voz (1.301-1.400)

ostri žvižg lokomotive, nje puhanje, drdranje	voz,	močni, spočetka počasni in pozneje vedno hitrejši	A
voziti: Prišli so spomini in tako napolnili	voz	in ga zagostili, da je sedel Mirtič kakor v	A
hišo priškriplje in se primaje visoko naložen	voz	listja in zavezne okna, da je skoro mračno po	A
poslovi na pragu od brata, oče stopi spredaj na	voz	in urejuje med prsti vajeti, Milica sede tik	A
nekje zadaj v obcestnem grmičju. Zdaj se je	voz	ustavil, Luca otresa grivo, potniki poskačejo	A
prihod vlaka. Izza zadnje stene zavije poštni	voz	s suhim, sivim konjem, ki enakomerno pokašljuje	A
stran 83 . / Zadaj za vrtom se pomiče kmetiški	voz,	kmet Lukec gre z bičem v roki tik konja in pokimava	A
Naša vrata so ti vedno odprta!« Pomaga ji v	voz	in »...Na svidenje!« vzklikne in ji maha s slamnikom	A
rekel in klical komiju: »Telefonirajte domov po	voz.	Naznanite gosta.«	A
vrag ga razumi, zakaj je prišel ravno danes!«	Voz	je bil kmalu pred trgovino in odpeljal sem se	A
da sem ji isto kakor Jernejček. Ko sedem na	voz,	da se peljem na postajo, mi pravi: ‒Pozdravi	A
teče bela cesta in po njej kima konj in vleče	voz	mrve.Po polju je raztresenih nekaj kmetic, ki	A
Dala mu je roko in stopila nazaj. Zlezel je na	voz	in Metod je nesel za njim oba kovčega. »Ti,	A
ostri žvižg lokomotive, nje puhanje, drdranje	voz,	močni, spočetka počasni in pozneje vedno hitrejši	A
voziti: Prišli so spomini in tako napolnili	voz	in ga zagostili, da je sedel Mirtič kakor v	A
hišo priškriplje in se primaje visoko naložen	voz	listja in zavezne okna, da je skoro mračno po	A
poslovi na pragu od brata, oče stopi spredaj na	voz	in urejuje med prsti vajeti, Milica sede tik	A
nekje zadaj v obcestnem grmičju. Zdaj se je	voz	ustavil, Luca otresa grivo, potniki poskačejo	A
prihod vlaka. Izza zadnje stene zavije poštni	voz	s suhim, sivim konjem, ki enakomerno pokašljuje	A
meščani o vsem, kar je zanje važno. Da bo kak	voz,	sem si mislil, kje spodaj pri predmestnem oštirju	A
vrsti ob beli steni, pa vidim naenkrat sosedov	voz,	ki je bil tako pisano pobarvan, da ga je moral	A
kakor strup.« »Prosil bi te, če bi me vzel na	voz!	« sem dejal in on je kimal in govoril: »Seveda	A
vajeti. Rjava konja sta potegnila in zarožljala,	voz	je smuknil z dvorišča na cesto in po njej izmed	A
smo se vozili v molku. Konja sta žvenkljala,	voz	je drčal po trdi poti, od bližnje vasi, ki smo	A
predse. Kmalu spusti uzdo, sede tik mene na	voz,	vzame molče iz mojih rok vajeti in požene.Ne	A
rekel in klical komiju: »Telefonirajte domov po	voz.	Naznanite gosta.«	A
vrag ga razumi, zakaj je prišel ravno danes!«	Voz	je bil kmalu pred trgovino in odpeljal sem se	A
polomljena. Kakor da bi bila padla pod težek	voz,	ki bi se bil vlekel počasi preko nje.Prazno	A
se nosi ublažen ropot tramvaja in, različnih	voz,	ki hite sem in tja po prašnih ulicah in cestah	A
gomaziti hrošča, sem ga pobral in vrgel v grmovje.	Voz	bi prišel mimo ali človek in bi ga pohodil.	A
zlatim plaščem in operjeno kapo na glavi. Ustavi	voz,	vstane in zavrti ragljo, katere rezko drdranje	A
kaznuj jauhe!« Klicar odmakne trobljo, sede v	voz	in požene, ljudje pa se začno vsi skupaj pomikati	A
naj bi napovedovalo?« »Da je prišel nebeški	voz	po boga očeta, ki je zato poklical sina v sedmi	A
našim mestom zažarela, svetla zvezda, božji	voz,	z njim se iz vsemirja je spustila bogovka prelepa	A
in večkrat, preden se je umaknil za prerijski	voz	in začel pobirati svinčenke iz svojega telesa	A
od nas ni poznal starega Čebohina in njegovih	voz,	upokojenega železničarja, nekdanjega strojevodjo	A
mesec, najbolj v rabi; imel je lojtrniku podoben	voz	brez lojtrnic, s široko paleto na štirih kolesih	A
Čebohinu in si sposodil enega izmed njegovih	voz.	Potem ga zapelji v Koroščevo ulico in me tam	A
oči, oči ujede. »Bilo je kot Elijev ognjeni	voz,	« je spregovoril.»Pripeljalo se je z nebesnih	A
Srebanje pijače. »Bilo je kot Elijev ognjeni	voz.	Pripeljalo se je z nebeških višav kot pav in	A
blagor duše človeka, ki je zaživa videl Elijev	voz	na nebu. TOREK, 5. avgusta LJUBLJANA, PRI	A
glasom. »Ne vem, kaj naj naredim ... « »Prisedi v	voz,	odpeljem te do nebesne ladje, kjer ti bo brezmadežno	A
kolesa z vezjem, . / . / stran 104 . / izumiš	voz	in nekoč bodo ljudje z njim spet odkolesili	A
mudita!« naročal je Sirec sinu, stopajočemu v	voz.	»Do večerje bodeva doma.«	A
»Do večerje bodeva doma.«	Voz	je odrdral skozi park in kmalu izginil za njegovim	A
Urh pa je gledal za njim, dokler se ni skril	voz	za ovinkom, majal z glavo in mrmral:	A
Kako to rase!« Ko je	voz	zavil, zastrl je drugi grič popolnoma sončne	A
odhajali. Tudi po naša prijatelja je prišel	voz.	Poslovila sta se in odpeljala domov...	A
da že več lepo ni bilo. Prisedite kar na naš	voz	in takoj smo doma,« nadaljevala je Olga.	A
nadaljevala je hitro, »baš prav sva prišla.«	Voz	je čakal res že pred mlinom in oče župan je	A
vendar v težak pled do pod oči. Prišedši do	voz,	je voščil sodniku pohrkujé dobro jutro.	A
Sotesko. Kodrân in Pavel pa sta imela čakati	voz	v Kotu, mimo katerega je držala cesta.	A
običnih pozdravih sta sedla naša znanca na prvi	voz,	Kodrân k Olgi, Pavel poleg Lisjaka.Jelice ni	A
glava jo boli,« odvrnil je Pavel, ko se je	voz	že zopet začel premikati. Za nekoliko	A
pol ure so dospeli v Sotesko in poskakali raz	voz.	Bilo je, kakor da priroda v Soteski	A
ga pa družba ni hotela poslušati, sedel je na	voz	in tiho zaklel.In kaj bi ne?	A
je sklenil Lovro povest svoje ljubezni, zakaj	voz	je ravno obstal pred enonadstropnim župniščem	A
obširna dvorana. V tem je obstal pred gostilnico	voz,	iz katerega so izstopili Anica in nje brat,	A
je laže pri srcu, gledajočim, kako se odmika	voz	s plemenitim gostom... Sneg je naletaval	A
Tačas, ko je Šimen znašal Kodránovo prtljago na	voz,	poslovil se je le‐ta pri gostoljubnih roditeljih	A
neka družina pobrala na cesti in jo vzela na	voz,	s katerim se je odpeljala skoraj do domače kajže	A
cesti; obstala sta mirno, pametno, kadar se je	voz	z vinjenim hlapcem in gospodom vred prekucnil	A
natrkal tako, da so ga morali nesti v njegov	voz.	Gospod Lil se je drugi dan čudil sam sebi, ko	A
sin, to ni lepo!« Takrat pribobni električni	voz	po bližnjem mostu, da ne razumem nobene besede	A
okno na dvorišče in kaj zagledam, kaj pravite?	Voz	do voza, vse polno samih fijakarjev! »Selcirat	A
Na desni je zagledal Matajev Matija žoltordeč	voz	električne železnice, malo spredaj pa drugega	A
spredaj je odvil močno rumeno kljuko in pisani	voz	je odhitel po tiru. »Ti spak ti, kako jo reže	A
doma na klopeh ali spalo na travnikih v senci	voz	ali počivalo v zahladju bukovega gozda.Zdramili	A
tretjič, sprevodnik zatrobi, stroj zapiska,	voz	se pretresa, kolesa drdrajo.Strme opaža Žiži	A
odpustkov. . / . / stran 29 . / Vtem pridrdra	voz	pred hišo, in nekdo potrka na vrata. »Klanjam	A
vodni strani Poljanske ceste. Iztaknili so	voz.	Naložili so nanj peska in sena.	A
smodnika, v luknji, zanetili vžigalnik in potegnili	voz	nazaj.Kmalu nato je silno počilo in se zakadilo	A
zapovedal in šel v svojo sobo. Dolgo me je čakal	voz.	Umil sem si obraz, da bi splaknil sledove svoje	A
oni pisal resnico ali ne? Mirno sem sedel v	voz.	»Na sprehod proti Dunaju!« sem velel slugi.	A
lesenim vrtnim plotom lepo tiho zlezla na prazen	voz.	Hotela sem pobrizgati Pufija, da bi mu potem	A
kirasir in ni Jurij. Na njivi stoji lojtrski	voz,	na zadnje kolo je prislonjena brana.Konja ni	A
temi besedami zapuste šolmoštrijo, stopijo na	voz	in zdrdrajo proti Šmartnu. Kmetje so med tem	A
Kamen se mu odvali od srca, ko oddrdra Šimnov	voz	za vasjo.Zdaj odpre miznico in poišče devetdeset	A
vrat, ki so se odpirale, ali pa kak posamezen	voz,	ki je ropotal po kamniti poti na poljsko delo	A
prenesli v domačo hišo. Kmalu potem je drdral	voz	njegovega očeta mimo naše hiše.Ni bilo še poldne	A
videz resni poklic naznanjevala. Vrh klanca	voz	obstane, birič z njega skoči in koraka naravnost	A
vedno objokane oči nosila. Ko zadnji dan na	voz	sedem in se od nje in od matere poslovim, ne	A
sem, da bi jim bil morebiti nadležen. Le ko	voz	po koncu hiše zdrdrá in ko ravno tisto ciganko	A
Ko tako molčé sedimo krog mize, se zasliši	voz	ropotati proti hiši in z besedo: »No, zdaj so	A
že domov gredoč zapazijo poleg ceste zvrnjen	voz,	konja vsega v potu mirno stoječega.Nesrečni	A
enak. To slišati jih strah popade, postavijo	voz	tako hitro, kot je mogoče, položé mrliča nanj	A
z zlatimi konji. . / . / stran 22 . / Naš	voz	se pomika hitreje kakor ptice pod nebom.Če se	A
vstane, še preden zazori dan, in gre pričakovat	voz.	Ko že sonce prisije, zagleda v daljavi majhno	A
se vedno bliže vali. Kmalu spozna pričakovani	voz	in v nekaj trenutkih je že zdrdral mimo njega	A
Mož je na to komaj čakal. Dal ji je na	voz	plug in brano in ji zapregel krave.Z zadovoljstvom	A
truda so imeli, da so ga končno le spravili v	voz	in peljali pred kralja, ki je bil že v zadnjih	A
. / Natančni sluga gre, naloži volovino na	voz	in jo zapelje mimo gradu svojima bratoma na	A
še več mesa,« pravi graščak. ‒ »Zdaj boš pa	voz	sto mernikov sorščice (mešanega zrnja) peljal	A
bog ne daj, da bi ti kdo pomagal spravljati na	voz	ali z voza.« Hlapec napreže voz, na katerem	A
spravljati na voz ali z voza.« Hlapec napreže	voz,	na katerem je bilo že vse pripravljeno, in počasi	A
k mlinu, da mu pomaga žito z voza in melo na	voz	spraviti.Dosti jih dobi, ki so mu bili v pomoč	A
v kotu stoji, a ga moraš ti sam skotaliti na	voz!	« Hlapec se pelje h gorici in med potjo dobi	A
mu pomorejo sto veder velik sod spraviti na	voz.	Potem ga zapelje bratoma.	A
zopet vrnita k nam.« Drugi dan nalože na velik	voz	tri vreče ovsa za konje, vrečo denarja, nanj	A
njegove velike žalosti. Proti večeru se pomika	voz	s potniki skozi velik gozd. Mlada gospa vpraša	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani