vila (101-200)

. / . / stran 227 . / Po strmi rebri se je	vila	pot; kamenje se je luščilo pod koraki in je	A
ali če bi se napotil po zložni cesti, ki se je	vila	ob holmih in je bila morda vsaj za silo odkidana	A
prevlečenimi lici. Krog tenkega telesa se mu je	vila	in gubala ohlapna črna obleka, čez ramo je položil	A
prostrani svet. Tja je hotel, njegova pot pa se je	vila	navzdol.Siv je bil že in star, njegove oči pa	A
zadonela sladko za holmom ... Od gradiča se je	vila	široka, s peskom posuta pot položno ob holmu	A
oblečena na pogrnjeni postelji; strašna bolečina je	vila	in lomila ves drobni život; strmela je nanj	A
klancu. Dolga je bila pot, skozi goščave se je	vila,	čez skale je strmela, malokomu je bila znana	A
zaljubljenih in vseh brezdomnih. Mimo polja se je	vila	zložna pot, preko pašnikov v zeleno reber.Počasi	A
sive obrvi so mu zakrivale oči. Pot se je	vila	ob položni rebri, v lepi dolini se je zasvetila	A
ploščati glavi velike zelene kače, ki se je	vila	okoli zemlje, objemala jo trikrat v strašnem	A
koridorju. Trudoma, težko sopeč, brez besede se je	vila	nočna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna	A
/ . / stran 99 . / Vesela procesija se je	vila	iz doline, kjer je noč in trpljenje.Biči so	A
Zunaj je sijalo jutranje sonce; ob progi se je	vila	temnosinja, prozorna voda; visoko nad njo je	A
zibal. Mimo so švigale kočije, po tlaku se je	vila	neprestano dolga vrsta ljudí, in ko je dospel	A
prekrasna otroška nedolžnost ... ”Jadac!! ... Pera,	vila	Bukićeva je moja ... o ... o ... o ...!“ Pera je	A
gosposka igrača. Od mesta in preko ravni se je	vila	globoka tiha struga v senci vrb, ob strugi se	A
temi je bil že potok, široka črna proga se je	vila	od mesta do kostanja; tudi pot ob vodi se ni	A
svetile bele hiše brezovške, po travnikih pa se je	vila	temna Brezovščica, skrita v senco vrb in topolov	A
par nizkih, s slamo kritih koč. Cesta se je	vila	navkreber, nad visokimi, ilovnatimi obronki	A
soncu. V globeli se je zasvetila bela pot;	vila	se je iz vasi navzdol in na oni strani spet	A
gozda je lila senca daleč v travnike, pot se je	vila	v mrak.Na oni strani, vse nad poljem, nad faro	A
noči in je vozil urno po beli poti, ki se je	vila	skozi globel. ”Ali mislite še čakati?“	A
dokler nista prišla na široko pot, ki se je	vila	od hriba do hriba.Tam so jima prišli naproti	A
prstan se je svetil v soncu. Po telovniku se je	vila	od desnega do levega žepa težka srebrna verižica	A
sem mu zaviden!“ Hanci je bila pot predolga,	vila	se je neprestano na desno, na levo.Srce ji je	A
hribovje, kamenito in nerodovitno. Pot se je	vila	po zasekah med holmi, zdaj navzdol, zdaj navzgor	A
razširila v razbrazdano in prašno cesto, ki se je	vila	proti umazani hribovski vasi.Ob cesti so rasle	A
vzdihovalo. Kurent je ugledal vas pod seboj;	vila	se je skozi vso široko zaseko, dolga je bila	A
vstajala iz močvirja počasi, bela in težka, ter se	vila	leno proti hribom, je razločevala komaj tiste	A
drugič in je nastopila blatno pot, ki se je	vila	nizdol in vkreber ob holmih, nad prostranim	A
holmov v močvirje, preko brvi in širokih mlak;	vila	se je mimo jarkov, napolnjenih do vrha z mirno	A
grlo. Objel jo je s toliko močjo, da se mu je	vila	pod nasilnimi rokami kakor tenka vrbova mladika	A
stopil v bleščečo, blagodišečo meglo, ki se je	vila	okoli oltarja, in komaj je stopil vanjo, se	A
srcem po rosni jutranji pokrajini. Pot se je	vila	ob strmih, gozdatih holmih, na desno pa se je	A
bleščeč bel zid se je svetil izza trte, ki se je	vila	do strehe. ”Tam bo pač, kakor so mi razložili	A
bleščali zlati gumbi; po črnem telovniku se je	vila	dolga zlata verižica, hlače so bile korektno	A
široka, tiha, temnozelena. Ob visoki steni se je	vila	steza, lesena brv je bila položena čez vodo	A
poti, ki se je po klancih in nižinah in samotah	vila	brez kraja ...Kadar se spomnim na tisto vožnjo	A
vežo, jaz sem gledal na pot, ki se je strmo	vila	v hrib. Kmalu je privriščala, privriskala	A
se je zibalo njeno sloko telo, črna boa se je	vila	v vetru pod njenim vratom in ob bokih. Hotel	A
dišeči venci z dolgimi trakovi. Za vozom se je	vila	procesija črno oblečenih pogrebcev; med njimi	A
repo z lehe, očital skopost in umazanost, je	vila	roke in se je jokala od resnične žalosti.	A
proti vodi. Ob ozki, zeleni vodi, ki se je	vila	tam tako skrita, globoka in mirna, da je bilo	A
romarsko Goro!“ - Pot se je spet globoko nagnila,	vila	se je navzdol, proti malinu.Francka je sopla	A
je bila mati že daleč gori na poti, ki se je	vila	proti gozdu, bi zaklicala Francka in zaprosila	A
trgom, prilepljena na hrib, ob katerem se je	vila	železnica kakor železen pas.Spodaj je bila ozka	A
vrha.“ Umolknila sta oba; pot je bila pusta,	vila	se je po kamenitem holmu, samotno in žalostno	A
trudna in, če se je ozrla po poti, ki se je	vila	v neizmerno daljavo, jo je obšel strah in stopila	A
laz; uro hodá je bil daleč od vasi. Pot se je	vila	najprej skozi tesno zaseko in se je ob deževnih	A
trepetalo od prazniškega pričakovanja. Cesta se je	vila	v dolgih ovinkih strmo navzdol, iz kotlin se	A
da se nečesa sramujeta. Široka cesta se je	vila	v dolgih ovinkih navzgor.Od gozdov je prihajal	A
bi klanec poln glasnih ljudi, procesija bi se	vila	v hrib proti Gradu; a hiše bi gledale zaspano	A
druge so dremale tihe in temne. Steza se je	vila	polagoma navkreber.Na obeh straneh se je dvigalo	A
- in razgrapana s kamenjem posuta pot se je	vila	brez kraja navzdol.Spotaknil se je ob prevrnjen	A
mojih očij visoka mestna poslopja. Pot se je	vila	navkreber.Na obeh straneh nizko grmovje; tu	A
Postali smo. Tam po onem holmu se je	vila	bela pot v lepih ovinkih mimo lepega drevja	A
je nosil pisan telovnik in po telovniku se je	vila	svetla verižica od vrata do pasú.Predno je izpregovo	A
trepalnice so ležale na licih, siva brada se je	vila	okoli mize; na glavi je imel ogrsko čepico z	A
obenem je dobivala žarkov in gorkote. Proga se je	vila	po neizmerni ravni; šele tam daleč, v temni	A
Pot je bila dolga.	Vila	se je med travniki in polji, mimo samotnih hiš	A
glasno za vsako tretjo noto. Za njim se je	vila	dolga vrsta romarjev in romaric: sami stari	A
bolnišnice. Jaz pa sem videl, kako so se pod bluzami	vila	in krčila izsušena, splahnela srca, kako je	A
pod odejo, polovica pa se je v zmršenih kodrih	vila	po rjuhi.Obraz je bil prav tako rumen in kakor	A
Bližnjica je bila ozka, blatna steza, ki se je	vila	preko močvirnega polja; čez široke, z umazano	A
dopetačo, prepasano z vrvico, ki se je po kačje	vila	ob stolu na tla; kadar se je premeknila mesena	A
so bile ulice samotneje, temneje, pot se je	vila	navkreber, sredi pustega predmestja.Samo petdeset	A
načrtih ti jo bom sezidal, zato bo najlepša	vila	daleč naokoli, ne kak arhitektonični zavržek	A
več in temno listje je trepetalo. Pot se je	vila	polagoma navzgor, iz parka v gozd.Na desni se	A
Slivar in Ana sta zavila na levo, koder se je	vila	pot nekoliko navzdol.Na levi se je vzpenjalo	A
zmerom ozka in skromna; zakaj bi se ne širila,	vila	se navkreber v zmerom lepših ovinkih?Ali počasi	A
bila odprta na vse strani, gladka pot se je	vila	v neizmerno višavo, do neba.Nikogar ni bilo	A
legle niže na oči, ki so sanjale. Pot se je	vila	sredi neizmernega polja, razgrapana, osušena	A
bolestnega mirú. Izza rdeče rute, ki se je	vila	malomarno krog njene glave, suli so se svetli	A
in kmalu bi bil zagrabil belo haljo, ki se je	vila	okoli nog.No, zapihal je veter in duša se je	A
Stopil je v gozd, v hladen mrak. Ozka steza se je	vila	med visokimi, črnimi debli, dremotno je sijala	A
Med visokimi hribi, skozi hladno samoto se je	vila	cesta.Šla sta počasi, obadva upognjena.	A
Šli so in dolga je bila procesija.	Vila	se je s hriba v hrib, iz doline v dolino.Pod	A
Gozd je bil zmerom enak, zmerom enako se je	vila	pot.”Zakaj pa bi čakal, da bi bil gozda kraj	A
zornolepe gospe gosposke hiše. Za krošnjo, ki se je	vila	nekje v podstrešju čudovitih, nepoznanih ji	A
Jerico. S spačenim obrazom, oči obračajoča, se je	vila	deklica pred njim na postelji, in bela pena	A
sedel Luka ob bornem ležišču, na katerem se je	vila	Jerica, se je godilo v prav istem času v drugem	A
gledal tisti bledi ... »Svinje,« je vpila in se	vila	biričema pod rokami.Že je ležala.	A
Aljažev dom v Vratih je razdejan! Šlajmerjeva	vila	pa še stoji.Strašne novice!	A
ograja. Za ograjo med zelenjem pa stoji krasna	vila,	kjer je z zlatimi črkami zapisano: Hiša kneginje	A
kako zelo se mi je tista uboga riba, ko se je	vila	v smrti, smilila in smilila? Grof Herbert je	A
je oklenili njegovi prsti, prav kakor bi se	vila	okrog njene roke mehka mačja tačica, kadar noče	A
sedanja deželna bolnica). Od tega samostana se je	vila	vrsta mimo samostana klarisinjskega in od tam	A
in ki je potem izginila od mene, kakor izgine	vila	sredi noči z luninim svitom!Morala je to ženska	A
trenutke. Njej nasproti je sedela gospa Helena,	vila	suhe roke in venomer točila bridke solze.Potolažila	A
prišla nasproti gospica iz Struge. Kakor gozdna	vila	je bila.V roki je nosila široki svoj slamnik	A
jo okrog Blegaša, in sicer po stezi, ki se je	vila	med gostim in lepo raslim bukovjem.Lukež je	A
ustrašil sem se velike zastave, katera se je	vila	z grajskega stolpa.Dušila me je misel, da bom	A
hropel pod strašno pezo. V luninem svitu se je	vila	steza pred njim kakor rumena nit in hipoma se	A
vas to tako skrbi?« »Trlep,« je opravljivka	vila	svojo, »glej, je že moral iz hiše dati Franco	A
po malem blodil. Pljuskarica je ob postelji	vila	roke in nastavljala uho, ali pater Tonček že	A
za svojim vročim hrepenenjem. Domača gruda je	vila	obupne roke in ga je klicala ‒ kako bi mogel	A
bolje vedel, kaj jima je treba!« Ampak Mana je	vila	roke, norela in tulila okoli doma in po vasi	A
Nimam.« »Lepo te prosim, ne odreci mi!« je	vila	roke in ihtela. »Saj ti pravim.	A
Kikljevec!« Jezna in ponižana je	vila	k tretjemu in k vsem po vrsti. Ali nihče se	A
jelš, a po sredi dolge, široke doline se je	vila	reka in je izginjala, izginjala za postoj kratkih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani