Potopil je oči v tla in ničesar ni odgovoril. Mislil pa je na Drljačo, ki je pred orožniki, ko so ga vzeli s seboj, trdil, da je njegova vest čista liki pšenično zrno in nebeško solnce, da ni toliko madeža na njem, kolikor je črnega za nohtom, pa je vendar moral na morišče. »Na vrsto pridejo ‚Izpolnjive prošnje’« je povzel Vilar.