tihi (301-400)

spanju rožljala z molkom ... Temà je že v najini	tihi	izbi.Glej, zdaj odgrnem okno in zvezde, ki jim	A
zvezde in zdi se mi, da so solze in njih luč je	tihi,	bledi plamen iz mrtvašnice. Nisi še izrekla	A
in sem te vzdignil v naročje ter te povedel v	tihi	noči v to najino tiho izbo, sem vedel, da se	A
tja doli! Glej, kako počasi plavajo majhni,	tihi,	sivi oblaki od juga; komaj se razločujejo od	A
169 . / Vse sem bil že pripravil zate v svoji	tihi	izbi; vsako jutro so dišale sveže rože na mizi	A
Tako mrzla so tvoja lica, do mene puhtí njih	tihi	mraz; zakaj ne pustiš, da bi te ogrel s poljubi	A
se zadela z glavo ob prag ... Ali zdaj, v tej	tihi	noči bi vstala in bi stopila k postelji in bi	A
Ali pojdeš, Francka?“ je prašala mati in njen	tihi	glas je prosil: ”Ostani pri meni, otrok, ne	A
se tudi vprihodnje ne boš!“ Oglasili so se	tihi	koraki, nekdo je stopil k durim in zahreščal	A
dokler se niso oglasili od daleč počasni in	tihi	koraki.Prišla je visoka ženska, črno oblečena	A
v obraz. In na njenem obrazu je videl tisti	tihi	prijazni mir, ki mu je bil, romarju, tuj in	A
drug drugemu v oči, tudi govorili nismo nič.	Tihi	in žalostni smo se napotili dalje. Pot	A
napotila na zadnji izprehod. Šla sta počasi po	tihi	gozdni poti, tesno objeta; molčala sta, da bi	A
dolgo, dolgo in izgovorila jo je morda komaj v	tihi	sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne	A
izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi, v	tihi	noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene	A
zunaj je umolknilo, izginilo. Sedela sva v	tihi	domači bajtici, oba mlada in čista in vesela	A
vztrepetale. II Ko je romal Martin Šobar ob	tihi	noči proti svojemu samotnemu domu, so bile čudno	A
življenja mir in udobnost. Ni verjel bajki o ”	tihi	sreči“ in tudi ni mogel verjeti, da bi bila	A
obležal sem siromak na cesti. In oropal me je v	tihi	noči, snel mi je celo prstan s prsta in uhane	A
tako samotni, in v tej lepi dolini, zdaj tako	tihi	in pusti; bogato so rodila takrat naša polja	A
Marko, »in tako čudno je odmeval moj glas po tej	tihi	dvorani, da me je bilo samega strah.Trdno spi	A
kakšno premišljevanje, zató ker so bili tako	tihi.	Neskončno rad bi vam opisaval tá shod.	A
h klavirju. Komaj so zazveneli prvi mehki,	tihi	glasovi, se je zgrnila po sobi sladka, skrivnostna	A
molčala. On se je oziral z zastrtim pogledom po	tihi	pokrajini, z belimi lučkami posejani.Nekatere	A
stran 270 . / Sedela sta mnogokdaj na klopi v	tihi	krčmi, roka je ležala v roki in razgovarjala	A
jih z ustnicami in takrat, prav od blizu, ob	tihi	toploti njene ljubezni, razločim tudi že vdani	A
bolj podoben izbruhu dioniske blaznosti nego pa	tihi,	smehljajoči sladkosti; in bolj podoben do ekstaze	A
ki je grešil komaj v mislih. Kadar je ob	tihi	ponočni uri slonel ob oknu, so se mu orosile	A
Sedli so za pogrnjeno mizo, tako plahi in	tihi	kakor otroci ob prvem svetem obhajilu.Učitelj	A
težka. Zazdelo se mu je, da ga kličejo od nekod	tihi	glasovi. Klicali so ga iz sence, izpod visokega	A
sobi. ”Ne vidi se ničesar; sumljivi so samo ti	tihi,	potuhnjeni koraki; če stopam pretrdo, pa škriplje	A
dolgo, morda več nego štirinajst dni. V tej	tihi	sobi, v dolgih, samotnih urah so se polagoma	A
neznanem strahu. Samega, napol še v sanjah, v	tihi	noči, me je spreletelo: ”Zdaj, zdaj je čisto	A
šel iz tistih krajev in le v bridkosti, le v	tihi	osamljenosti se spominjam nanje, spominjam se	A
tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej	tihi	službi! Manjši si, Franc, od onih, ki so se	A
spomin. »Če ozdravim, Barica... samo pri tebi, v	tihi	sobi... samo tiho... tiho...« In še ob tisti	A
okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji	tihi	valovi; sladka utrujenost je legala v srce,	A
govoril ničesar. Ali njen glasek, njen topli,	tihi	glasek se je spajal čudovito s šepetanjem tega	A
plečat ter zagorel v obraz. Šla sta počasi po	tihi	gozdni poti, ko je poblesketavala skozi šumeče	A
Šla sta. Velik in tih je bil park,	tihi	so bili ljudje, ki so se skrivali pod kostanji	A
preteklost, ko je slonel ob oknu ter gledal na	tihi	večerni vrt. Domislil se je tiste vesele	A
peskom posuta beta pota. V senci vrb se skrivajo	tihi,	samotni ribniki in sanjajoči labodi plavajo	A
UTRINEK IZ MLADOSTI Mladost v svoji daljni,	tihi	lepoti je podobna temnosinjemu nočnemu nebu	A
njena ura!“ Ne bilo bi treba veliko skrbi: ob	tihi	uri prašek v kozarec, ki stoji ob postelji	A
obrazi so v teh zapuščenih pokrajinah vsi tako	tihi	in brezizrazni. ”Stanuje tam na hribu, -	A
se izza mize tudi ostali rodoljubi in so šli	tihi	in zamišljeni po svojih potih.Celo učitelj Šviligoj	A
izprašuj zakaj! Pokazal sem ti domovino ponoči, v	tihi	mesečini; ne izprašuj, zakaj!O, tudi moje srce	A
vztrepetal in zardel; ta polja sem ljubil, ta	tihi	gozd, vsako drevo posebej in vsako bilko na	A
čudovito žareče v mesečini, na svetlo belo pot, na	tihi	potok, ki se je zaiskril časih pod vrbami, kakor	A
je zapihal, zašumeli so bori, zgenili sta se	tihi	senci. ”Ali si kaj slišal?“	A
Ničesar nisem slišal; gozd šumi.“ Zgenili sta se	tihi	senci, vzdignili sta se, temna roka je zaprla	A
kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v park, ob	tihi	noči, po samotni aleji in posluša šepetanje	A
ženske, starci in otroci. Tudi otroci so bili	tihi	in so gledali v tla. ”Kam, ljudje božji?	A
s trudnimi očmi. Na pragih so stali ljudjé,	tihi	in upognjeni; črni molki so rožljali med koščenimi	A
bil ukaz. Za roko sta se prijela, šla sta po	tihi	poti, pod kostanji.Manjši je bil od nje in ker	A
niti z mezincem; v obraz bi ji pogledal, tisti	tihi,	v daljave sanjajoči, in bi zastokal od bolesti	A
je šel in je nadaljeval svojo pot. Dolgi in	tihi	so bili mostovži, dišalo je po vlagi in plesnobi	A
čutim njene mokre, težke lase, -- da slišim njen	tihi,	boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe	A
pet src je spojenih v eno, pet src drhti v	tihi	harmoniji ‒ in Herbartu blesti v očesu solza	A
Radonja plašna vzbuhne, dolina Korane zakoprni v	tihi	grozi, izmučena brda prisluhnejo strašnemu utripu	A
Usmili se, Gospod, usmili nas, a njega sprejmi v	tihi	gaj ...	A
okenskem steklu. Svetloba je hotela po sili v	tihi	dom, od vseh strani; še v zagrnjeno okno kdove	A
je pobegnila z veselega gostilniškega doma v	tihi	samostan.O, o!	A
Kakor drobna mreža so puhtele te vonjave v	tihi	samostanski vzduh, dramili v mladi kandidatinji	A
Engelberta je bila pesnica, že sama po sebi sorodna	tihi	notranji sli sestre Elekte.Umela je bolnico	A
natikala tajno, kadar je legla zvečer v svoji	tihi	sobi v čudne, bridko sladke sanje.Zardelo je	A
Njen poldan je bratski poljub, njeni večeri so	tihi	materinski pogledi, njene noči so žalost trudnega	A
265 . / Taki, ki so bili sicer sami svoji,	tihi,	so postali prečudno zaupljivi.Nagovorili so	A
Bili so same glave uporniškega gibanja.	Tihi	in zamišljeni so možje napolnili izbo.Za pečjo	A
. / stran 360 . / Svojeglavo so se vedli	tihi	in skromni Bajt, Vrban Klobučar, Boštjan Kavčič	A
smo bili vsi omamljeni. Visoke strme skale,	tihi	studenčki, ki so vreli spod njih, gozdovi na	A
svoje žene s seboj, tiste, ki te pretepa po	tihi	noči in te strahuje!Pa reci, če ni res?«	A
pogled od zrelega sadu ter zopet pričel zreti v	tihi	dol. »Doma smo jo tudi imeli!	A
ljudje legli k počitku, zapustila je naša družba	tihi	dvor.Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom	A
Nižave. Kakor skozi nežno tančico je gledal na	tihi	dvor, ki se mu je kazal v površnih potezah.	A
da sva se ga z Lukežem naveličala in da sva v	tihi	noči odrinila k Švedom. Tam je tedaj zapovedoval	A
satanovi in pekla sadovi! Garjave ovce, ki ste se v	tihi	noči priplazile v vrt Gospodov ter ga okužile	A
radostno zapoje lovski rog in zmagoslavno oznanja	tihi	Zali, da je pokončan in ugnan gozda štirinogi	A
namečejo ognja na slamnate strehe, da se upepeli	tihi	dvorec, kjer so ji do sedaj v sreči in miru	A
zaščemelo, v utrujene možgane se je naselil	tihi	mrak. ZAROTA Kdorkoli je telefoniral, je moral	A
zdravo brhkost Živke. »Da, tako bo!« je zavozlal	tihi	pomenek s samim seboj in spet pogledal venkaj	A
Gospod!« Ostal je ob oknu in se zamislil v	tihi	pogovor z Bogom in s samim seboj ... Pater Herand	A
že se mu je dal še drug domislek in ga vzel	tihi	radosti nad skorajšnjo Trlepovo zdraho. Ha,	A
»Ali nam bo res iti in zapustiti tebe, o	tihi,	sveti naš dom ...?« mu je nevesela misel kalila	A
ženina mi brž poišči,« se je hehetala. Veseli,	tihi	pomenek ju je zamotil, da precej še slišala	A
dolgem spanju in je počasi šel proti domu. V	tihi	sobici si je zaril prste v kodrave lase, in	A
stran 180 . / V globoki ljubezni kakor ob	tihi	molitvi ga je hrepeneče gledala v sijajoče oči	A
menita ... O, kdo bi želel zla Katarini, dobri,	tihi	ženici?Tako je potlej še tja v Ljubljano stopil	A
konca nazaj, da bi se užaljeni rajnki vrnil v	tihi,	oskrunjeni domek ... Trlep se je pripodil s Požarnice	A
sta se spustila v Mišji dol. Vasica, skrita v	tihi,	odročni dolini, je molčala, še sonce jo je videlo	A
veliki greh, če bi menihom velel, naj zapustijo	tihi,	skupni dom, in da bi ga kdo še dolžiti utegnil	A
čez tri sto let stal slavni stiški samostan,	tihi	dom dela, molitve in pokore, za vso Dolenjsko	A
molčeč, skoraj vdan prijezdil v prestrašeni,	tihi	in žalujoči grad. A preden je šel k mrtvi ženi	A
doslej hodili oprezat na jelenje rastišče v	Tihi	globeli navadno po trije, gotovo pa dva. V svoji	A
lučaj sulice daleč od njega gospodar jelenjadi v	Tihi	globeli sunkoma brca, razkopava s parklji zemljo	A
neokretno levico je pa prislonil k ustom. In po	Tihi	globeli in po hribih naokrog se je razlegel	A
Zvezde ponosno naznanil: »Ostrorogi jelen v	Tihi	globeli je mrtev.Ubila ga je moja roka.«	A
odmaknil od vodne gladine, ki je potrepetavala v	tihi	drhtavici. Polagoma se je mračilo.	A
drugimi vred na zobre. Pogon čez Obli hrib proti	Tihi	globeli je vodil Ostrorogi Jelen.Svet mu je	A
povzpel na Obli hrib in potem šel po grebenu proti	Tihi	globeli. V sredi pota nekje je Ostrorogi zavihal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani