nova beseda iz Slovenije
ko ga je bil oni pisano in strogo pogledal. | Solnce | je sijalo še vroče, ko se je poslovil pri izletnikih | A |
vrata in Vilar jima je hudomušno zaklical: » | Solnce | naj se vama odteguje tako, kakor se vedve prikrivate | A |
ste tukaj obrnili vse v svoj prid; vam sije | solnce | , a mi čutimo, kakor bi živeli v mrazu, vi ne | A |
duh življenja, pomešan s smradom smrti. Toplo | solnce | je sijalo na nebu, toda njegova svetloba je | A |
veliš, povedal bom resnico čisto kakor zlato | solnce | .Naša plača je velika, hvala ti, dobri Bog, ali | A |
14. | Solnce | ga je začelo bosti v tilnik in hrbet, ko je | A |
dekoracijo. Od kolib ni videl mnogo neba; jutranje | solnce | jim je vzhajalo pozno, popoldanje se je skrilo | A |
tiče znanih ljubezenskih občutkov, še ni vzišlo | solnce | , noči pa tudi ni več v njenem srcu. »Eto, dober | A |
je odprl na stežaj. . / . / stran 241 . / | Solnce | je sijalo nanj in zlat žarek je lil i na deklico | A |
da se poživim, ker utrudil sem se na potu in | solnce | me je prepeklo kakor zrelo jabolko na jablani | A |
ki se je bil tiho priplazil kakor oblak pred | solnce | .Z zdravo roko se je držal za podboj, njegova | A |
Nikolića!« je velel Milošević, se umaknil, in | solnce | je zopet posvetilo v han. Vilar se je ozrl, | A |
Inženir je vstal, stopil čez prag in pogledal na | solnce | . »Stopi k meni!« je velel Bobojedcu. | A |
jutri popoldne v Medvedjem Dolu, ko bo stalo | solnce | nad Zelebojem. Dobil boš drv, kolikor jih moreš | A |
nekaj časa na razdrapanem mahu. Ko je stalo | solnce | nad Zeleboj-planino, je stopil k drvarjem ter | A |
temi, kakršna je v tej šumi, a sedaj nam zasije | solnce | ‒ bogme! ‒ ker učene ljudi pošilja k nam naš | A |
strmino. To stran, kjer je stal on, je obsevalo | solnce | , čigar žarki so segali globoko dol v jarek. | A |
kih. Naprej se mu ni ljubilo, dasi je stalo | solnce | še visoko. Ogledaval se je, kje bi bilo kaj | A |
name in na svoje ženske, 𠆪li kdaj zasije Bosni | solnce | slave, kakor se bolj abotno nego koristno izražajo | A |
njegova vest čista liki pšenično zrno in nebeško | solnce | , da ni toliko madeža na njem, kolikor je črnega | A |
»Za danes je končano! Vsa banda domov, ker | solnce | že pripeka!Trobentač ‒ odtrobiti!« | A |
pomagaš. . / . / stran 350 . / Vzišlo je | solnce | izza planine in nas ogrelo, odkar si ti tukaj | A |
odsihdob več ni mogla iznebiti. Vžgalo se je | solnce | in je posijalo v temo njene zavesti. Ta prikupljivi | A |
zlatnine, toda zdel se mu je njen obraz kakor žarko | solnce | in njen vrat kakor bela mesečina. Iz zamišljenosti | A |
pošten človek zre izza brda ‒ kakor bi posijalo | solnce | na cvetje. Toda Birkov, zaptije, Atif Sarajlija | A |
Jovica, naj gotovo pride popoldne, ko bo stalo | solnce | nad Zelebojem, na stezo, ki drži nad Medvedjim | A |
njegovega prijaznega pozdrava. Ni se mu mudilo, | solnce | je stalo na modrojasni vedrini še daleč od Zeleboja | A |
jarku nikjer glasu in nobenega živega bitja. | Solnce | je stalo nad Zelebojem, ko je zavil krog skalnih | A |
solnčni žari, je puhtela toplota in zvrha jima je | solnce | pripekalo v tilnik.Vsa zapotena sta pridrsala | A |
pridrsala v dno jarka k potoku. Do sem ni segalo | solnce | ; osvežujoč hlad ju je obvel.Jovica je postal | A |
rekoč: »Pazi na ta sad! Nikdar več ne položi | solnce | take zaloge sreče pred tvoj prag.Kaj bi rekel | A |
razprostiral mrak, iz katerega se je liki mlado | solnce | svetil samo eden ‒ gospodin Franjo.Ni ga pogledala | A |
mogla zreti naravnost v inženirjev obraz, zakaj | solnce | je oblivalo njeno glavo. Vilarja je njeno vprašanje | A |
me je tvoje knjižice. Preden posije jutranje | solnce | , bom že vedela za njeno vsebino,« je rekla gospa | A |
v drugem grbasta, valovita. Na njo je lilo | solnce | že morje svetlobe.Tu sem so zahajali ob krasnih | A |
njega ne bo, ustavimo delo in gremo tja, kamor | solnce | zahaja.« »Kje je to?« je vprašal inženir, videč | A |
se jih privadi in za njimi zasije tem lepše | solnce | sreče.Sklenil je, da že z novim letom odpove | A |
preživi. Govoril nama je: ‚Idita z deco tja, kjer | solnce | vzhaja izza srbskih planin; tam so bogati in | A |
krčiti hosto krog koče. Podnevi je svetilo | solnce | , ponoči je sijala luna na najino delo.Večinoma | A |
dveh ključarjev. Italijansko in dalmatinsko | solnce | je ožgalo njegov obraz; ves je bil otemnel, | A |
odgodena do enajste ure. Še enkrat jima bo posijalo | solnce | , preden jima mrkne za večne čase.« »Kaj meniš | A |
na vrhovih Majevice-planine pozdravilo zimsko | solnce | . 46. Nikolićev beg mimo ječarja in ječarke ni | A |
mi žal tistih sladkih ur, ko me je ogrevalo | solnce | , ki mi zahaja za goro.Ali mi kdaj zopet izide | A |
Vse bo, kar je usojeno. Pozdravljam Te, | solnce | žarko!Danica Miloševićeva. | A |
izseli tudi Danica. Z menoj pojde tja, kjer | solnce | vzhaja.Sodite moje srce po svojem globokočutečem | A |
Hvala ti, gospodine Franjo, vrlo dobro moje, | solnce | moje žarko ‒« Vilar mu je s kretnjo roke pokazal | A |
kosci ukajo na travniku, še predno je zažarilo | solnce | na vzhodu, ženjice prepevajo ob večerni zarji | A |
glasom mi pričel razodevati čudne stvari. Brž ko | solnce | utone za daljnim horizontom, ko se dneva svit | A |
kljusama; namenjena sta bila v mlin po moke. | Solnce | je žgalo kakor ljuto, kaj hočeš, to so božji | A |
Ura je bila torej odslej navita. | Solnce | je stalo visoko na nebu, ko sem šesti ali sedmi | A |
mozga trhli stari režim in nam je zasijalo žarko | solnce | svobode v novi z demokratičnim duhom prežeti | A |
ust in ne jedó! Tako se mi zdi: če stopijo na | solnce | , ne narede nič sence.Obleke jim ni treba dosti | A |
se le še težko in skoro mehanično pregibale. | Solnce | je gorelo na nebu z vsem svojim silnim poletnim | A |
čudovito lep dan; ne pomladi in ne poleti ne sije | solnce | takó prijetno kakor v jasnih jesenskih dnéh | A |
obrazu, kakor bi sijalo najbolj vroče poletno | solnce. | In vendar se je že delal mrak in od zahoda je | A |
odleteli, da bi se name spet ozrlo prijazno | solnce, | tvoje oko! V tvojem očesu vidim odsev svojih | A |
Bog ve! * Jasno je sijalo zimsko | solnce | in žarki njegovi so blesketali na snegu.Nedelja | A |
vreme je prve dni. Ali kmalu se nebo zjasni, | solnce | posuši tlak z ognjenimi žarki, navadni hrup | A |
se vozil po njem v majhnem čolnu, o času, ko | solnce | zahaja.Koliko dobrih in slabih pesmij sem bral | A |
mi kapljejo potne kaplje. Zdaj sem na vrhu; | solnce | je še več kot za moža visoko.Valovi se blišče | A |
in se prikazovale. In kako veličastno pada | solnce: | daleč razliva po nebu in po vrhovih gora poslednje | A |
Lâhno ziblješ z roko valove zlâte! Žarno | solnce, | potnik nevtrudni, pada V krilo ti hladno | A |
ta skrita mesteca. Na večer, kadar je padalo | solnce | vedno nižje proti zahodnemu obzorju, ostavil | A |
vedno svetleje, kolikor bolj se jim je bližalo | solnce. | Nenadno se je obrnila pot na desno in lep | A |
zašumé pred tabo valovi svobodnega morja. | Solnce | se je že skoro dotaknilo valov.Njegova svetloba | A |
nebeški angelji svetle bisere po nebu in morju ... | Solnce | je zašlo. Dolge temne sence so prihajale | A |
bi bili takrat v Medvedji vasi. Nad vami sije | solnce | Oj solnce rúmeno, a okrog in okrog | A |
Medvedji vasi. Nad vami sije solnce Oj | solnce | rúmeno, a okrog in okrog, kolikor daleč seže | A |
Kako je bilo to lepó! Zastave so vihrale, | solnce | je sijalo, Volčjani so praznično oblečeni stali | A |
vsak trenotek vedno dalje, v nedogledne višave. | Solnce | je sijalo tako toplo in prijetno, kakor more | A |
Krasen večer je bil zunaj. | Solnce | je bilo ravnokar zašló in na zahodu se je rdečilo | A |
višji, roka šviga vedno silnejše nad glavo. | Solnce | zahaja, in njegovi žarki igrajo po svetlem Nardinovem | A |
čemu nad celo Pečjo prijazno nebo, nebeško | solnce | in rajskomilo zatišje pred viharji poletja in | A |
ona? Lepo mora biti tam gori, kjer posije prvo | solnce | in ugasne poslednje.Lepo mora biti gori sredi | A |
In zdaj so bile povrhu še megle pokrile to | solnce. | In tudi Anici so legle megle na srce. | A |
že zgodaj zjutraj, komaj se je bilo pokazalo | solnce, | nekam megliti, in sinje nebo je bilo, ko da | A |
ni nobene. Proti poldnevu je bilo posijalo | solnce. | Anica se je bila pomudila v svoji sobi. | A |
Tedaj se je pretrgala zunaj megla in je posijalo | solnce. | Poldne je prešlo, tašče in Jurija še ni bilo | A |
vrne, mož se poslavlja Izza gore je rastlo | solnce, | svetlo in lepo. Doline so bile še potopljene | A |
bi bila zemljica kot kraljica iz pravljic, in | solnce | bi žarelo v njeni kroni.Ali mrzla si, o kraljica | A |
Najlepše vreme je bilo zunaj. Smejalo se je | solnce | z neba, in smejale so se trobentice po travi | A |
Ah, sanjala je. Lepo | solnce | ožarja zunaj polje in goro.Pred dekletom pa | A |
vseh udih. Skozi duplje pa je prijetno sijalo | solnce. | »Jerice ni!« je dejal Anže. | A |
ki naj bi se porabilo nekje v gospodarstvu. | Solnce | je obsevalo vso dolino in tuintam je sapa zavela | A |
listje in ga odnašal proti severu. Včasih je | solnce | pretrgalo goste oblake in obsinilo krvavo čelo | A |
Niso dolgo čakali nanj. Komaj se je bilo | solnce | prikazalo na jasnem jutrnjem obnebju, že je | A |
zemlji kakor v nebesih. Pravijo, da tam sije | solnce | milije in da zori po holmih rumeno grozdje. | A |
svojem rojstnem domu! Kako lepo je tam, ko sije | solnce | , v smrekovi hosti pa šumijo poveterja; pod smrekami | A |
veseli svojih zdravih pljuč veseli škerjanec. In | solnce | je in toplo in zdravo.O, tisto naše lepo solnce | A |
solnce je in toplo in zdravo. O, tisto naše lepo | solnce | ‒ kakor martinček bi se grel!Pa v smrekovo hosto | A |
domačem kraju! O, tam je čist, smrekov zrak, | solnce | , vse lepo in čisto brez prahu ... Tako je premišljal | A |
‒ Zunaj je moral biti lep dan. | Solnce | je v širokem pramenu teklo skozi velika okna | A |
Tele tihe sapice so hudo nevarne; pomladansko | solnce | je že marsikoga podrlo.« »Moj Bog in Mamka božja | A |
Pokojnejši pogled je pobožal prijazno domačijo. | Solnce | je bilo spolzelo do Višenjskih hribov in je | A |
‒ Ravno takrat je bila pomlad, in mehko | solnce | je lilo svoje blage žarke na koprnečo zemljo | A |
trudnimi očmi so zaspano mežikali v pekoče | solnce | , kakor bi se hoteli nečesa spomniti, nekega | A |
začel Brnad, »je bila na Grmu šivilja, lepa ko | solnce | po deževnih dnevih.Pa kaj bi ti pravil, saj | A |
po široki beli cesti proti jugu. Avgustovsko | solnce | kar žge, da se mu znoji veseli obraz.Dozorelo | A |
prebudil šele, ko ga je dodobra prepeklo jutranje | solnce | . »Škoda ‒ zdajle bi bili dobri tisti dve kronici | A |
žvižgljal in veselo gledal po njivah in lazih. | Solnce | je palilo in peklo, da se je čutilo še skozi | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |