nova beseda iz Slovenije
je ženi jako neprijetno, kadar gre na trg in | spotoma | stopi v uredništvo po denar in jo uredništvo | A |
zjutraj domov z neke narodne dolžnosti, kako sem | spotoma | telemarke sukal in kristjanije: in je dejal | A |
dvorišče, pokazat Korčetovo stanovanje, in je | spotoma | hitela nama dajati pojasnila.»Danes dopoldne | A |
brisala oči. »Moj Bog,« je premišljevala Ančka | spotoma, | »kaj naj mu rečem?‒ Nič. | A |
Celo tako je bilo, da je gnal voli na semenj in | spotoma | oba zakvartal.Namesto denarja je prinesel domov | A |
zviška treščil v škornje, pograbil svetilko in se | spotoma | zapenjal, ko je drvel po hribu v dolino. Silno | A |
oprasnila bodeča veja; še začutil ni. Trgal je | spotoma | zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, | A |
za poročilo. Jaz pa sem se vračal in plenil | spotoma, | da so konji stokali pod težo blaga.‒ Sedaj je | A |
Sloveni po Meziji, pa da so se vrnili in bili | spotoma | celo poraženi od Herulov, ki so jim oteli ves | A |
poslušam, je odhitela nazaj v kuhinjo in mi, že | spotoma, | zabičevala, naj za božjo voljo gledam, da me | A |
bi te še vprašala,« je znova začela Veronika. | Spotoma | je gladila njegove prste na svoji rami, drugega | A |
Ta kava je bila najboljše zdravilo! | Spotoma | bom kaj malega pojedla, in bom na konju.Naporen | A |
zunaj, kjer se bo igrala, in kljub svoji tesnobi | spotoma | že sanja o svojih igrah. Na ulici je | A |
Vroče jim je bilo. Rdeče v lica so si | spotoma | popravljale lase s čela.Med odlaganjem krožnikov | A |
poklepetale z znanko ali znancem svojih let in se | spotoma | oglasile še v lekarni.Če so šle prav zgodaj | A |
"Misli si! V glavi lahko premetavaš | spotoma! | Vstani in zakuri. | A |
dvojne in trojne tlake. No, če se bo Resnik | spotoma | hotel ustaviti še Pri lovcu v Mokrinjah, kuhinja | A |
poskušal zavleči svoj dohod do njiju, zakaj | spotoma | je brez stvarne potrebe premestil nekaj stolov | A |
prezirljivim pogledom je odšel skozi vrata, ugotavljaje | spotoma | značilno dejstvo, da so ostra ušesa črnožoltega | A |
»O, to je dolga povest. Povem ti jo | spotoma. | « Beli dvor ni bil daleč, ali starca | A |
se mi je, kakor da je bil svoje cunje pobral | spotoma | nekjé za plotom; tenki poletenski suknjič mu | A |
izgrešil pot; le malo bi se zamislil, zadremal malo | spotoma, | pa bi stal v pustinji, ne vedel ne kam ne kod | A |
težak za moj stari hrbet!“ je premišljeval | spotoma. | ”Ampak kako bi godrnjal, če mi je Bog naložil | A |
to hitro, kamor veš, nikar se nikjer ne mudi! | Spotoma | kupi mrzle pečenke, steklenico vina in cigaret | A |
DOMAČE OGNJIŠČE Prišel sem | spotoma | k znancu, ki ga že dokaj let nisem videl. V | A |
zardelih lic. ”Sveti Miklavž, ali si pogledal | spotoma, | kje sta mati in Francka?“ ”Pogledal sem! | A |
po rebri nizdol proti studencu v tihi béli; | spotoma | se je ozrla z velikim, jasno žarečim pogledom | A |
sonce že za poljem, pod rdečo zarjo. Kar je | spotoma | srečal ljudi, so se mu zdeli tuji za tisoč klafter | A |
bil dán ukaz, da ne sme počivati; če bi se le | spotoma | naslonil ob dren, bi zapravil odrešenje.In da | A |
XVI Ko je šel Lenart v šolo, ni | spotoma | videl nikogar in ničesar, še svoje žalosti ne | A |
gomilo ponižne cvetke, kakor jih je bila nabrala | spotoma, | ter je šla, ne da bi se kam ozrla.Gledal je | A |
skromne cvetke, ki jih je bila mladenka nabrala | spotoma | - kakšne cvetke rastejo o Vseh svetih po mestnih | A |
se je k županu, ki je bil krčmar v Dolini. | Spotoma | je srečal človeka, ki ni bil ne gospod, ne študent | A |
sem se napotil domov. Dve uri hodá je bilo in | spotoma | sem se popolnoma streznil.Noč je bila lepa, | A |
koj tisto noč so me gnali v tesno luknjo in | spotoma | sem jih dobil še par trdih pod rebra. Niso si | A |
imel klobuk postrani, nagelj za trakom in ki bi | spotoma | vriskal.Konja pa sta bila dvoje imenitnih gosposkih | A |
in hrenovk; golaža nisva marala, da bi naju | spotoma | žeja ne trapila. Po prvih požirkih hladne | A |
upognjen se je napotil v klanec proti domu. | Spotoma | se je oziral po dolini in po rebri; od hiše | A |
pa so našli tam samo škorenj, ki ga je bil | spotoma | in v zmedi izgubil breznosi Andrejaz. | A |
vse to mi bije v uho omamljivo, nenavadno ... In | spotoma | premišljam razburjen: ”Kakšen svet se mi pač | A |
vratu in je tekla, ker pot ni bila več strma; | spotoma | si je popravljala lase, ki so se ji bili razvezali | A |
na lahkem vozu, v veseli družbi. Oziral se je | spotoma | na hrib in se je smejal; videl jo je morda celo | A |
bila dana zapoved, da naj se nikar ne napije | spotoma | in da naj pošteno odloži Kurenta pri teti samici | A |
krčmo in se je napil že v mestu, zato da bi | spotoma | ne bilo potreba.Ko se je o mraku vrnil na faro | A |
Vračale so se od veselega vasovanja ter so | spotoma | upihavale zvezde, kakor je njih jutranji posel | A |
bi rajše prepevale? - Ali je Mati božja že | spotoma | storila ta čudež?Vse je pozabil romar - polje | A |
misli geniti več nikamor. Vse, kar je Milan | spotoma | videl, slišal in občutil, je bilo kakor neznosno | A |
zaprla za Jokcem ... Najprvo, kar je mislil Jokec | spotoma, | je bilo: ”Resnične so bile njene sanje! | A |
ki je učil nekoč prepevati!“ je mislil Kačur | spotoma. | Ko je videl pred sabo tega težkega, neokretnega | A |
Šel je na velikonočne počitnice. | Spotoma | ni pomislil, ni hotel pomisliti ne na Ljubljano | A |
cerkvi, šepavi mežnar je lomastil v zvonik ter | spotoma | grmadil prečudne kletve.V vsem takem početju | A |
trgu. Francka je nosila kovčég; govorila sta | spotoma | malo.Njegov obraz je bil zamišljen, gledal je | A |
te niso pripeljali domov?“ ”Izgubili so me | spotoma, | kakor prazno vrečo ...Ali potem, bratec, ti je | A |
utrujen se je napravil v uredništvo ”Resnice“. | Spotoma | je sestavljal primeren inserat, ki bi diskretno | A |
lahko privzdignjene zgornje ustnice, ozrli so se | spotoma | z zadoščenjem in radostjo na vrsto krepkih belih | A |
tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že | spotoma | na cesti.Ali sram ga je čiste lepote, ki jo | A |
/ ”Čudni so gospod!“ je premišljeval Miha | spotoma. | ”Že nekaj časa ni vse po pravici ... | A |
samoti zagnal z nohtovi in zobmí v svojo mater. | Spotoma, | že blizu doma, sem spoznal na svoje začudenje | A |
repom, naposled se je počasi okrenil ter je šel; | spotoma | se je še parkrat prihuljeno ozrl. Drugo jutro | A |
tiha in zamišljena kakor poprej. Najprvi, še | spotoma, | je izpregovoril dacar, ki mu niti greh ni zavezal | A |
Izpregovoril je, da bi si ohladil vest; ampak | spotoma | ni dobil odgovora, niti prijaznega pogleda. | A |
... Poln vrč prinesite! In | spotoma | vabite, vse vabite, ki so lepe in mlade in grde | A |
kmetje so se vračali s semnja in so krenili | spotoma | k Šrangarju, ker se je tako spodobilo od nekdaj | A |
miljenosti. ”Morda mu sam Bog vdahne misel, da pomoli | spotoma | še očenaš in češčenomarijo ...“ Komaj je sosed | A |
radoval nad to ljubeznivostjo, kakor se je bil | spotoma | namenil, ga je spravila še v zadrego, posebno | A |
glasnih cestah do hiše pravice in človeške sodbe. | Spotoma | mu je še rekel v svoji dobrotljivosti: ‚Ne bom | A |
hodil, ker se mu ni mudilo nikamor, in je mislil | spotoma | globoke misli. ”Žalostno in dolgočasno je | A |
Tako je, kakor sem rekel,“ je govoril Lojze | spotoma. | ”Potrpi, kakor pač moreš; saj si mlad, malo | A |
karte na mizo in je rekel Talijanu: ”Glej, že | spotoma | sem se bil namenil: trije tolarji naj gredo | A |
ali kar na ulici; dokler ga niso pregnali. | Spotoma, | že pod mrak, je ugledal na polici pritličnega | A |
potujemo, pa potujmo! Morda bo dal Bog, da se duša | spotoma | naveliča teh starih kosti!“ Ali Bog ni dal | A |
bil nikoli nič prida. Lahko se nameri, da nam | spotoma | nalašč izgubi to nadlogo, da jo odloži kakor | A |
krene proti domu, a Juran Vid nemiren povprašuje | spotoma | ljudi, ali so videli morda trupo janičarjev | A |
služiti krčmarju, ki mu je dal nekak račun, naj ga | spotoma | izroči knežanskemu župniku.Kako bo oddal ta | A |
gozdom, in ko smo šli po steljo, sem je velik kos | spotoma | pripeljal domov.Pod prsti starejših bratov so | A |
Lahko bi bil utonil... Veste, pobrala sva ga | spotoma... | Krtače prodajava, najboljše koreninaste krtače | A |
zažgal. »Tega sta vidva kriva!« nama je nekoč | spotoma | Albinov oče navil ušesa.»Ko ne bi bilo tega | A |
se hitreje zlomi kakor tisto, ki to naredi | spotoma, | komaj opazno.Toda kaj, ko nam je ata vsadil | A |
zdravil s čudežnim zdravilom. Le kako se ne bi | spotoma | tudi zaljubil vanjo, ko pa je imela tako prisrčno | A |
odmorom se mi je posvetilo. Sam sem cimpral verze | spotoma, | na novo, dekleta pa so imela za te priložnosti | A |
veliko delo že pri kraju, mlačev pa še daleč. » | Spotoma | grem tudi na Brezje,« sem rekel materi, da bi | A |
Potešen sem šel nazaj, sam pri sebi pa sem | spotoma | izumljal nekaj pastirski malhi podobnega.Ljudski | A |
vse druge obveznosti sem opravil tako rekoč | spotoma, | brez vsakršnega spodrsljaja.To me je tako privzdigni | A |
A ko ga dobiš, moraš paziti, da ga kar tako | spotoma | kje ne izgubiš ali celo zastaviš po nepotrebnem | A |
družbe, preprečili, da ne bi - kot je sam dejal - | spotoma | skočil še na Mojstrovko. »Vi pa niste | A |
načrti za koče, sem si kapelico lahko zamislil | spotoma. | Ampak trdna pa mora biti, tudi na zunaj. | A |
govorili o odprtju doline Vrat za vse turiste, | spotoma | pa bi radi pokazali še tisoč drugih lepot naših | A |
povodec in krene po ozki stezi proti mestu. | Spotoma | vprašam: »Ali stanuješ v mestu?« »V mestu, kje | A |
To gostilno si oglejva! | Spotoma | pogledava nekoliko na vseučilišče, morda na | A |
ubožna svoja selišča. Otroke pa so nosili in jim | spotoma | razkladali, kako naj sprejmó v srce vse, kar | A |
dam?« »Do Kravjeka ni daleč, saj mi je prav | spotoma. | Gospod grof z ljubljanskega gradu, vem, da me | A |
Nemara jo bomo to pot še unesli. Budislav je | spotoma | zvedel, da se nekaj bodejo s Turjačanom.Če je | A |
Pusto nam bi bilo brez nje in prazno.« » | Spotoma | smo pa le videli, da jo izsekujete in izžigate | A |
pustil vse in šel, da bi prvi prišel semkaj. | Spotoma | pa sem videl, kako tale trobec nadleguje Živko | A |
je velel Somraku. »Lahko, saj nam je skoraj | spotoma. | « Z velike ceste so zavili na levo, šli po ozkem | A |
»Tale Višnjan je bil v Gabru pri Trlepu in | spotoma | išče vas, gospod,« je povedal župniku. »Kaj | A |
Kakovi možje so?« »Da, namerili so se bili | spotoma | tudi sem gor, pa sem se jim utajil, češ, da | A |
nesrečo!« ga je svaril in obenem hvalil, ker hoče | spotoma | še Emo prositi pomoči. »Kamor se hudič sam več | A |
kak maščevavec gre nadenj in da bi bil utegnil | spotoma | prestreči brata Ditrika. Kmalu pa je spoznal | A |
Metnaju nad Stično.« »In se nisi kaj mudil | spotoma? | « »Vso pot sem dirjal. | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |