev | A |
Vrbičev gospod posmehnil. »Kje pa je tista vaša | zemlja? | O, v drugih rokah, ker je držati niste znali | A |
kakor je prišla, čas jo bo vzel. Vse mine, le | zemlja | je večna.Složni, zvesti si bodite: če ne že | A |
popal spečo Marjanico in planil na plano. | Zemlja | se je spet stresla.Po vasi je završalo. | A |
»Nič novega. | Zemlja | živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj tam | A |
zemljo, če že menihi res morajo proč!« »Da, | zemlja | je naša, če meniška res več biti ne sme!« | A |
poberite se!« »Ne maramo graščaka, naša je | zemlja! | « »Ali pa naj ostanejo menihi!« | A |
Trlep in vi vsi,« je opat pogledal po ljudeh, » | zemlja | je že vaša po delu in trpljenju, ki ga imate | A |
imel kakor svojo lastno kri.« »In kje je zdaj | zemlja? | « »Ni čudno, če je ne more pozabiti. | A |
je godrnjala ob misli, da se blagoslovljena | zemlja | ni izkazala.»In na dolgo nit nikar ne predi | A |
precej mehčala. »Pomladna sév se bo zakasnila, | zemlja | še dober mesec ne bo za ôrjo,« je v mislih kmetoval | A |
ondan in ker si ti pod streho vzel Lizo.« » | Zemlja, | ki jo samostan udela iz hosta in puščav, je | A |
šege in rekel hlapcu: »Nihče naj ne hodi orat, | zemlja | je danes mrtva; tudi živina ne sme delati ta | A |
vsaj trohico miru in tolažbe. O, polje že živi, | zemlja | v naročju greje kali in puhti iz kadečih se | A |
Medvedjek pojdi in preženi Trlepove tlačane. | Zemlja | je tudi moja, sam jo bom delil, kadar in komur | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |