sodnik (701-800)

V tolminski ječi je umrl.« »Pa	sodnik?	« vprašuje Duša.»Babi, jeli, je vzel s silo tiste	A
tri može. Najsposobnejšega izbere in imenuje	sodnik	za župana. Zaradi očitnega in dokazanega upora	A
govore, jaz pa naj bi potrdil, da je bilo to res.	Sodnik	se je uradno pisal Gertscher, po naše pa naj	A
postavljena na Aljaževi zemlji...« je ugotovil	sodnik,	stotniku Schwarzu pa naročil, naj popravi napako	A
Spiller‐Muys, okrajni glavar dr. Vavpetič,	sodnik	dr. Kranjc, župnik Piber in drugi. Gospod	A
pravico, utrjeno po mirni tisočletni posesti. »	Sodnik	te kliče pred svoj prestol,« govoril je óni	A
obravnavam.« »Danes bode malo posla,« izpregovori	sodnik	pri hrastovi mizi.»Ti župniki nam pojedajo vse	A
Zaradi njega je zahajal k razpravam, in ako se mu	sodnik	ni védel po volji, vzel mu je plačo in jo prisodil	A
»Kaj smo se vam zamerili? Gospod	sodnik	ostaja vselej pri nas, kadar prihaja na pravde	A
resnica, je daleč naokrog ni take gostilne. Sam	sodnik	to pravi, in ta pride daleč po svetu.To vam	A
Gerechtigkeit minder nach Verdiensten sondern	nach	dem Willen und Eifer richten wird, womit wir	A
ga je pred mestnimi vrati pričakoval mestni	sodnik	z mestnim starešinstvom ter mu slovesno izročil	A
Mrzlo je izpregovoril: »Vidite, vitez Sonce,	sodnik,	ki bode nekdaj sodil kralje in berače, odvzel	A
Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil	sodnik	v Lukovcu. »To je pijača, Škrjanček!	A
ničesar ne čutiš, trdi moj vitez, in vi, mladi	sodnik,	in ti, slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona	A
se je prikradel od nekod sončni žarek ‒ Bog	sodnik	ga je poslal, da bi udaril grešnika v lastnem	A
Janez Kos, tedanji čislani in spoštovani mestni	sodnik.	Meni so napravljali največje veselje, mestnemu	A
množica okrog mene. Prisopel je tudi loški	sodnik	in k temu se je obrnil grajski glavar. »Dve	A
Splošno se je mislilo, da nimam nič, in mestni	sodnik	se je že bal, da bom padel občini v breme.Za	A
največ premoženja v mestu. Bil je večkrat mestni	sodnik,	in ker se je postavljal za pravice meščanstva	A
asesorjev, in ti so bili: grajski pisar, mestni	sodnik,	grajski žitničar, zlatar Frueberger in še nekdo	A
svetnic Agate in Eme. »Ema ‒« je nergal tisti	sodnik	iz Ljubljane, »Ema ‒ to ni brez pomena!Obrnimo	A
»Imamo že pripomočke,« se je zasmejal črni	sodnik	ljubljanski, »boste že videli, gospod pl. Frueberger	A
cepetali po topli preprogi. . / . / stran 51 . /	Sodnik	Robert Prevara nas je poskušal spraviti v red	A
pravični gospod vojvoda, da bi bili milosten	sodnik	mojemu bratu!« Urhu se je obraz zmračil, oči	A
gospod in meščan, in da seme vsem soditi le	sodnik,	ki je učen na postave.« Skoraj vsi patri	A
proti domu, kakor menda gre obtoženec, ki mu	sodnik	ni še razglasil cele sodbe.Bila je razburjena	A
povedal, kaj se je zgodilo. »Bojim se, da mestni	sodnik	seže po svobodnjaku, če ga vojščaki že prej	A
bo dal moč, da vse pretrpim, in on, pravični	sodnik,	nas bo nekoč drugače sodil.Če to iz srca želim	A
»O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«	Sodnik	ukaže žandarmom, naj Ludvika obstopijo, on stopi	A
sebi sodnika, da bi nekaj rad z njim govoril.	Sodnik	kmalu pride in Ludvik mu reče: »Vest me grize	A
verigami, na rokah in na nogah vklenjenega. Višji	sodnik	ga vpraša, rekoč: »Ludvik Bodin, je vse to res	A
»Vse res, vse potrdim.«	Sodnik	pravi: »Ali spoznaš in veruješ, da si kazni	A
na onem svetu ne prišel v večno trpljenje.«	Sodnik	še zadnjič vpraša: »Je tvoj sovražnik Svetin	A
enkrat vidim in ga za odpuščanje prosim.« Veliki	sodnik	zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: »Ludvik	A
visok oder, da bi ga vsak lahko videl. Veliki	sodnik	vstane in reče: »Glejte nedolžnega Janeza Svetina	A
francoskih frankih, kakor kdo hoče. Kamniški mestni	sodnik	pak, gospod Janez Gavrič, prideva iz svojega	A
vam pa svetujem, stric, molčite kar o vsem, da	sodnik	ne zve in da vas ne zapró.« »Zapró?	A
tako čuden naglas v njegovem vzkliku, da se	sodnik	obrne ter vpraša: »Kaj imate s tem človekom	A
lica in tresoč se; bilo je, kakor bi bil oni	sodnik	in ta hudodelec. »Odveži mi roki!« reče Nande	A
obširnem gospodarstvu. Njen oče bil je še vedno	sodnik	v Kamniku in, kolikor je imel prostih ur v tednu	A
njegov mrtvaški prt. Leto pozneje umrl je stari	sodnik	Gavrič in kmalu potem prejel je tudi Poljak	A
grem, ne!« odgovori ženska. »Od mene bo božji	sodnik	tudi tvojo dušo terjal.Opominjati te moram,	A
Na pošti najdeta že nekaj druščine. Okrajni	sodnik	z ženo, dvanajstletno hčerko in kake dve leti	A
zakaj vljudni baron je govoril konči za dva.	Sodnik	in gospod Gorec sta tudi važne reči ukrepala	A
bil ranjen in zakaj, vedel je Vesel zdaj sam.	Sodnik	je bil že prišel k njemu, narejal protokol ž	A
vežo stopila in ga pozdravila kot stara znanca:	sodnik	in baron Bremern. »A, gospod Retelj, on mora	A
prijatelji pokazati; pojdimo tu noter h Gorcu,« reče	sodnik	in vsi stopijo v veliko pritlično izbo.Tam je	A
nazaj dati,« reče on. »Res, res,« izpregovori	sodnik,	čigar indiskretnost je bila vsega kriva, in	A
V tem hipu pride Gorec. Njemu	sodnik	pisma izroči, naj jih dá profesorju.Gorec pogleda	A
Deklica, pisava teh pisem, katera je gospod	sodnik	prinesel, je prav taka kakor tvoja, vendar ni	A
in klical vina, vabeč gospode, naj sedejo.	Sodnik	in baron sedeta, Leon pak se poslovi.Nihče ga	A
osramočen, Gorcu je bila cela reč neprijetna uganka,	sodnik	je pa videl, da je nediskretno ravnal. Leona	A
zdaj pa ljudje povedó, da je neki na Štajerskem	sodnik	in si je tako prelevil poprejšnjo kožo in pamet	A
»V svoji lastni pravdi človek ni pravičen	sodnik.	Zato le meni prepusti razsojo, ali si vreden	A
kar se zrasti tiče, ne bi ji bil tudi zaviden	sodnik	mogel nobene nepravilnosti očitati.Malo drobni	A
obrazu sem bral, kakor bi bilo res! Bog bo	sodnik!	Naj bo milostljiv!	A
tukaj. Zajtrk je bil že dokončan, ko stopi ces.	sodnik	iz okraja, gospod Mežón, v sobo.Spremljal ga	A
prihajate na moje povabilo? To ni lepo, gospod	sodnik.	Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj doma, maščeval	A
prestriže hišnemu gospodarju besedo gospod	sodnik	Mežón, debeluhast, rdeč mož velikega nosu in	A
bo še naredil. Mogoče je, da bo umrl,« pravi	sodnik.	»Kdo?« vprašalo je več glasov.	A
Kje je, prosim, dajte ga poklicati,« reče	sodnik.	Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo jutro	A
mlademu sinu. »Gospodje, ne zamerite,« dejal je	sodnik	Mežón, »ali ne veste, morda sta bila ta gospod	A
med nami.« »Ravno nasproti vaši misli, gospod	sodnik,	bila sta vedno prijatelja in jaz svojega učenika	A
sovražil ravno zaradi kaj takega, kar je gospod	sodnik	omenil, to vem za gotovo.Včeraj zjutraj mi je	A
Včeraj zjutraj mi je sam pravil.«	Sodnik	se je, vesel svojega ostroumja in pozabivši	A
hudobnega dejanja in še potlej v Polesku, zapisal je	sodnik	vse, kar je povedal.Posebno važno se mu je zdelo	A
trdil, da je sinoči čul strel na tem mestu.	Sodnik	mu je ometal, rekši, da laže, zakaj Marijan	A
Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.	Sodnik	je imel četrti in peti vzrok.Dejal je, da mora	A
iz veže, da bi šel na Polesek, ko ga srečajo	sodnik,	gospodar in drugi. »Gospod Kvas,« začel je sodnik	A
gospodar in drugi. »Gospod Kvas,« začel je	sodnik	s svojim najslovesnejšim glasom, »pojdite z	A
ni pričakoval; zato je malo osupnil. To je	sodnik	opazil, namežikal je drugim in imel je šesti	A
vami?« »Prosim, potrpite za odgovor,« pravi	sodnik.	»Če se mi vsi motimo, doboste popolno opravičenje	A
pa vsi dokazi proti vam govoré in jaz kakor	sodnik	moram svojo dolžnost storiti.« »Tedaj storite	A
nemožato! »Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod	sodnik,	da me po krivem dolžite, ko bi hotel in smel	A
upam, opravičil,« reče Lovre. Ugovora ni imel	sodnik	nobenega.Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj	A
Dejali so, da železja tukaj treba ni.	Sodnik	jim je pritegnil s to pogodbo, da Kvas s pošteno	A
grajska kočija, v kateri so s Kvasom sedeli	sodnik	in grajski gospodar.Birič se je usedel spredaj	A
ni videl, zagledal je prišleca šele, ko ga je	sodnik	ogovoril.Pogledal je kvišku, nagrbančil suhi	A
še bolj in vprašal: »Kaj želita, gospoda?«	Sodnik	vpraša: »Kako je Marijanu?« »Hvala!	A
pisma, pa nekoliko ni hotel tako, da bi bil	sodnik	videl, nekoliko pa ni bilo mogoče, ker starec	A
današnja reč preveč do srca segla,« pravi dalje	sodnik.	»Pa to ni prav!	A
povejte!« »Zahvaljujem se vam lepo, gospod	sodnik,	za vašo dobrotnost. Pa za zdaj vas prosim, odkažite	A
moramo bralcu ob kratkem ponoviti. Ko ga je	sodnik	vprašal za ime, imenoval se je sam Vilibald	A
poštenega moža, Janeza Sumereka, ki je bil mestni	sodnik,	glava in zaslomba celega mesta; zlasti se ga	A
Janez Sumerek. Pomladnega jutra je sedel mestni	sodnik,	velik mož pri petdesetih letih, pri zajtrku	A
petnajst let mlajši od njega, kupec Simon Grniščak.	Sodnik	je bil popolnoma praznično, ali bolj prav, službeno	A
škodoval, če ga ravno nisi zjutraj vajen,« pravi	sodnik	in natoči kupcu čašo.»Jaz imam že to navado	A
govoril poprej. »No, kaj boš povedal?« vpraša	sodnik.	»Ti, prijatelj, popolnoma sem obupal skoro,	A
čast in poštenje svoje hčere.« Rekši, vstane	sodnik	in se odpravlja.Simon Grniščak pak je bil tako	A
stola ni vstal. »Če ne greš z menoj,« pravi	sodnik,	»pa idi k Heleni. Menim, da se je že opravila	A
Saj se bova še kaj videla!«	Sodnik	odide.Simon Grniščak pa tudi vstane, izpije	A
po napravah in pohištvu pričala, da je mestni	sodnik	Janez Sumerek premožen mož.Zakaj čeravno ni	A
ki ne bo imela dote bogve koliko, nikar pa že	sodnik.	« Med tem razgovorom so bili jezdeci odšli.	A
očeta ni poslušal. »Kaj si mu storila?« vpraša	sodnik	hčer, stopivši v sobo. »Nič!« odgovori ona,	A
licu in pobešenem očesu se je bralo, da laže.	Sodnik	je nekaj časa molčal, potem pa dejal: »Helena	A
nam je početi!« vzdihne Bojec. »Če bo mestni	sodnik	okraden, službo izgubimo vsi do enega. Sami	A
ali po sreči so se odprla vrata pri vrtu in	sodnik	Sumerek je prišel gledat, kaj krik in vik pomenja	A
Auerspergovi ljudje pač radi pri mestnem sodniku.	Sodnik	je dal ranjenega hlapca in enega meščana, ki	A
meščanov tako čudno nadlegovali ko nocoj,« odgovori	sodnik.	»Jaz pa trdim, da ta mož nima nič drugega pri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani