umrl (701-800)

s silnimi koraki peš v domovino, zato da bi	umrl	veselo vrh Grintovca.Ali zdajle je ura, ko ne	A
v dušo grde sanje. Sanjalo se mu je, da je	umrl.	Do nagega slečeno truplo je ležalo na dolgi mizi	A
vijoča in plazeča se brezkončna procesija.	Umrl	je bil, ali vse je videl natanko, videl je celo	A
Znanec pozdravi znanca: ”Profesor Ničla je	umrl!	“--	A
sobo; spraviti so ga morali v hlev, in tam je	umrl	miren in zadovoljen. Ozrl se je na svoje	A
magistratu, star je že in slabo vidi. - Brat je	umrl	pred tremi leti, ravno ko je bil napravil maturo	A
sami sobi v tretjem nadstropju; na jetiki je	umrl.	Tako je ostala samo še ona, Berta, in njena mlajša	A
pazljivo, toda on spi in sanja o sinu, ki mu je	umrl	pred tremi leti pri vojakih;vrne se na klop	A
ljudje ne znajo živeti in tako dalje ... Ker sem	umrl	zase, ni treba, da bi živel za druge - in tisto	A
Sodnik bo pozabil na veselo zgodbo, stražnik bo	umrl,	tudi mene ne bo več in tebe ... ali po cesti bo	A
eden bolj slabotnega telesa in nežne čudi.	Umrl	je kmalu; zdi se mi, da zaradi bridkosti, ki	A
Še sama beseda ”ljubezen“ ne. Rajši bi bil	umrl,	predno bi izpregovoril strašno in tujo besedo	A
strahotno podobo mi je pokazal in kmalu nato je	umrl.	Jaz, pravi sin tistega rodú, sem vedel, da	A
odtlej nikoli več; pozneje so mi povedali, da je	umrl	... Ko so mi povedali, da je umrl ta človek	A
povedali, da je umrl ... Ko so mi povedali, da je	umrl	ta človek, se je odprlo nekaj strašnega mojim	A
ulici ... Ali bi ne bilo smešno, če bi kdo ne	umrl	za jetiko?Zato tudi zdravnika ni pol ure daleč	A
hinavščine ne v najinih očeh, ne v najinih besedah:	umrl	je človek, Bog mu bodi milosten, še solza se	A
”Ni živ ... glej, nič ne govori! Ta je	umrl,	to uro je umrl, to nevesto je imel - kaj še	A
glej, nič ne govori! Ta je umrl, to uro je	umrl,	to nevesto je imel - kaj še?Ničesar več ... kakor	A
napisala in obsodila v tistem času, je en sam	umrl	ob uri, kakor sva jo bila določila; vsi drugi	A
zvečer sva napisala ime, naslednje jutro pa je	umrl.	Kadar sva se tako zmotila, sva bila obadva žalostna	A
petá in na glavi čipkast robec. Gospodar je	umrl	menda jako zgodaj; dacar ga ni poznal in tudi	A
in ne sebe in nikogar več, vedomec!... Nisem še	umrl,	še je v meni kapljica krvi.« Skoro vesel	A
samotari tam nekje na konci vasi ... Pravijo, da je	umrl	Jurij Nardin nekaj let pozneje v ječi.	A
bilo mogoče ne jasno misliti in ne izreči.	Umrl	bi človek, če bi ji pogledal naravnost v obraz	A
obrobljene... Ali nikoli ni bila drugačna, odkar je	umrl	oče, in vendar je ni videla Ana nikoli tako	A
tam daleč in ki se je znal smejati, tisti je	umrl.	In še z mrtvimi očmi gleda ves žalosten in očitajoč	A
kajžarja, ti si rojen za hlapca in hlapec boš	umrl	na stelji! Ti, kajžarjev sin, ne smeš biti mlad	A
moj oče; da umrjem, zgoden starec, kakor je on	umrl?	Ni potreba -- velik je svet, na vse strani se	A
skritega; vidim, kako bom živel in kako bom nekoč	umrl.	Trda bo zemlja, ki jo bom obdelaval; ali moja	A
drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu	umrl.	Ali kakor pravi naš nepozabni Levstik:«	A
zasmejal grohotoma, da se je stresla izba, in je	umrl.	Imel je namreč grbo, prav navadno, pošteno	A
sedemintrideset češpljevih cmokov, naslonil se je in je	umrl	...Zdaj visi njegova podoba v izbi gospodične	A
koraki so utihnili. ”Pa kaj bi z Mikšem --	umrl	je; nanjo privezan, je skočil v Ljubljanico	A
je šel študirat, ali nekoč se je vrnil in je	umrl	v hlevu, brez zakramentov in brez človeka ...	A
Zavzdihnil je in se je spomnil na študenta, ki je	umrl	v hlevu brez zakramentov in brez človeka.	A
imeli fanta, ki mu je bilo ime Slavko, pa je	umrl	...“ In oči so se vdrugič orosile.	A
In še tisti večer je potrkal na zid in je	umrl.	“ Starec je zakašljal in se je obrnil v steno	A
srcu, kadar se je spomnil na študenta, ki je	umrl	v hlevu, brez zakramentov in brez človeka ...	A
tedaj in se je zgrudil in je zatisnil oči, da bi	umrl.	Toda glej, komaj trenotek, pa se je doteknila	A
ukvarjal z njo z zmerom večjim veseljem. ”Da bi	umrl,	pa bi vse minilo ... zatisnil bi oči, pa bi bilo	A
Saj sem rekel, oj ljudje, da bi rajši v izbi	umrl!	“ Še poslušali ga niso; gnali so ga pred sodnika	A
izpregovoril: ”Saj sem rekel, da bi rajši	umrl	kraj ceste, nego da bi v nadlego bil ljudem	A
da se človek ravna po njih? Šel sem, da bi	umrl	kraj ceste, pa so razsodili, da se tako ne spodobi	A
le pridem!“ si je mislil Šimen. ”Stojé ne bom	umrl!	“ In je šel.	A
zinil besede. ”Pa vendarle kaže, da bom stojé	umrl!	“ si je mislil. Obadva župana pa sta vsak zase	A
in češčenomarijo, nato je zatisnil oči in je	umrl	... Stala sta župana in sta čakala besede iz	A
»Da. Oče mi je	umrl,	sem zvedel, mati hira in uboštvo domačije se	A
Trepetajoča je stala sredi sobe in vzkliknila: »Ali je	umrl?	« Sestra Pia je odvrnila tiho: »Umrl.«	A
Ali je umrl?« Sestra Pia je odvrnila tiho: »	Umrl.	« Nato je naglas zajokala.	A
govori v sanjah, je rekla mirno, trudno: »Torej	umrl,	umrl je...« Nato je dolgo molčala.	A
sanjah, je rekla mirno, trudno: »Torej umrl,	umrl	je...« Nato je dolgo molčala.	A
»Tri!« je šepetnila bolnica. »Ta čas je	umrl	sladki moj Jezus!O Jezušček!«	A
Zdaj veš, Anica.	Umrl	bi bil brez tebe.Ali moreš biti huda?	A
tožila se bosta, tožila na Peči? Škoda, da nisem	umrl	danes zjutraj.« »Saj je še danes čas	A
Peč, Peč, Peč! * * * Prvi je	umrl	Jurca.Tedaj je izgubil njegov sin pravdo v prvi	A
njegov sin pravdo v prvi inštanci. Potem je	umrl	Juri, tedaj je izgubil njegov sin pravdo v drugi	A
Gospodinja se je ni več bala, in stari Martin je bil	umrl,	in mladi Pečan je nikoli umel ni.Tako je bilo	A
Konji so se mu bili splašili in od doma je	umrl.	Mati‐vdova je doznala, da je imel pred smrtjo	A
In kakor mrlič je bil. Ali bo	umrl?	« Luka je skomiznil z ramama in odšel	A
ga je in ga skušala dvigniti: »Juri, ali si	umrl?	« Odprl je oči.	A
in je govorila kolikor mogoče tiho: »Ne bo	umrl,	ne bo.Rajna Cedrovka je bruhnila za celo vedro	A
poteptan. »Sem sanjal,« je dejal, »da sem	umrl	in se vrnil. In ko sem stopil v hišo, so plesali	A
da nisem bila nezvesta, Juri! Tudi, če bi ti	umrl,	ti obljubim, da ne vzamem nikogar več.Juri,	A
»Spomin je bil!	Umrl	bo.Lepo vas prosim, pošljite po gospoda, ljubi	A
Trikrat je klical...	Umrl	bo... prej ni mogel... kakor otroci... brez botra	A
Ko si živel, nisi hotel govoriti! In zdaj si	umrl.	In zdaj, ali nočeš, ali ne moreš?«	A
Ali kaj? No, da, mož ji je	umrl,	Juri je umrl.To je hudo!	A
Ali kaj? No, da, mož ji je umrl, Juri je	umrl.	To je hudo!	A
To je hudo! Juri je	umrl.	Čudno vendar, kako more človek umreti.	A
»Kaj pa s testamentom? Saj brez njega ni	umrl!	« »Ne vem,« je odvrnila Anica, »meni	A
nisem trdil. Otroku je zapustil, toda če bi	umrl,	pripade premoženje nazaj materi Jurijevi, in	A
Hahaha! Ti si	umrl.	Smejem se ti.	A
Smejem se ti.	Umrl	si tudi v mojem srcu.Prosta sem in se smejem	A
Tam so bile še krvave sledi. »Tam je	umrl!	« je dejala Anica šepetajoč in videla ga je prav	A
pisal v zmoti, podšuntan. Prekličem, da bom	umrl	mirno, in ne bo pogubljena moja duša!«	A
tega, ali me nisi obdolžil tudi ti tedaj, ko je	umrl	Juri?Povej!«	A
Prvi je šel oče.« »Ali je	umrl?	« je vprašal Tomaž. »Obesil se je,« je	A
zamahnil z roko proti svojemu domu. »Mi je	umrl	brat v Krajevcu.V petek sem šel, zdaj grem nazaj	A
Moja sestra si! Najin oče je nesrečno	umrl.	Katra, misli na konec!	A
V trgu je zazvonilo. »Ali je kdo	umrl?	« je vprašal Luka. »Oh,« je odvrnila	A
Zato mi je poslal Bog bolečino.	Umrl	bo!Jerica, veruj mi.	A
Luka je bil obsojen na ječo dveh let; toda	umrl	je po preteku dveh mesecev.Anica je vse svoje	A
tolšče ohromeli Modrejčan Štampa, preden je	umrl	nenadoma, nekam nejevoljno začudeno in nemirno	A
božič se je Kristus rodil, za veliko noč je	umrl	in vstal.Še to bi vam rad povedal, kdaj bo prišel	A
»Zakaj ne?« je vprašal. »	Umrl	boš,« je zaprosila. »Norica sladka!	A
kar ni bilo; in vidi senco umorjenega, ki ni	umrl	in se niti rodil ni nikoli?« Vrač je pripovedoval	A
polilo po licu kakor gnojen polž.« »Ali je	umrl?	« je vprašal vikar. »Morda še ni ves mrzel,«	A
ves mrzel,« je odvrnil ovčar. »Pa za kugo ni	umrl.	Poznam bolezni.	A
počije v zatišju, v družbi človeka, ki je bil tam	umrl	in čigar pismo je nesel v Tolmin vikar Janez	A
ker ne more biti poslušna, »Matevžek je tudi	umrl.	« »Siromak!« je vzdihnil vikar.	A
pripomnilo dekle. Sramežljivo je dodala: »Pa je	umrl	lahko, ker sem mu stregla.« Vikar je zastrmel	A
z vozom in ga pustili sredi ceste.« »Ali je	umrl?	« je vprašal s trepetajočim glasom vikar. »Pokopal	A
‒ Kaplan Tomaž je	umrl	ponoči.Vikar je bil zaspal za nekaj trenutkov	A
domneve v pravo spoznanje in je videl, da ni	umrl,	da se je prebudil v človeško življenje; da je	A
drugače kot njegov nesrečni oče, ki je pod rabljem	umrl	... Tolminski višji dijakon De Brandis je Knežanom	A
pokašljeval, imel je srčno hibo. Vedel je, da bo	umrl	nenadoma. Zato je bil pripravljen ob vsaki uri	A
In na Knežije hladno, stricu je hladno.	Umrl	bi, če ne bi upal.Spes autem non confundit!	A
ura prišla in da stari grof umira. Morda je že	umrl.	Čudna groza se je polaščala duhovnika.	A
bi jih vzdramil in jim povedal, da je to noč	umrl	stari volk. Kaj bi rekli?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani