nova beseda iz Slovenije
slovenskega naroda. In tvojega življenja žalostna | usoda | te je pripeljala zgodaj dovolj v to hišo.“ | A |
stolpih ne izgube glave, ker jih bore malo briga | usoda | purgarja Rožmana.Molče preže iz stolpov, pripravljaj | A |
je bolj vodena... Sestri Elekti je razburila | usoda | nesrečne Anaklete vse bitje.Nekaka bolna žalost | A |
njej - nič! V tisti uri je bila zapečatena | usoda | malega Jurija.Postal je bil gospodar Peči in | A |
kakor da sta stara sovražnika in ju je samo | usoda | dovedla k skupni mizi in ne lasten nagib. | A |
D‐A!« Od tiste noči naprej vem, da je moja | usoda | razpoznavanje med ljudmi iz mesa in krvi ter | A |
slovenske planine v nemških rokah. »To je naša | usoda... | « so menili mati. »Če ne bi bilo duhovnikov, | A |
se po dveh letih do konca zlizal. In kako je | usoda | nemila!Bil sem tudi na njegovem pogrebu. | A |
motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, katerega je | usoda | zanesla v našo krájino?« »Pravo si pogodil, | A |
na svetu!« Priznal sem, da mu je v tem oziru | usoda | dokaj žalostna. »Sicer pa človek izhaja prav | A |
je prijetno kadilo in še prijetneje dišalo. | Usoda | mu ni dodelila te sreče.Ravno ko sva hotela | A |
sreča mila, dobi prijetno družico, komur pa | usoda | ni prijateljica, naloži mu na rame staro in | A |
pisarjev še obilo na svetu! Da nas je morala | usoda | vreči v to žalostno dolino!Urno odtod!« | A |
ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala | usoda | Evrope.Ali če danes vprašaš meščana, ti o kongresu | A |
drugo srečo, nego jo je tako. Pa kaj hočemo, | usoda | je gospodar nad nami, tako nad tistimi, ki še | A |
da je moral rano zveneti, je bila tragična | usoda | drobne naše Eve Luize!Ekscentrična njena duša | A |
kontesa!« Mladi mož je občutil, kakor da mu hoče | usoda | podeliti vlogo nesrečne ljubezni.Skoraj se ga | A |
vodnica moji trpinčeni duši! Naj se odloči moja | usoda, | kakor je ljubo Bogu!Saj ne zahtevam vaše ljubezni | A |
me teptate v grdo to blato! Kako nezaslužena | usoda! | Eno je, kar odgovarjam! | A |
čeprav ga tudi najmanjša krivda ne zadeva. | Usoda | mašniškega kandidata je bila s tem odločena | A |
« se je vmešal Prešeren z žalostnim glasom. | Usoda | prijateljeva mu je segala do srca, da se je | A |
in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji | usoda | ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi | A |
doma ali pa povsod, kamor jo je ravno nanesla | usoda. | Kakor se je v družbi že pripovedovalo poprej | A |
s katero ga je bila spravila v dotiko bridka | usoda. | Občutil ni ostre jutranje sape, ki je srpo brila | A |
toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana | usoda, | da se mi mora na stara leta kaj takega prigoditi | A |
pustim tu, dokler ne zvem, kako se mi uravna | usoda! | « Prekorači vratca nizke ograje. | A |
Vsaj do zdaj! Ali morda vam | usoda | na stare dni trnje požene.Bomo videli. | A |
ga je poprej videl pri biljardu. Nemileje mu | usoda | ni mogla ogreniti nocojšnjega večera!In ta človek | A |
umoril in to zavoljo svoje žene. Tožna taka | usoda | je pretresla gospoda Malca.Dragi prijatelj mu | A |
Zopet se ga polasti nova misel! Kaj, ko bi | usoda | hotela po tej poti sprijazniti sovražne elemente | A |
Morala mu je uiti! Ali nesrečna | usoda! | Steza jo pripelje do precej širokega jarka. | A |
Ali danes mu je bila namenjena bolj gosposka | usoda: | čez trebuh so ga tesno s pasom prevezali in | A |
je kazala velika notranja zadovoljnost, da je | usoda | privedla ravno Filipa Tekstorja v družbo.Od | A |
temni obup in že poprej, ko je menil, da ga je | usoda | udarila s slepoto, otemnela je vzorna podoba | A |
Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda | usoda | ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako | A |
vedela nista. V svojem prepričanju, da ga je | usoda | dovedla v dotiko z osebami, ki so bile popolnejše | A |
kakor je občuti zaljubljen dijak, če mu je | usoda | slučajno v posest dala pisan trak ali kaj takega | A |
plamtečih oči. V istem trenutku ga je zadela | usoda! | Že v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo | A |
Sedaj pa pijmo, gospodje! Taka je naša | usoda! | Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!« | A |
čul govoriti o njegovi osebi in žalostna mu | usoda | zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike | A |
nekega belega jutra se prebudi na trdem tlaku - | usoda | mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino | A |
rodovino. Ali danes naj ti je povedano, da je | usoda | prihranila meni najhujše.Človek, ki je najsilovitejš | A |
zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali | usoda | ni hotela! Letos v trdi zimi prišla je ta kontesa | A |
razlije se mi časih po duši zavest, da hoče morda | usoda | na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala | A |
končno v miru ter stopali dalje po vasi. Hudobna | usoda | je privabila v tistem hipu mladega petelina | A |
stran 54 . / Bila bi mi pač najbridkejša | usoda, | da bi se zaradi krivoverne ženske pogubilo večno | A |
storili prav, če bi se pripravili, da vas nemila | usoda | ne prehiti.Do zdaj je še vse dobro kazalo, cesar | A |
mlačnost zanesel prav pred samostanska vrata ... | Usoda | samostana je naposled le v božjih rokah, a Trlep | A |
bilo mar vse te lepote; pregrda je bila njegova | usoda, | prevelika njegova žalost.Med njivami je hodil | A |
so jo čudno gledali. Spoznala je, da se ji | usoda | piše drugod.In kakor je nenadoma prišla, je | A |
koliko srečnih let je njemu in Zorni namenila | usoda. | Naštel je za vse prste na obeh rokah in še več | A |
ta se ne meni mnogo za to, da ji je bridka | usoda | ravnokar prve ideale življenja v blato potrgala | A |
hotel pozneje govoriti, ker sem mislil, da bode | usoda | strica Blaža gospoda Nandeta bolj zanimala | A |
vse to le bilo nesrečno naključje, nesrečna | usoda. | Poleg tega pa sta se oglašala v njem čut in | A |
povest. Smililo se mu je to nesrečno dekle in | usoda | bratova ga je močno ganila.Vedel je, da Nandeta | A |
zastonj gojil upanje. Ah, kako neusmiljeno človeka | usoda | meče z lestve, po kateri bi rad plezal v nebesa | A |
mladostnem srcu, toliko raje, toliko ostreje stegne | usoda | svojo okorno roko in razdene prijetno soglasje | A |
notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nekoliko | usoda | grenke preteklosti, nekoliko morda tudi navada | A |
slišal več in uganil ... Zdaj, ko me je ta čudna | usoda | doletela in sem tu bolan ležal, videl sem, kaj | A |
ustvari srečo, ali prvi pogoj v tem je, da mu | usoda | pota ne zapira.« Prišlo mu je tudi na mar, kako | A |
takega prijatelja ustvarjen, kakor ga mi je | usoda | tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko | A |
Ni imela časa. Kakor | usoda | človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi | A |
ni še popred kaj drugega namenjenega. Saj se | usoda | človeku naglo premeni.Še tako dolgo človek tistih | A |
življenja veseli se mlada. A meni žálost se rodila, | usoda | kriva namenila mladosti cvetje neveselo. Pisemce | A |
Toda malo malo časa. | Usoda | me ni bila pozabila.Maščevala se je nad menoj | A |
se svoje prve žene. Domislil sem se, da je | usoda | pravična, da se je maščevala nad menoj! Tvojo | A |
To se ve, da je ta nauk samo koristen, ako | usoda | ne igra s človekom preveč brezobzirno, sicer | A |
Božidarčku preglavico delala od mladih kolen. Da, | usoda, | usoda; Ta nikogar na svet ne spusti, da bi samo | A |
preglavico delala od mladih kolen. Da, usoda, | usoda; | Ta nikogar na svet ne spusti, da bi samo vesel | A |
Kozjak o pravem času domov in morda bi se bila | usoda | vse drugače obrnila.Ali cesar je hotel zbrano | A |
drugače okrutno umorili. Tudi menihom je bila ta | usoda. | Mlajše so povezali, starejše pobili. | A |
proti manj imovitim. Enako poslovanje, enaka | usoda | nas uči, da smo vsi človeki; da so vnanje srečne | A |
dejala nič na to. »V mojih rokah je njegova | usoda. | Kakor se boš ti spremenila proti meni, tako se | A |
zakaj ‒ mora Bitič iti iz izbe za čas ven. Tu ga | usoda | zaleti. Na hodnik ven se je moralo iti mimo | A |
tem trenutju razložila njegovo željo. Njegova | usoda | se bode torej odločila.Ker je tako nemiren, | A |
Milica vesela. »Oh, jaz sem pa tu le ‒ nekaka | usoda, | « zavrne Koren. »Torej boste vendarle vi odgovorni | A |
meni.« »Ne, ne,« deje deklica polresno, »ta | usoda | ‒ gospod Koren naj odloči!« Ta je položil več | A |
da bi eden ali drugi iskal prepira. »Vaša | usoda | je slaba!« dejal je pl. Ruda svoji sosedinji | A |
Pri menjanju se je sešel Koren z Milico. »Oh, | usoda, | usoda!« vzkliknila je deklica.»Vi mi niste prinesli | A |
menjanju se je sešel Koren z Milico. »Oh, usoda, | usoda! | « vzkliknila je deklica.»Vi mi niste prinesli | A |
Zardela sta oba. »Nesrečna | usoda | ste ‒« hitela je ona malo v zadregi ter povesila | A |
sreča svojo izvoljenko. In danes mu je bila | usoda | naklonila nekaj posebnega.Ko je povprašal po | A |
da se je guvernanta nehote ozrla vanj. »Da, | usoda! | « ponavljala je pri tem in njeno veselo lice | A |
je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila | usoda | danes naklonila, nikakor ne sentimentalne.Za | A |
kakor riba na trnku. Pri prvem ovinku pa se je | usoda | zvršila.Koleselj je priletel ob cestni odrivač | A |
na tujem, v staroslavni Kolonji! Do sedaj mu | usoda | še ni bila nikdar mila v tem oziru; morda je | A |
Pavlovo roko in odide iz sobe. »Glej, to je | usoda | takih deklic!Iz roke v roko! | A |
Tako je minilo šest let. In tedaj je | usoda | storila, da Znojilčev Matevž ni imel nobene | A |
hodil . / . / stran 29 . / in se pretepal. Pa | usoda, | usoda!Znojilčevega Lukca so ubili ‒ prav tam | A |
. / stran 29 . / in se pretepal. Pa usoda, | usoda! | Znojilčevega Lukca so ubili ‒ prav tam, kjer | A |
je nekdaj njegov oče vasoval. Se li ne šali | usoda | z nami? Lukec je bil mrtev, pa zapustil ni oporoke | A |
zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa | usoda | čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju | A |
neko skrivno, silno moč, ki je kakor neizogibna | usoda | velevala ž njo in ž njenim imetjem.Da ni imela | A |
zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa | usoda | čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju | A |
če ga ‒ kakor je bil tudi hvaležen ‒ prejšnja | usoda | rajnkega nepoznanca ni v prvi vrsti zanimala | A |
si jo ti,« pristavi slikar z bridko ironijo, » | usoda | mi je drugo, skoro prijetnejšo naklonila ‒ dvoboj | A |
sanje po hudi vihri, lepa mavrica po hudi uri. | Usoda | mi je dala pelina piti, a potem mi je od daleč | A |
dasi ga je h koncu dušila sovražna, bridka | usoda. | Vinko je bral te odlomke iz življenja svojega | A |
menoj bi bil gotov. Vedno take zapreke, čudna | usoda! | To so bile zadnje besede v tem rokopisu. | A |
dejal je slikar, približavši se ji, »kar mi je | usoda | zabranjevala izpolnjevati svoje sosedovske dolžnosti | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |