umrl (501-600)

glas. Spreletelo jo je v prvem hipu, da sem	umrl	tu na samem brez nje.Jaz pa sem stal ob vratih	A
šel in nikoli več ga ni bilo; zbolel je in je	umrl.	III	A
bogvekam ... Njen mož, gospodar gradiča, je bil	umrl	v blaznici pred davnimi leti.Ko je oškropila	A
večera ni napregel stari voznik nikoli več in je	umrl	kmalu nato od dolgega časa; na dvorišču je stala	A
Tudi prvorojencu je bilo Lenart imé, pa je	umrl	čudne smrti, ko je dopolnil komaj tretje leto	A
svečo, mati?“ se je začudil otrok. ”Ne bom še	umrl,	saj ni še noč!“ Ko je slišala ta globoki	A
je vse dopolnjeno; boljše bi mu bilo, da bi	umrl.	Ura sodnica je zagospodarila nad njim, nad vsem	A
pota milostna Mati božja!“ Tako je rekel in je	umrl.	Tista bela roka, tanjša od meglé, mu je zatisnila	A
Kod si se klatil, da ne veš?	Umrl	je, včeraj smo ga pokopali!Jaz sam sem še ostal	A
Bog je obilno blagoslovil to moje delo. Pa je	umrl	stari Sitar, pa je prišel sin njegov, negodnik	A
prišel ob pozni uri prosit pest sena, da bi	umrl	na njem. »Nič me ne glejte, nič se me	A
kanarčka na vzglavje, malo se je še stresel in je	umrl...	Tako je bilo prišlo življenje, ki je	A
zimski gozd; izgubil se je in je legel in je	umrl	žalostno; od daleč se je zagrohotala starka	A
otroka, ali otrok je bil bolehav in je kmalu	umrl.	Brigitina mati je bila krepka in lepa žena; ni	A
človeka, ki ni veroval, da je Mati božja in je	umrl	kakor pogan.Takrat je prišel dolgoroki delavec	A
je bil butil ob okno in padel na polico ter	umrl.	Šla je, med durmi pa se je okrenila.	A
ni. Okusila je trpljenje poslednjikrat, ko je	umrl	kanarček.Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje	A
tako do kraja sem bil potrt, da bi bil najrajši	umrl.	Minila sta obadva meseca; kako da sta minila	A
bil; čez sedem let pa se je vrnil domov in je	umrl	... Bog daj zdravje vašemu!“ Mati me je pogledala	A
”Štefan Frfila. V Šentflorjanu je	umrl	té dni odlični rodoljub in zaslužni pisatelj	A
občinski svétnik! Neče povedati naravnost, da je	umrl	že pred osemnajstimi leti! - - Neizrečeno mi	A
dokler ga niso uničili duševno in gmotno.	Umrl	je neznan in pozabljen, s strto dušo, z grenkobo	A
se jaz ne udeležil tega bogastva?“ In ko je	umrl	blagi gospod, se je ozrla Liza po svetu in je	A
pokriža. Devet tednov po svoji veseli poroki je	umrl	žalostno rodoljubni kancelist Jareb, in ko so	A
bolj veseli in prešerni so bili farani: res je	umrl	pastir, ali tudi palico je izpustil.In vsem	A
neprestano godrnjal, pa je nazadnje vendarle	umrl.	Živeti je treba, kakor srce poželi -- toči, žid	A
dopolnil v delu in skrbi devetdeset let, pa je	umrl;	moj oče se je pehal do zadnjega izdihljaja,	A
oče se je pehal do zadnjega izdihljaja, pa je	umrl;	tudi jaz umrjem, kadar pride zadnja ura -- čemu	A
in tako neprijetno sanjalo. Grajžar je pač	umrl;	ali grešnim dušam ni dal miru in prikazal se	A
iznad hriba. Prišel sem med vas, ko vam je	umrl	stari župnik in niste več slišali njegovih pridig	A
niso se prikazale zategadelj, ker je župnik	umrl	in ker ni bilo več njegovih pridig in očitanj	A
rodil, na cesti sem bil vzgojen in na cesti bom	umrl.	--	A
nogo in je rekel: ”V mojih pestéh si, ali	umrl	ne boš!Trpi in kolni se sam!“	A
je don Kišotov zmerom več in da je Cervantes	umrl	... Ko sem se podonkišotil -- zgodaj že se	A
Kaj rabi spomenik? Vesel naj bo, da je	umrl	ob pravem času; Bog vedi, kaj bi bil drugače	A
”Kaj ne vidite? Kaj ne veste, da sem	umrl?	“ Pozdravil je, poklonil se je in je šel	A
vetru. In rožmarin, ubogi, samotni, je ovenel in	umrl.	Tam je vrt.	A
je bil zrastel z njo samo na ta način, da je	umrl	z njo tudi sam.Vse te okolnosti so me napotile	A
gospod Valentin. ”On je živel o pravem času in je	umrl	o pravem času.Poznal sem ga dobro in tudi njegovo	A
prišlo je pohujšanje. Krjavelj se je postaral in	umrl,	Jurčič mu je postavil lep spomenik na gomilo	A
kolobarju? Gospod Valentin umira, ko je že zdavnaj	umrl	-- mene, sina njegovega, je obsenčilo spoznanje	A
posnemati velike čednosti gospoda Valentina, ki ni	umrl,	temveč ki živi med nami in bo živel vekomaj	A
spoznajo že od daleč: ta je iz preteklosti, ta je	umrl?	Povej mi vsaj: ali je res potreba uvaževati praktične	A
komaj, samo ime je bilo. Štefan Poljanec je	umrl	na način, kakor ga svet že dolgo ni videl in	A
legel na te preproge, mehke kakor pernice, ter	umrl!	...Ni se slišal nikdar korak po teh sobah, - krasota	A
srcem je bilo zapisano z velikimi črkami, da je	umrl	vitez Jurij Strmogorski s Strme gore vsled neuslišane	A
bili mladi, lepi in blagi! Kadet Milavec ni	umrl;	niti en sam smehljaj njegovih ustnic, niti ne	A
niti ne en sam vesel pogled njegovih oči ni	umrl!	Zgodilo se bo, da bodo v onih, ki jih še ni	A
stran 20 . / ”Ko bi vstal ta ali oni, ki je	umrl	pred toliko in toliko leti, ne spoznal bi več	A
spoznal bi več svoje domovine.“ In jaz sem	umrl,	umrl za javnost, za svet - že davno sem umrl	A
spoznal bi več svoje domovine.“ In jaz sem umrl,	umrl	za javnost, za svet - že davno sem umrl.	A
umrl, umrl za javnost, za svet - že davno sem	umrl.	Svet pa živi hitro, hitro, in na lahkih perotih	A
”Bog daj! Tukaj je kakor v grobu;	umrl	bi, ko bi tebe ne bilo.Še jesti si ne upam;	A
človeku pusto pri srcu; zdi se mu, kakor da je	umrl,	tako temno in tiho je vse ...No, lahko noč, gospodična	A
neizmerna pot, težek kamen v želodcu... Da bi človek	umrl.	Ali je potem konec?	A
Zvečer so ga spravili domú in tam je Marko	umrl.		A
ne razodenejo še te hude skrivnosti? Ne bi	umrl!	Majhen sem, pa sodijo, da sem slab!“	A
svojo streho, med svoje sestre in brate, ter	umrl.	Šel je, šel, pa se je nenadoma razmaknil	A
bilo, da bi zazibal pajčevino. Kadar je list	umrl,	je padal na tla v čisto ravni črti, kakor kamen	A
plamen človeštvu pot od roda do roda. On pa je	umrl,	ko mu še ni bilo triindvajset let.Umrl v uboštvu	A
je umrl, ko mu še ni bilo triindvajset let.	Umrl	v uboštvu in žalosti; lepše umira popotnik kraj	A
LEGENDA O KRISTOVI SUKNJI Ko je Kristus	umrl,	so vadljali pod križem vojščaki za njegovo suknjo	A
/ nasičena in napojena. Ubog in truden je	umrl,	pokopali so ga za plotom. Ko so ga pokopali	A
se s pijancem in ko sem imela sedem otrok, je	umrl.	Zdaj se mi godi bolje.“	A
stran 226 . / in bi čakal ... čakal, dokler bi ne	umrl	na cesti ... Kdo drugi bi morda šel, ti pa si	A
mislil je name!“ je spreletelo Marto. ”Kdo je	umrl?	“ je vprašala človeka, ki je stal poleg.	A
ne prepeval; nobeden ni pozabljen. Nobeden ni	umrl.	Nič me ni strah, če jim povem, da sem med njimi	A
MIHA Davno je že	umrl	naš stari Miha, ali jaz se ga spominjam še prav	A
kje stanoval, kaj doživel in kje in kdaj da je	umrl?	“Dragi moji, to vse pride polagoma na vrsto,	A
zanj; on je bil nesrečen človek.“ Na večer je	umrl.	Miha bi si pač nikdar ne bil mogel misliti, da	A
bilka na travniku ... tako pa ... bi rekli; da je	umrl	radovoljno zaradi nesrečne ljubezni ...“ ”To	A
svojim smehom, s pljunki svojih nečistih misli.	Umrl	je, nima ne groba, ne spomenika. V tistih	A
Kačurja in v korist slovenske morale in sloge je	umrl	v svečnu od dolgega časa učitelj v Blatnem dolu	A
večerjali; tudi prejšnji je hodil k nam, pa je	umrl;	nekrščansko smrt je storil.“ ”Zakaj nekrščansko	A
drugače umreti, tako žalostno morda, kakor je	umrl	moj prednik in tovariš.“ ”Privaditi se je	A
Ali Toman še živi?“ ”	Umrl	je!“ ”No, Bog mu daj mir in pokoj!	A
odrekli ... Ni bilo prav, da sem prosil ... tam bi	umrl	v miru!...“	A
je objel z rokama okoli vratu. ”Ali bom res	umrl,	ata?“ ”Ne boš umrl!	A
”Ali bom res umrl, ata?“ ”Ne boš	umrl!	Jaz ne pustim!“	A
radovednim pogledom, brez žalosti. ”Glej,	umrl	je!“ je izpregovoril Kačur s trepetajočim glasom	A
šolmašter?“ se je začudil štacunar. ”Saj vam je	umrl	sin!“ ”Umrl!	A
”Saj vam je umrl sin!“ ”	Umrl!	Umrl!“ se je smehljal Kačur in si je mel roke	A
”Umrl!	Umrl!	“ se je smehljal Kačur in si je mel roke.”Umrl	A
Umrl!“ se je smehljal Kačur in si je mel roke. ”	Umrl!	Vsi so umrli!	A
glej!“ Tako je razsodil pravični oče ter je	umrl.		A
bi bil pred njo pokleknil ter pri tisti priči	umrl	od sramu in od ljubezni; in naposled bi bil	A
Nato sem legel v travo in sem molil, da bi	umrl.	Mati jé koruzni močnik, od dne do dne, od	A
je upal pogledati, ker sem vedel, da bi takoj	umrl,	če bi videl tiste oči, ki so tako zvesto izpraševale	A
dateljnov sem si kupil! Nič ne bodite jezni, saj bom	umrl!	“ Takrat se je zgodilo nekaj zelo čudnega	A
je, nekako v nadlego in spotiko mi je bila.	Umrl	je stari oče.Ležal je na visoki postelji siv	A
mu daj Bog dočakati sto let in čez; če pa je	umrl,	mu izlij usmiljena roka ob vsaki sedmini čašo	A
Zgrudil se je vitez v junaškem turnirju. ”	Umrl	je mož!“ Kaj še - umrl je otrok!	A
”Umrl je mož!“ Kaj še -	umrl	je otrok!Odprite vizir - kri je že črna in trda	A
pred moje noge: napisano je bilo tam, kako je	umrl	človek, ki se mu ni hotelo več živeti.Čudno	A
živeti. Čudno se je streslo moje srce -- glej,	umrl	je, kadar je hotel sam!Prej sem mislil, da ni	A
Kako je treba napraviti? Izmislil sem si, da bi	umrl,	če bi skočil v vodo in bi ne plaval.Tam stojim	A
se je ukleniti radovoljno in je čez malo časa	umrl	na vislicah. Veliko sem mislil nanj v tistih	A
mraz. Peter Novljan -- ali ga poznaš, ki je	umrl	od hrepenenja, komaj porojen? -- je blodil po	A
Prvi gost, ki je spal pod rdečo odejo in ki je	umrl	pod njo, je pobegnil mnogokdaj.Ne vem, kako	A
slutili luč, ki je oči nikoli ne bodo ugledale ...	Umrl	je pod rdečo odejo, ob njegovi postelji pa so	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani