vrtu (401-500)

tebi. Saj je še dolgo do osmih, ne bo ga še na	vrtu.	“ ”Ni me strah, rada sem sama; zakleni duri	A
straneh gradu se je razprostiral velik vrt; ob	vrtu	je šumela voda, peneča in pršeča se je izvila	A
za njo se je širil ob cesti košat vrt in po	vrtu,	po peščeni stezi, v prijetni senci se je izprehajal	A
med rumenečim listjem. Otroci so se podili po	vrtu	in zdel se jim je prostran in neskončno lep	A
v sanjah in se je smehljal blažen: bil je na	vrtu	in Minka je slonela ob plotu. II Kačur	A
skritega plamena ... Kdo je že tisti, ki je pel o	vrtu	skrivnostnem, na vekomaj zaprtem, kakor ga nosi	A
blebetanje o paradižu, o kajbici, o skrivnostnem	vrtu,	vse samospakovanje brez misli in brez namena	A
kje bi visela slika v njegovem ”skrivnostnem	vrtu“	.Tudi na cesti je govoril dalje, samo glasneje	A
skromnostjo in na takten način poklonil skrivnostnemu	vrtu	to vidno znamenje nevidne lepote božje.Vez hvaležnos	A
toda bili so dobri in sočni, kakor na sosedovem	vrtu	pobrana jabolka. V šoli smo bili vsi gologlavi	A
zgrabil jo za dolgo kito ter jo vlačil za seboj po	vrtu.	Ni kriknila ves čas, še zavzdihnila ne.	A
hiše, s slamo krite, gospod župnik, ki stojí na	vrtu	in bere brevir - vse hití mimo v pisanih podobah	A
večerov, ko sva se sprehajala po lepem jesenskem	vrtu	in si mi govoril toliko prijaznih besed?Tiho	A
časov, ko sem se sprehajal po lepem jesenskem	vrtu,	poln drznega življenja in nečistih misli ...O	A
zašumeli kostanji, kakor so šumeli na tistem	vrtu,	da bi še enkrat tako zadišale jesenske rože	A
Márica te prosi, da bi govoril z njo; čaka tu na	vrtu.	“ Vstal sem in sem šel.	A
in poljubim, v tej lepi noči, v tem prijetnem	vrtu.	Čemu bi govorila o slovesu?“	A
idealni študent, ki je prejšnjo noč trubaduril po	vrtu.	Zaspan je bil in bled, molčal je vso pot in se	A
kolovozu gor po holmu, ob prostranem sadnem	vrtu.	Tako je stalo poslopje kakor trdnjava, belo,	A
iznašel ob večerih, ko sva se izprehajala po	vrtu,	so odmevala zdaj samotno, kakor da bi mi odgovarjala	A
stopila skozi nizka rdeča vrata na vrt, šla sta po	vrtu,	mimo rožnih grmov, mimo zelenih in dišečih gred	A
- Vihar je prišel popoldne; na	vrtu,	v gozdu je stokalo in vzdihovalo, veje so se	A
igrala se je ž njimi, ker so bile tako lepe; po	vrtu	je hodila in je vedela, da hodi po tujem vrtu	A
vrtu je hodila in je vedela, da hodi po tujem	vrtu;	ne sme se skloniti in utrgati rože, ne sme se	A
šepetalo in pošumevalo. Ob tistih urah, ko se je	vrtu	sanjalo, je stala devojka ob oknu.Gledala je	A
uživati ... To je mladost: kakor po neskončnem	vrtu	hodi človek; če se mu zahoče, se skloni, da	A
gorkote -- tiste, o kateri je sanjal zvečer na	vrtu.	Kaj je bilo treba pozvedovanja in premišljevanja	A
dvom in bi bila trpljenje ... Izprehajaj se po	vrtu,	kopaj se v mesečini, dokler je čas!Pa če bi	A
bilo treba, da se je zgodilo ... Le na samotnem	vrtu,	ob jasnih večerih mu je bilo pusto in zazeblo	A
hrepenenje, so pogledale njene tihe oči. Po	vrtu	sem hodil, ona pa me je držala za roko in je	A
kakor da bi imeli mrliča v vsaki hiši. Nekje ob	vrtu	se je prikazal fant, gledal je nekaj časa molče	A
ukvarjala mati ž njo; kadar je ni vodila za roko po	vrtu,	po drevoredu, ali kadar se ni igrala ž njo na	A
rdeča zarja se je svetila izza temnega listja na	vrtu.	Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno	A
pošumeval potok in besede so se razgubile na	vrtu,	predno so prišle do plota.Tako je bilo učitelju	A
zaklenil je duri za seboj in se je obesil na	vrtu.	Vse pohištvo je bilo temno, tudi preproge	A
tistem trenotku se je oglasilo pod oknom, na	vrtu.	”fn�53jptoii11jrsk�55jrkv�56	A
Tista lestev stoji za plotom ob potoku, na	vrtu	zaklete graščine.In luna sije in ob oknu sloni	A
gorka, čista svetloba je lila skozi jablane na	vrtu,	dvorišče je bilo še v senci. Hlapec je zaloputni	A
slutnji trepetajočemu drevju, je posedal župnik v	vrtu	in je premišljeval o minljivosti vseh posvetnih	A
železna vrata in se je vračal počasi ob zidu, ob	vrtu	proti farovžu.Zelo dolga se mu je zdela pot	A
tenek bel oblaček in je nenadoma ugasnila luč na	vrtu,	mu je šinilo mimo duše: ”Ali ne sanjam z bdečimi	A
prisijal izza oblaka, bela luč se je razlila po	vrtu	... Že je stal človek pod zidom, prav nič se	A
licih samo rožnata boja tapet ali rdečih rož na	vrtu	ali trepetajoča, umirajoča svetloba zašlega	A
mraku, zato sem čakal na praznem gostilniškem	vrtu	ter gledal proti daljni verandi.Zdelo se mi	A
povedat, pa sem molčal; ker sem bil poprej tam na	vrtu	pred krčmo do dna premislil in spoznal svojo	A
sem časih malo posedel na sončnem farovškem	vrtu.	Oženjen je bil in je imel prelepega, komaj	A
Ali te še nikoli ni vzbudil popoldne, ko si na	vrtu	lenobo pasel?Jaz sem ga prvi videl, dolgo sem	A
prijetnem spomladanskem hladu je vedrila na	vrtu	za bolnišnico družba ranjencev.Nekateri so sedeli	A
so bili dobre volje. S praga sem se oziral po	vrtu	na to in na ono stran, da bi kje ugledal ljubi	A
kamen. S takimi srci so hodili ranjenci po	vrtu,	sedeli na klopeh, razgovarjali se glasno in	A
RUMENE ROŽE Sedela sta na	vrtu,	v skriti lopi.Ona je vezla prtič, tak prtič	A
plemenitaški, tuj in hladen, kakor nekdaj ... In na	vrtu	je cvetel gozd rdečih rož in opojno duhtečih	A
je minilo že pred davnim, davnim časom ... Na	vrtu	je trepetala demantna mesečina in bujno razcvele	A
skozi trg, mimo hiš in ljudi, sem šel počasi ob	vrtu	in po poljskih stezah do gozda ...Čudovita, sanjajoča	A
naproti. Hotel sem naravnost domov, toda ob	vrtu	sem se premislil.Spomnil sem se svoje sobe in	A
IV Odtlej sem se plazil po sobah in po	vrtu	kakor senca.Nič me ni več veselilo in nič žalostilo	A
šel izprehajat na vrt. Izprehajal bi se po	vrtu	ob jasnem večeru, drevje bi se priklanjalo nad	A
nekoliko po zraku ter padel na zemljo. Platane na	vrtu	so bile že skoro čisto prazne, gozdno bukovje	A
prepajala in prepletala vzduh; pred nama na	vrtu	so brstele jablani in so že cvetele češnje,	A
vstal je hitro ter stopil k oknu. Spodaj na	vrtu	je bilo vse zeleno, rosno; na klopi pod kostanjem	A
bilo pri srcu: tudi on bi se izprehajal tako po	vrtu,	med tihim drevjem, po svetli peščeni poti; mesec	A
Ane in bilo mu je neprijetno. Po takem tihem	vrtu,	sredi tople jesenske noči, bi se ne izprehajal	A
zazdelo se mu je, da govori nekdo tam doli na	vrtu.	Domislil se je tistega otroka, ki jo je bil	A
da vstaja izza vrta medla svetloba. In tam na	vrtu,	prav blizu okna, se je oglasil kos s svojim	A
so travniki in kakšno je drevje. Tisto tam na	vrtu	ni drevje; zaprašeno je in bolno; čemu ga ne	A
rastlina - Bog vedi, če zahrepeni kdaj rastlina po	vrtu,	po svojih mladih tovarišicah ...Če je prišel mednje	A
slamici na potu. Če je sedela ž njim o mraku na	vrtu	in so plavale sence naokoli in so prihajali	A
rodoljubni župnik se je izprehajal po farovškem	vrtu.	Milobna, tiha svetloba brezzvezdnega neba ni	A
Tako se mi čudno zdi, Manca, da sediva tukaj na	vrtu,	pod to jablano, da je tam sosedova hiša in vsenaokoli	A
VEČER NA	VRTU	Zavil se je tesneje v pelerino, čeprav	A
kakor na nebu. Še enkrat se je ozrl proti	vrtu	in še tega pogleda ga je bilo sram.Ni bil nesrečen	A
zapil in zakvartal vse do zadnjega jabolka na	vrtu,	če bi ne bil nazadnje že tako obnemogel, da	A
pričenja komedija. * Sedela sva na	vrtu,	lep večer je bil.Zdelo se mi je, da sem zmerom	A
ter se razjokal. Nobenega gosta ni bilo na	vrtu,	nobenega natakarja.Namizni prti so bili umazani	A
za dvorano, bleščé se v zlatu; in v parku, na	vrtu,	na stopnicah, v dvoranah in izbah je prazniških	A
puhtelo je iz razoranih njiv, češnje so cvetele na	vrtu	in breskve v vinogradu.Na cesti se je prikazal	A
polupozabljeno domovino, nanovo postavljeni plot ob	vrtu,	pobeljeno kapelico na križpotu, novega petelina	A
gorečih nageljnov in rož, ki rastejo na	vrtu	in sladkih češenj. Jeseni grozdja	A
Okno je bilo odprto. Zunaj na	vrtu	so se lahno svetili vršički visokih kostanjev	A
dni prej trikrat zapored sanjalo, da brodi v	vrtu	belih rož.Čudni cvetovi, tenki ko trsje, drhtijo	A
Elekta svojo tovarišico. Nuni sta sedeli na	vrtu	ob zidu v toplem zatišju.Nebo nad njima je bilo	A
sedeli v menjajoči se toploti sonca in sence na	vrtu,	je bila sestra Engelberta skorajda bolj bolna	A
glas ropotajočega voza. Anica je sedela na	vrtu	pred hišo.V senci je ležal visok mož in gledal	A
kapljica »Marjanica, ali še ni nič salate na	vrtu?	« Marjanica je začudena pogledala Anico	A
in se zopet prebudil pogovoru onih dveh na	vrtu.	Matevžek je rekel o volčanskem vikarju: »Vsi	A
Prav pritiče se ji, kajpak.« Moški na	vrtu	je nekako svetohlinsko vzdihnil: »Niso ne vsi	A
besedila. Slika mlade žene, ki je govorila na	vrtu,	je bila v njih: nizka, gibka in polna osebica	A
odločno k oknu, da bi spregovoril z mladima na	vrtu.	A kakor je pristopil, se je ostro odmaknil in	A
ostro odmaknil in zaječal: »Gorim!« Doli na	vrtu	je stalo dekle in si z dvignjenimi rokami popravljala	A
deklico nazaj proti župnišču in postajal na	vrtu	v sencah in se opajal z njeno lepoto, z vonjem	A
je zaživel prečudno v spomine: Sedi na svojem	vrtu	na Kneži. Pred njim na kamniti mizi je lično	A
na Kranjskem pod Ratitovcem ... Sedela je na	vrtu	pri kamniti mizi ob košarici nabranega sadu	A
ob kamniti mizi pod košato murvo na grofovem	vrtu.	Locatelli je zabaval grofa.	A
dejanja. Podglavar Adam je gojil na svojem	vrtu	tulipane.Žal mu je bilo za čas, ki ga je tem	A
« »Noč za nočjo na	vrtu	pod svojim oknom ...«	A
naučila mene hoditi, da bi me lahko vodila po	vrtu	sem ter tja, da bi mi lahko pokazala lepi beli	A
»Hej, vidva! Kaj pa delata na mojem	vrtu!	« Ustavil naju je dobrodušen možak, ki	A
zamenjala poklic. Ko sva se obešala po plotu ob	vrtu,	naju je prestregla tovarišica iz drugega razreda	A
malin, ko jo meni nič tebi nič prisopiha po	vrtu	navzgor - naš Muri!Mislila sva, da išče naju	A
paru lahko uporabila vse izkušnje od prvih. Na	vrtu	sva v veliki posodi skuhala lepilo, potem pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani