umrl (601-700)

vodil v črno izbo ... . / . / stran 176 . /	Umrl	je, mrtvašnica pa je ostala in zdi se mi, da	A
je ležal poet, ki je štirinajst dni pozneje	umrl.	Duri so se odprle in pogledal je v izbo starikav	A
Mariševki edinega otroka h krstu - sin je bil in je	umrl	za ošpicami, ko je bil komaj tri leta. Zdaj	A
prevrnil stol in otroci so se prestrašili ... Oče je	umrl	mirno, kakor da bi bil zaspal, nobenega glasu	A
dobrim, malo bolehnim človekom, ki je kmalu	umrl,	par let potem, ko so se preselili na Leševje	A
pehali ga bodo stran in tako se bo izgubil in bo	umrl	sam in brez človeka, ki bi ga tolažil.Ob poti	A
in brez človeka, ki bi ga tolažil. Ob poti bo	umrl	in ljudje bodo hodili mimo in ga bodo suvali	A
jo je obšel. ”Odhaja in se bo izgubil in bo	umrl	sam, brez tolažbe in brez človeka, ki bi ga	A
je bilo celo lepo, kadar je človek trpel in	umrl	... Ob zvršetku šole je bila velika slovesnost	A
ženska; otrok ni imela, pravila je, da ji je mož	umrl	in solze so ji prišle v oči, tako da se je Francki	A
svoje žganje, pa naj bi bil s tem zadovoljen.	Umrl	bi v miru, tako pa se je šel na stara leta vlačit	A
grenkega, toda šlo je hitro mimo. ”- pa mi je	umrl	fant, ubožec.Tih je bil in priden ... no!	A
klanec sam pa se ni nič izpremenil. Komaj je	umrl	siromak, je prišel drugi v prazno izbo in zdelo	A
trpljenja; mož je šel in se je izgubil in je	umrl	med tujimi ljudmi; imela je troje otrok, troje	A
kakor popotnik brez doma in se je izgubil in je	umrl	med tujimi ljudmi; nikogar ni bilo, ki bi mu	A
obsojen, in je šel za očetom - izgubil se je in je	umrl	med tujimi ljudmi. Kje je tvoja hči, ki je	A
roko okoli vratu in se je okrvavila na prsih.	Umrl	je Tone še tisto noč. * Čisto so	A
nikoli minulo, zato ker je tako zapisano, da bo	umrl	sam, lačen in sredi ostudnega beraštva. Kako	A
zibala ... zibala in je izginila ... Tudi on je	umrl,	vsi so umrli.Izgubili so se in so se vrnili	A
in se je pogreznil in bi bil kmalu žalostno	umrl,	da bi ga ne bil našel jaz, ko sem prišel s korcem	A
za ovinkom, tam za tistim plotom. In nato je	umrl	... O Franc, ti črnolasi, lepi fant!	A
je bilo naokoli in nihče ni vedel, zakaj je	umrl	mladi zaročenec.Samo na njenih ramenih je ležal	A
strmele proti durim. Glej, zaradi mene je	umrl	Franc!... In toliko ljubezni je bilo v njenem	A
azločevale svetlejše proge na mokrem zidu. Franc ni	umrl.	Prišel je že bil nekoč, o pozni polnoči; oblečen	A
tistega Franca, ki sva ga obedve ljubili in ki je	umrl,	zato ker sem ga bila izdala?Bel obraz je imel	A
”Tudi ti se ga še spominjaš? Franc ni	umrl.	“ Metka se je sklonila v postelji, gole noge	A
pred sto leti, je naju gledal v duhu, predno je	umrl!	“ Tako je rekel, žena pa mu ni odgovorila	A
se je tiho zganilo v kostanjih: brez glasu je	umrl	list ter se spustil na tla. ”Najbolje je	A
kóga; in če bi prosil, bi te nihče ne uslišal;	umrl	bi rad, lačnemu in žejnemu ti bo smrt bolj zaželjena	A
bolj zaželjena od jedi in pijače; toda ne boš	umrl,	temveč umiral boš vsak trenotek in brez konca	A
zunanjega zvršetka ... Mrva je par mesecev potem	umrl.	Jaz ne trdim; da ga je umorila sama žalost,	A
zdravniki so v kratkem času obupali nad njim.	Umrl	je o sv. Treh kraljih in krasni pogreb je pričal	A
vračaš zdaj, Gjuro, iz nemških dežel?“ ”Da bi	umrl	v domovini.“ ”Ali si veliko prislužil tam	A
vsega ne doživé!“ Čez deset let pa je Majnik	umrl,	ne da bi pričakal svojega Karola, ki se je klatil	A
kaj vzdihuješ? ”Oh, preoh - ta strašni dan ni	umrl!	Živ gori v mojem srcu, bolj živ od današnjega	A
drugi, neznan človek, ki je morda že zdavnaj	umrl.	Njemu, človeku za goro, so bile nekoč te besede	A
precej, da hodi okoli tisti razbojnik, ki je	umrl	ponoči v hlevu, Bog mu daj večni mir in pokoj	A
duri v mrtvašnico. Tisti človek je bil, ki je	umrl	ponoči v hlevu ...“ Vsi trije so se pokrižali	A
šepetaje. ”Zakaj je prišel naravnost v farovž in je	umrl	tam, tebi nič, meni nič?Pa zakaj se plazi zdaj	A
Nič brez ceremonij! Prišel je človek in je	umrl	v mojem hlevu in zatorej je moja skrb, da ga	A
tako globoko vznemiril tisti potepuh, ki je	umrl	v njegovem hlevu ...Tudi sinoči me je vabil, ampak	A
pokrižaj se trikrat!« Tako je govoril oče in je	umrl,	Marko pa je ostal sam.Čisto sam je ostal; ne	A
po dolgem premisleku se je spomnil, da mu je	umrl	oče in da je obhajal sedmino.Lotila se ga je	A
tam! Zakaj bi se malo ne razvedril, ko mi je	umrl	oče?« Ni še ozrl po hiši, ni pogledal	A
bil užaljen nad toliko nehvaležnostjo in je	umrl.	Z njim pa je umrla pravica na svetu.«	A
njeni luči, kakor obrazi mrtvecev. »Ne, ni	umrl!	« je vzkliknil Marko.Tako mu je bilo pri srcu	A
da bi umrlo vse njegovo upanje in kakor da bi	umrl	on sam, če bi bil umrl kralj Matjaž.Kako pač	A
upanje in kakor da bi umrl on sam, če bi bil	umrl	kralj Matjaž.Kako pač, kako bi živel človek	A
Matjaž. Kako pač, kako bi živel človek, če je	umrl	kralj Matjaž? Ležala sta v senu Marko	A
Ležala sta v senu Marko in hlapec. »Ne, ni	umrl!	« je zavzdihnil Marko že v polusanjah.	A
je treba, Bog se nas usmili siromakov!« »Ni	umrl,	ni treba trpeti!« Zaspal je Marko.	A
se niso izgubile misli od ravne poti. »Ni	umrl.	Zapisano je dalje, da se je razmeknila gora na	A
Pa se je zgodilo - kako pač?	Umrl	je kralj Matjaž in pognali so me po svetu, še	A
zakašljal. »Kaj res misliš, Marko, da ni	umrl?	« »Ni umrl.«	A
»Kaj res misliš, Marko, da ni umrl?« »Ni	umrl.	« Hlapec se je preleknil v senu, zavzdihnil	A
naokoli. Jaz pa sem vedel takrat, da je moj oče	umrl	in da me je klical ob smrtni uri.Tako žalosten	A
in letnice? - Ali ti povem, Gregor, kako je	umrl	tvoj oče? - Povejte.	A
do mraka, o mraku pa je legel v razor in je	umrl.	Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli bogvedi	A
noge? Bog ti dodeli večni pokoj, Ali paša;	umrl	si nedolžen in brez greha!« Nato pa	A
stresel. . / . / stran 88 . / »Zaspal je in je	umrl;	ne zbudi se nikoli več. Zatrobila bo trobenta	A
Pomisli, kralj Matjaž, kaj bi bilo, če bi Bog	umrl!	Tako zaupamo nate in se tolažimo v teh bridkih	A
Silna groza je prešinila Markovo srce. »	Umrl	je!« Vzdignil se je, kolena so se mu	A
vranovo perje se je svetilo, oblečeno v kamen. »	Umrl!	« je vzkliknil Marko in se je zgrudil na kolena	A
je zgrudil na kolena. »Ljudje božji, umrite:	umrl	je kralj Matjaž!« In je padel na obraz	A
so ga bolele in zelo mu je trepetalo srce. »	Umrl	je kralj Matjaž!« Zgrbljen, rjav, brezzob	A
smo bili in potrti, o Marko, ker nam je bil	umrl	četrti godec.Velik umetnik je bil, ampak v primeri	A
roka. V oči ti bom gledal, ti lepa devojka, in	umrl	bom od prežalostnega koprnenja...Resnično, devojka	A
prežalostnega koprnenja... Resnično, devojka,	umrl	je kralj Matjaž.« »Zakaj bi umrl, Marko	A
devojka, umrl je kralj Matjaž.« »Zakaj bi	umrl,	Marko, če me imaš rad?Poljubi me rajši in objemi	A
mi je sanjalo snoči! Sanjalo se mi je, da je	umrl	kralj Matjaž, o, preudari, ljubica, da je umrlo	A
ter zaspí. Nekaka môra tlači vso Volčjo vas:	umrl	je občinski svetovalec in treba je voliti druzega	A
dolžan ter se poslovil čez par minut. ”Dioniz je	umrl...	no, dà... škoda človeka!Lehko bi bilo kaj iz njega	A
je bila blizu tisočkrat; nazadnje pa sem res	umrl	in stopil sem v nebesa.Vse je drugače, nego	A
za višjo vrsto: popotoval sem tod in ondod,	umrl	mi je ta ali oni sorodnik; za nižjo vrsto: brigaj	A
. / stran 50 . / Povedala je, da ti je oče	umrl;	že pred tednom dni.“ ”Pa kaj je drugega še	A
in po Drini ...“ ”Ali je morda rekla, da je	umrl	oče čisto sam?“ ”Menda čisto sam ...“	A
stregla, a razvedriti ga ni mogla nikoli. Lani je	umrl.	- Malka pa se živi dobro ali slabo s tem, da	A
zeblo, marsikatere sence bi ne bilo! Ta bo	umrl	smehljaje in brez strahu, kakor da bi stopil	A
je duri zaloputnil, je še rekel: Boš v miru	umrl!	-	A
in živela sva dosti prijetno. Otrok nama je	umrl,	ko je še komaj izpregovoril, in takrat sva oba	A
bledikastem obrazu je bil strah. ”Jakob Nesreča je	umrl!	“ Spravil sem papirje, da bi jih ne raznesel	A
globoka, temna, vlažna kotlina. ”Kako pa je	umrl?	Kedaj je umrl?“ sem vprašal.	A
”Kako pa je umrl? Kedaj je	umrl?	“ sem vprašal. ”Kako naj je umrl?	A
Kedaj je umrl?“ sem vprašal. ”Kako naj je	umrl?	Obesil se je!“	A
in je kadil iz dolge turške pipe. ”Jakob je	umrl!	“ sem ga ogovoril. Gledal mi je v obraz, potegnil	A
”Jakob?“ ”	Umrl	je!“ Potegnil je vdrugič, zaokrožil je ustnice	A
prédse, kakor da bi premišljeval. ”Kako pa je	umrl?	“ ”Obesil se je.“	A
stran 161 . / ”Tako je, gospod župan: Jakob je	umrl.	“ ”Mi pa živimo!“ se je zasmejal župan in	A
Nateknila je naočnike. ”Jakob je	umrl.	“ ”Kakšen Jakob?“	A
nanj s sovražnimi, zlovoljnimi očmi. ”Zakaj ni	umrl?	“ je izpregovorila mati počasi in tišje in je	A
Anka je povesila glavo. ”Mislila sem, da bo	umrl.	“ Mati je postavila čašo na mizo; govorila	A
da so se premikale ustnice. ”Lahko bi bil	umrl	...Lahko umrje tak otrok ... še ne živi, ni še izpregled	A
”Pojdem.“ ”Jakob je	umrl,	Jakob Nesreča!“ Andrejaž se je zasmejal.	A
”Za Jakoba Nesrečo!“ ”Kaj je	umrl?	“ ”Obesil se je!“	A
kar nič osupel; ni mi šinilo kraj misli, da je	umrl	oče pred štirimi meseci in da leži globoko pod	A
govoriš! ... Danes je obletnica, kar mi je oče	umrl,	- in oral naj bi?O Marjuta!“	A
dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil	umrl;	plazila bi se leno moja ranjena duša po cesti	A
»Zakaj se bojiš, Barica? Tesno mi je tukaj,	umrl	bi! Samo zunaj je življenje - no, Barica	A
Martin Šlibar in se je nasmehnil. »Kaj bi ne	umrl	rajši v domovini?Jaz bi ne hodil na tuje umirat	A
rad, da bi tako zatemnela, tako bi jaz sam ne	umrl	rad...« »Mislil sem, da si se bil že vdal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani