sodnik (601-700)

premagal strica, ukrotil ga z orožjem, ki se ga je	sodnik	bal.Pa je bil vendar tudi sam premagan.	A
Vračal se je od njega živo prepričan, da mu je	sodnik	res le stric, ne pa predstojnik. Sodnik pa je	A
je sodnik res le stric, ne pa predstojnik.	Sodnik	pa je po svoje vedel, da je enkrat za vselej	A
Tam se je zadrl na kmeta zelen ptič.	Sodnik	pa je pisal in se ni menil za stranko.Kmet je	A
Ali je v šolo hodil?« »Tiho,« je dejal mirno	sodnik.	»Tu si v uradu!«	A
»Tu si v uradu!« Kmet je utihnil,	sodnik	se je dvignil z listom v roki, bral, da je kmetu	A
Sedaj je kmet laže umel.	Sodnik	mu je bral obsodbo zaradi nekega zločina, nekakega	A
Skušal se je opravičevati.	Sodnik	je zmajal z glavo, vzel list papirja z mize	A
»Kaj pa?« vpraša kmet.	Sodnik	mu molče obrne hrbet. Zelena ptica zahrešči	A
Zelena ptica zahrešči.	Sodnik	kliče drugega, Vrbana Klobučarja. Bajt se šele	A
sodnika, naj čaka njegovih nadaljnjih ukrepov.	Sodnik	ga je iz Tolmina še enkrat prosil, naj pride	A
natančnega poročila o tem, kaj se godi med ljudmi.	Sodnik	mu je vedel malo povedati.Poročal je o svojih	A
jasnosti,« je zahteval. »Prosim,« se je poklonil	sodnik,	»razglejte se v aktih pa ukazujte.« Tri dni	A
svoji pisarni. Prepričati se je moral, da je	sodnik	storil vso svojo dolžnost. »A mene še čaka moja	A
Potem je dal znamenje.	Sodnik	se je dvignil, spregovoril nekaj besed z grofom	A
Pokimal je in dejal: »Ni bilo treba.«	Sodnik	je medtem prebral tožbo tolminskih kmetov in	A
svojemu pravnemu nazoru, da toženec ne more biti	sodnik	v svoji pravdi s tistim, ki toži, hoče gospod	A
Nihče se ni ganil. »Kdo toži?« je klical	sodnik,	a zopet brez uspeha.Tedaj se je ozrl na grofa	A
odgovoril Živec. »Umika tožbo,« je narekoval	sodnik	tajniku. »Matej Jarc!«	A
»Toži le še Bogu,« je bilo čuti iz množice.	Sodnik	je zbledel.Tajnik mu je namignil in zašepetal	A
»Lovrenc Kragulj toži,« je povedal glasno	sodnik.	Nekaj biričev se je navidezno slučajno odstranilo	A
Lovrenc Kragulj naj pristopi!« je nestrpno vpil	sodnik.	»Pojdi, pojdi,« so priganjali deklico mladi	A
in se ji je grajal. »Kdo si ti?« je vprašal	sodnik.	Povedala je, da je prišla mesto brata Lovrenca	A
Lovrenca, ki je bolan. »Tvoj brat toži!« je dejal	sodnik.	»Ne vem,« je odgovorila.	A
bolan ni in le priti ni hotel,« je strahoval	sodnik	dekle in nato šepetal s svojim tajnikom.Potem	A
dajal Tončki znamenja, ki jih dekle ni videlo ...	Sodnik	je končeval svoj posel.Čudi da se, je rekel	A
Nihče se ne gane.	Sodnik	čaka, potem pa pravi slovesno, kakor bi z lista	A
Njegovega Veličanstva itd. Razglašam kot pooblaščeni	sodnik	tolminskega gospoda Jakoba Antona itd., da so	A
Ni ga videla več. Pač pa je pristopil	sodnik	in dejal dobrohotno: »Ne boj se, Antonija Kragulj	A
potisnili v gosposko hišo in jo vedli po hodniku.	Sodnik	in njegov žlahtnik sta šla za njo.Odprli so	A
so ji v pisarno. »Sedi, dete!« se je sladkal	sodnik.	Ko se je umirila, je vprašal: »Rekla si, da ti	A
je bil tisti, ki te je ogovarjal?« je vprašal	sodnik.	Deklica je zbledela.	A
153 . / »Antonija Kragulj,« je rekel slovesno	sodnik,	»vprašam te še enkrat!Kdo je bil tisti fant	A
bledela še hujše. »Pod prisego!« je zaklical	sodnik.	Njegov žlahtnik je res prižigal sveče ob razpelu	A
pa če me tudi ubijete.« »Vederemo,« je dejal	sodnik.	Grandentu pa so se zaiskrile oči ...	A
svit goreče plamenice. Videla je, da je vstopil	sodnik	z dvema biričema.Deklica je zavpila.	A
obličje Grandentovo. »Antonija Kragulj,« je dejal	sodnik,	ko sta jo prijela biriča, da ne bi begala okoli	A
»Naj bom!« je vzkliknila.	Sodnik	je pokimal biričema. Biriča sta jo zgrabila	A
»Antonija Kragulj,« je še enkrat vprašal	sodnik.	»Ali se še nisi premislila?«	A
in se onesvestila ... Dve uri pozneje jo je dal	sodnik	biričem odvesti iz Tolmina. Biriči, ki so lovili	A
upali prijeti ga, ker da je plemiški sluga.	Sodnik	je vprašal, čegav. Da konjar kneza Porzie, so	A
»Signor Carlo!« je vzkliknil vedro, »gospod	sodnik!	Srečen sem, da vas vidim.«	A
sem, da vas vidim.« Bil je v resnici tolminski	sodnik	Locatelli, ki ga je Bandel ustavil.Mož pa očitno	A
Bandel se ni dal ugnati. Ko je videl, da misli	sodnik	iti, ga je naglo ujel pod pazduho in začel vabiti	A
«	Sodnik	se je nekoliko otepal in ustavljal, potem se	A
« je ugovarjal Bandel in ga vlekel s seboj.	Sodnik	je zaklel.Potem je vprašal: »O knežjih si zinil	A
pobahal davkar. »Tudi pri Porzii?« je vprašal	sodnik.	»Če ne danes pa jutri,« je odvrnil Bandel.	A
zapovedujete?« »Povedal bom po obedu,« je zarenčal	sodnik.	Nato je menil: »Nadejam se, da bo kosilo vredno	A
»Poznam vam okus.« * . / . / stran 183 . /	Sodnik	je bil s postrežbo zadovoljen, pil je in jedel	A
»Ne spim. Nobeno noč ne spim,« se je začel	sodnik	zaupljivo izpovedovati.»Strašit me hodi.« *	A
»Pridi, boš verjel,« je zavpil razdraženo	sodnik.	»Boš tudi ti še videl svoje ... vsak svoje ...«	A
svoje ...« »Da bom videl svoj strah, gospod	sodnik?	Saj ste hoteli takó reči?« je dejal Bandel mirno	A
pri knezu.« »Strašen človek!« je vzkliknil	sodnik	očitno prevzeto. »A moj strah?	A
davkar. »Misliš?« je vprašal še vedno nepomirjen	sodnik.	»Verjamem,« je odvrnil zopet davkar in dodal	A
etovati. . / . / stran 185 . / »Svetuj!« je velel	sodnik.	»Pojdite k zdravniku,« je rekel Bandel, »naj	A
« »Težka kri, deješ?« je vprašal	sodnik	sproščeno.»Ali je to hudo?	A
Zaradi mrtuda,« je odvrnil hladno Bandel.	Sodnik	je nekaj časa molčal.Nato se je posili zasmejal	A
Ali smem?« »Povej!« je bevsknil	sodnik.	»To-le preberite pa potrdite!« je dejal Bandel	A
popisan list. »Razumete?« je vprašal, ko je	sodnik	bral.»Ni res?	A
bo.« »Rubit misliš iti v hribe?« je vprašal	sodnik	nejeverno in osuplo. »Tudi bom,« je dejal Bandel	A
bojte se!« »Mnogo zahtevaš,« je dejal čemerno	sodnik.	»Tolminska je grofovska.«	A
»Pa je davek moj,« je odgovoril Bandel.	Sodnik	mu je podpisal.Nato je odhajal.	A
obiske, posluša gotovo pridigo pri jezuitih.«	Sodnik	je šel.Bil je vsaj nekoliko manj tog, kakor	A
« Komaj je	sodnik	odšel, je poklical Bandel svojega hlapca in	A
Vse pa se je godilo tajno. Tolminski	sodnik,	ki je zvedel za Bandelovo početje, je občutil	A
zmorejo novega davka, je šel takoj, ko ga je	sodnik	obvestil o Bandelovi rubežni na Kobariškem,	A
obupano v smrt, ko ji je prejšnji tolminski	sodnik,	sedanjemu oče, grozil, da jo postavi na sramotni	A
seboj, je začel vzklikati: »Via, via!* Gospod	sodnik	obeduje.« »Kar prav pridem,« je rekel Duša,	A
Bil je v sodnikovi obednici.	Sodnik	je prinesel pravkar čašo vina na ustne in srkal	A
da je odletel z odtrgano verižico s stojala.	Sodnik	je še vedno glupo strmel. »Sedi, sedi, ljubi	A
»Kar po domače!«	Sodnik	je rastel s stolice.Ves je posinjel od presenečenja	A
postavil pred sodnika, da je odletel zamašek.	Sodnik	je zmedeno zijal.Peter je * Via, via: Proč	A
srca prebudila popolnoma. Hripavo je zavpil	sodnik.	Duša se je zasmejal in šel.	A
Nad njim se je odprlo okno.	Sodnik	je stal v oknu in vpil: »Držite ga!« V naslednjem	A
Strassolda, prihajam jaz, Ahil Brunetti, mestni	sodnik,	da vas zaslišim, kaj je dalo povod vašemu nepostavnemu	A
zašumelo v ljudeh. »Premislite,« je pozival	sodnik,	»da je tak odgovor očiten upor proti povelju	A
glavar samostojen in od goriškega neodvisen.	Sodnik	je molčal in mirno motril ljudi. »Šteje nas	A
Ljudje so se zasmejali.	Sodnik	se je razgrel. »Vi, vi,« je vzkliknil hripavo	A
»Figo nam je mar,« so potrdili.	Sodnik	se je molče okrenil, zajahal konja in oddirjal	A
Zopet so se solkanski paglavci zasmejali.	Sodnik	je zbledel od jeze in se komaj premagal, da	A
Zadaj so šli podglavar in njegovi spremljevalci,	sodnik	Brunetti, grof Coronini, Radetič in kancelist	A
Adam uradovati, je prosil za sprejem mestni	sodnik	Brunetti.Podglavar mu je dal vstopiti.	A
pomilovalno: . / . / stran 299 . / »Gospod	sodnik!	Saj vem, da niste prišli sami od sebe in da so	A
ime, gospod podglavar ‒« je skušal govoriti	sodnik,	a mu namestnik ni pustil. »Dovolj šale.	A
je stavil.« »Sveti Bog!« je vzkliknil tedaj	sodnik	neposredno. »Kdo govori o gospodu Jakobu Antonu	A
Anton vas povlekel?« . / . / stran 300 . /	Sodnik	se je molče poklonil.Bil je s pametjo in besedo	A
podglavar že ve?« »Noče,« je spregovoril bridko	sodnik.	Tedaj šele so se grofu Adamu odprle oči in je	A
« Formentini je naznanil isto, kar že prej	sodnik.	Podglavar je zbledel.	A
Sram ga je bilo glupe zmote, ki ji je bil	sodnik	priča.Na Coroninija in izgubljenega konja tačas	A
Tedaj je privihral po gosposki ulici mestni	sodnik	Brunetti. »Peljem vas pred gospoda podglavarja	A
trg in še so se ljudje gnetli iz ulic vanj.	Sodnik	Brunetti je stal ob vratih in povedal že v tretje	A
»Streljajo,« je vzkliknil uradnik.	Sodnik	Brunetti je ponovil v četrto, kaj hočejo ljudje	A
»Poglejte, pa boste verjeli,« je vzkliknil	sodnik,	ki je stopil k oknu.Videti je bilo, da navaljuje	A
svoje ujete tovariše, ki jih je privedel iz ječe	sodnik	Brunetti. Mož je poskušal obenem z besedo in	A
Strežnik je šel po duhovnega, a ga ni našel.	Sodnik	je umrl nepreviden. Tudi to je Foramiti še na	A
Čukov, pa da mu je bil oče prejšnji grofovski	sodnik,	in da je bil torej sodnik Locatelli, ki ga je	A
prejšnji grofovski sodnik, in da je bil torej	sodnik	Locatelli, ki ga je pred nedavnim prizadelo	A
pripoveduje: »Tvoj po poli brat je bil torej pa	sodnik	tolminski in mene je strahoval.Po očetu, se	A
denar, hoče iti pa vidi, da prihaja tolminski	sodnik.	Kaj bi se srečeval z njim!	A
hočeš nočeš, vse slišal, kaj je rekel v izbi	sodnik	in kaj je rekla baba.Pozneje je neprevidno golsnil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani