zelo (401-500)

beline nepremično stal nemški poročnik. Bil je	zelo	dolg in suh.Čelada mu je zakrivala skoraj polovico	A
tudi sama že nepremagljiva. To je bil čuden,	zelo	čuden, tako nepojmljiv občutek, da ji je začelo	A
steklo ter jim kljub nejasnosti dajala jasen in	zelo	oster obris, toda nenaraven, mrtev izraz, kakor	A
osteklenelih oči sta mu viseli dve okrogli in	zelo	svetli solzi...Peter Majcen je čutil, da se mu	A
pozibavati. In nato je komaj slišno zapel z	zelo	nizkim, zamolklim, tresočim se glasom:	A
obšel stari in mučni občutek, da je v resnici	zelo	majhen in nebogljen.Ozrl se je v Blažiča in	A
pomiriti. »A čeprav je to golo naključje, je vendar	zelo	nenavadno naključje, da sem trobento zaslišal	A
vrgel pod steno. Trije so bili mrtvi, ostali	zelo	polomljeni.To junaško dejanje, ki se je bilo	A
prihajali bodo počasi in vsak posebej, ker je steza	zelo	ozka in ker je pod njo prepad.In če se komu	A
opazuje; ne sovražnik, temveč nekdo, ki mu je	zelo	znan in domač.Ozrl se je.	A
bo prikazala prva glava. In čakal je dolgo,	zelo	dolgo, celo večnost. Naposled se je	A
prikritim zadovoljstvom. Vedel je, da je opravil	zelo	težko delo, a kaj je opravil in kako je opravil	A
vzela zvezek in svinčnik, sedla k mizi in začela	zelo	hitro pisati. »Mutasta je!« je nehote	A
stvari in šel. Njegov pogled je moral biti	zelo	teman, ker je kmet obstal pri vratih.	A
ni ozrl v nebo, ker je čutil, da je visoko,	zelo	visoko in temno. »Končano je!...« je ponovi	A
zvečer pa nimajo kaj pokazati. Bajtarija je bila	zelo	majhna:Vojnac je redil komaj tri ovce in dolgorogo	A
spet zrasla pred njim. Slika se mu je zdela	zelo	majhna.V primeri s to kmetijo je bila igrača	A
odrasla in jedla z vilicami, čeprav je bilo to	zelo	nerodno.In potem so bili pri hiši še konji,	A
izplaknil v reki, uši pa še niso izginile. Kako	zelo	bi potrebovali ženske moči.Nance pa ni bilo	A
Komaj je izustil te besede, so se mu zazdele	zelo	trde in grde.Čutil je, da ne ravna lepo, in	A
znova in znova okrog njega prazen prostor, ki ga	zelo	vznemirja. „Cominciamo, cominciamo,	A
otroke na gredice. Otroci stopajo počasi in	zelo	previdno, da bi se ne zbodli na strnišču, in	A
da mu je zgornji del telesa prožen, močan in	zelo	lahek, toda noge so nekoliko težke in tudi neka	A
postaja hudo. „In to so oblaki," mu pove že	zelo	oddaljena zavest. „In to so oblaki	A
pri Mohorjevi knjižnici, ki je med Slovenci	zelo	razširjena.Ne smemo pa misliti, da je narod	A
ravnatelju jetnišnice. Ravnatelj je bil na videz	zelo	blag mož.Bil je podoben Pirandellu: kratka siva	A
ujela na klepet Usadarica, priletna, še brhka, a	zelo	klepetava ženska brez otrok.Sedela je za svetlim	A
Pismonoša je še pogledal ni. Samo naskrivaj se je	zelo	milo ozrl v Zmago, ki je sedela na klopi in	A
svojevrstna ženska. S svojimi gosti je bila	zelo	domača: vsak večer je razgibala nagubane obraze	A
skoraj zmeraj odprta, je bila vendar ta soba	zelo	daleč, zelo tuja in nedomača, pusta in gola	A
zmeraj odprta, je bila vendar ta soba zelo daleč,	zelo	tuja in nedomača, pusta in gola kakor kolodvorska	A
na peči, ki je bila verjetno prav v ta namen	zelo	široka in nizko grajena.Toda kdor pije, rad	A
mežikal, potem pa je kar zamižal in se v temi	zelo	hitro zapredal v dobre misli, ki sta jih sproti	A
Širca, kvečjemu bi se lahko poročila - kar je	zelo	verjetno, saj je bila zelo postavno dekle -	A
poročila - kar je zelo verjetno, saj je bila	zelo	postavno dekle - in se s tem dokopala do kakega	A
se ob pogledu na strumno korakajočo mladino	zelo	navdušila.Delavcev in fakinov, ki so žvižgali	A
redki veliki prazniki, na katerih se je govorilo	zelo	glasno, na široko smejalo in včasih celo hrupno	A
za hrbtom, kakor se pravi, hkrati pa je tudi	zelo	revna, zato ni treba posebej naglašati, da je	A
/ . / klopotec.76 . \/ . / Bila je	zelo	lepa pomlad.Mama, ki je vso zimo ležala, je	A
»Ah, nič!« je sitno zagodrnjal. »	Zelo	grdo tolče!« »Seveda grdo,« je pritrdila	A
vstanem in se po prstih neslišno splazim iz hiše.	Zelo	se bojim, ker vem, da je pod tepko smrt.A vendar	A
klop!« pritrjuje klopotec na tepki. Tepka pa je	zelo	visoka, neznansko visoka: vzdiguje se med hišo	A
»Zakaj pa ne?« sem začudeno vprašal. »Res	zelo	grdo poje.« »Saj ne pravim, da ga ni	A
stvar, in nato mrtvo obležal. Zdel se mi je	zelo	grd; stara, zarjavela kosa je bila podobna razpeti	A
rastejo, mrtve reči pa se manjšajo. Ta kamen je	zelo	star.Gotovo je bil nekoč veliko večji.	A
je vprašala Tinka, ki ni rada razmišljala,	zelo	rada pa je poslušala zanimive zgodbe.	A
povedali zgodbo?« je vzkliknila Tinka. »To bo	zelo	zanimivo.« »O, o času bi se nemara dalo	A
bila mlada in sta v svoji vihravosti letela	zelo	visoko. Zaželela sta si višin, kakršnih ni pred	A
lahko iz tebe, ko prideš v dolino. Kamen je	zelo	koristen.« Kamen je začudeno poslušal	A
orlici. Z vrha gore je bila njiva seveda videti	zelo	majhna.In kamnu se je zdelo, da mora biti topla	A
vendar ni imel sreče. Drevje je bilo tako gosto,	zelo	gosto.Bil je gozd.	A
podobnim oprtnikom na tršatem hrbtu. Mož je	zelo	malo zahajal med ljudi.Le redkokdaj ga je kdo	A
prišel samo vsak teden in še takrat se je vedel	zelo	bojazljivo in previdno.Počasi in neslišno je	A
in je umrla v snegu. Tista pravljica je bila	zelo	dolga in mene je bilo strah. Dandanašnji	A
okrogla, črnolasa kot vrana, zadirčna, čemerna in	zelo	nagle jeze.Nismo je marali.	A
da boš še enkrat videl Staneta?« je vprašal	zelo	mirno, mehko. »Grem,« sem prikimal.	A
Črnomlja v Kanižarico, kjer je bila bolnišnica, je	zelo	kratka pot, toda tista vožnja je bila zelo dolga	A
je zelo kratka pot, toda tista vožnja je bila	zelo	dolga.Avtomobil je brez luči drvel, gola drevesa	A
da sem kaj našel - kar se je sicer zgodilo	zelo	poredkoma - sem se veselo sklonil, pobral in	A
pripetiti sredi tega molka. Čakal sem ... dolgo ...	zelo	dolgo.Nič.	A
Attemsovega rodu, in se je v tej službi tudi sama	zelo	oddaljila od živega življenja ter se posušila	A
pekla dovolj. Res je, da so mi povedali, kako	zelo	se je teta spremenila, a vendar se je zdaj vse	A
od grgarskega osla. Prav tako imajo nekateri	zelo	dobro, naravnost zlato dušo, a brez vsakega	A
po treh letih v južni Italiji. Baje so tam	zelo	močvirnati in nezdravi kraji.« Prikimal	A
»V srcu Evrope živimo. Na	zelo	važnem križišču.Ne samo Italiji, vsemu grabežljivemu	A
Drejca je pogled prav gotovo zadel v živo, ker je	zelo	počasi spravljal svoj revolver.In prav takrat	A
pogledom, nato pa je razširila roke ter začela	zelo	glasno pripovedovati, da je Travnikarjev stric	A
razumeš. Najbrž ne razumeš,« sem naglo popravil	zelo	dobrodušno, da je ne bi žalil.»Ko si doma, si	A
vežnih vratih. Obrekar nas je vse premeril;	zelo	ostro in vendar zelo toplo.Vsi smo ga razumeli	A
Obrekar nas je vse premeril; zelo ostro in vendar	zelo	toplo.Vsi smo ga razumeli.	A
častnik z revolverjem sunil Bichija v rebra in	zelo	osorno bevsknil vanj.Ker sem včasih služila	A
Tako je govoril.	Zelo	rad je tako govoril.In tega sem se spomnila	A
\ .. . / OČKA OREL 157 . / . \/ . / pasti.	Zelo	verjetno je, ker je imel Obrekarja zelo rad	A
pasti. Zelo verjetno je, ker je imel Obrekarja	zelo	rad. Glavo bi dal zanj.	A
zaslužil dolgo trpljenje in da bi v mukah umrl.	Zelo	verjetno, ker se je svoje preteklosti kesal	A
Samo gledala sta se. In stric se je	zelo	potil. Kar kapljalo mu je s čela.	A
kuhinji sedel na klop za ognjiščem. Klop je bila	zelo	visoka; spomnil sem se, kako sem nekdaj bingljal	A
temveč že ljubezniv. Gibala se je naglo in	zelo	spretno. Ko je varčno ostrgala krompir, ga oprala	A
Peš. Obrekar je bil	zelo	slab.Dolgo je sicer zdržal, v Bači pa je obupal	A
ne bi storil kaj hudega, toda pomiril se je	zelo	hitro, in pomiril se je tako popolnoma kakor	A
prežene. Vedel pa sem, da ima svoje topole	zelo	rad in da je ponosen nanje, zato se mi je tisto	A
debelim kazalcem je odsekano streljal vanj in	zelo	živo govoril.Razveselil sem se ga, ker sem mislil	A
Spet je s kazalcem streljal v Ravničarja in	zelo	živo govoril.Prej me ni zanimalo o čem govori	A
Položil mu je roko na ramo in rekel z globokim in	zelo	toplim glasom: »Poslušaj Tone -«	A
Temnikarjem. IV Tista noč je bila	zelo	dolga, nemirna in polna nejasnih sanj.Sanjal	A
sem zamudil. Pred Modrijanovo hišo je bilo že	zelo	veliko ljudi.Na pločniku so ležali razžagani	A
zaljubljenosti iz otroških let. To pa je bilo	zelo	neprijetno, zakaj Venček je bil zdaj star devetnajst	A
širokim jezom, nato pa skoraj izgine v globoki in	zelo	ozki tesní med visokima stenama.Čaplja je precej	A
Njen glas je bil topel in mehak, pa vendar	zelo	poln in zveneč.Zalival je vso jaso, brnel je	A
in se naglo pognala v dolino. Spustila se je	zelo	nizko, tik nad kalne valove, kakor bi pri njih	A
odletela, zakaj ostal je z Milico sam in to je bilo	zelo	nerodno. Milica je sedla, se s komolci	A
se je valila proti jugu. Nebo je bilo sinje,	zelo	visoko in jasno.Samo nad Krnom je visel podolgovat	A
5 . / . / Spal sem rahlo in	zelo	nemirno. Sleherni šum mi je butnil naravnost	A
in poskusil, kako mu kaj poje. Zmeraj je bil	zelo	navezan nanj, zadnja leta pa sploh.Niti v najhujših	A
slovenščine, mi je ravnatelj povedal, da si pisal	zelo	lepe slovenske naloge.‘In ne samo lepo, tudi	A
napisal pa bo, kar bo hotel.’ Tiste besede so me	zelo	razveselile ...Ali me poslušaš?	A
Odsotno je podajal roko, ki je bila že po naravi	zelo	velika, zdaj pa še večja in trda, ker je bila	A
Vstanem in grem iz dvorane. Noge me nosijo nekje	zelo	visoko, kakor bi bile res najmanj trikrat daljše	A
Kdo pa je to ? Zdi se mi	zelo	znan, a se nemorem spomniti, kdo je.In to je	A
nepojmljivo tesnobo. Začudil sem se, toda	zelo	rahlo in iz nekakšne daljave, zakaj pri oknu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani