Tam notri je stalo zapisano: »Volo enim omnes vos esse sicut meipsum: sed unusquisque proprium donum habet ex Deo.1« Vikarjeve misli pa so šle mimo smisla in besedila. Slika mlade žene, ki je govorila na vrtu, je bila v njih: nizka, gibka in polna osebica, čudno vabljivo nemarna v nekaki nezavedni nesramnosti, ki je spominjala na otroško nedolžnost in hkrati na topost blodne lovače. Živo, kakor pričarano, je vstala pred duhovnikovim duhom: rahlo se je naprej nagibala, da so ji skozi obleko kipeli polni udi, bohotno oprsje.