smreke (27-126)

je po vseh štirih lezel čez skalovje. Stare	smreke,	ki sta jih podrla starost in vihar, so ležale	A
skalovje, med katerim so rastle visoke temne	smreke.	Nekatere je veter omajal, z nekoliko koreninami	A
se svetlikala v sončnem žaru s snegom pokrite	smreke	ob rebru sosednega vrha.Še dalje na severu se	A
Prinašale so smrt in uničenje. Stoletne	smreke	so se zvračale na tla.Skale so se drobile, barake	A
in sveti Anton! - od Kráčic do Raztéznikove	smreke	cesto pometala tako z veseljem kakor nobena	A
Pravijo, da so njega dni Butalci šli v hosto sekat	smreke.	Pa so smreke stale tako gosto: koder so katero	A
dni Butalci šli v hosto sekat smreke. Pa so	smreke	stale tako gosto: koder so katero izpodsekali	A
gorela pamet v buči, in pravi: »Možje, kaj če bi	smreke	najprej oklestili?Najprej jih oklestimo, potem	A
bi jo pobrisala. Pa je klavrni dedec v vrhu	smreke	napel druge strune. Pričel je in je vabil s	A
sem gledal vse proizvajanje, kako poteka od	smreke	v šumi do parafinirane vžigalice, od grčave	A
spomenikom so v polkrogu nasajene dragocene modre	smreke	in so te smreke edino, kar še veže dičnega začetnika	A
polkrogu nasajene dragocene modre smreke in so te	smreke	edino, kar še veže dičnega začetnika naše književnosti	A
združilo pod enim geslom, to geslo je: uničiti	smreke	okoli Trubarja. Zavržni tej svrhi strežejo s	A
strežejo s še zavržnejšimi sredstvi. Škropé	smreke	in s čimer jih škropé, je za smreke strup.	A
Škropé smreke in s čimer jih škropé, je za	smreke	strup. Dejal sem, da se mi jako čudno zdi, da	A
in nato hitel po Lišpavko. Ročno je prišla s	smreke.	»Le kar izberi si!« je momljal Storž. Lišpavka	A
iztikati po gozdu. Kar puhne pred njim izpod	smreke	srna in jo v dolgih skokih ubere mimo studenca	A
hodili v gore napravljat drva, podirat hoje in	smreke,	past krave, konje in koze. V planinskem domu	A
teden je bil v gozdu. Posekaval je bukve in	smreke	in lepo zaslužil.Nekoč pa ga je podžagano drevo	A
Le tu in tam so stale sredi gozda samotne	smreke,	ki so se s črno obleko rezko dvigale iznad rumenega	A
Jezuščka niso prišli molit ovni in živina in	smreke,	ampak ljudje, pastirčki!Razumeš, Viktor, pastirčki	A
zaradi utrujenosti sem se sesedel pod veje stare	smreke,	se sključil v dve gube, naslonil glavo na sveženj	A
pobočja pa so se v temni vodi ogledovale resne	smreke	in košate bukve, kolikor jim je pač to dovoljevala	A
je gorela. Ob tiru so se prikazovale visoke	smreke,	višje so kipeli hribi; ravan je izginila v zlati	A
izkušena bukev, razločil je pobožno molitev	smreke,	v nebo zamaknjene.Svojo govorico sta govorili	A
sestrami govoré in prepevajo duše rajnih; posekane	smreke	in bukve, poteptane bilke, potrgani cvetovi	A
zdaj ni bilo tega gaja več nikjer, ni bilo	smreke	nobene več.Stali so tam štori drug ob drugem	A
bi bila čisto bela, zadaj pa bi stale visoke	smreke	... črn gozd.In okna bi bila zelena ... in velika	A
nasadil za hišo in ga je ogradil z visokim plotom.	Smreke	in hoje so hlapci izkopali s koreninami in s	A
kaplje na očrnelo listje in polomljeno praprot,	smreke	so stale visoke in neme, podobne cipresam ob	A
hotelo dalje. ”Kadar se dotakne z robom one	smreke	na hribu,“ je odločila Hanca, ”takrat bo čas	A
odločila Hanca, ”takrat bo čas!“ Poseglo je že do	smreke	z gorečim žarkom, že se je je doteknilo tudi	A
kamenitem grapavem klancu. Ob visokem deblu	smreke	je tonilo sonce, že vse rdeče je bilo in njegova	A
in zadobilo je čudne, pošastne oblike; temne	smreke	so bile podobne ljudem‐velikanom z mnogoterimi	A
golo kamenje, grmičevje in žalostne samotne	smreke.	Še je bobnelo zamolklo od daleč, utihnilo je	A
Po dolinah, po hribu same jablane - kakor	smreke	in bukve...« Lojzetu so se zasvetile oči	A
pa je pospešila korake. Same jablane kakor	smreke	in bukve.Kaj jabolka!	A
gozdom; zaplel se je pramen zlate grive v mogočne	smreke	Raskovca... To si ti, domovina!	A
težko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo,	smreke,	ob tisti uri, ko ste padale?Kam so zakopali	A
dušo mu je legla grenka bridkost. Visoke bele	smreke	so se zamajale daleč na levo stran, pa na desno	A
tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke	smreke.	Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je	A
Bilo je kakor zakleto. Nikjer nobene	smreke,	nikjer nobenega potoka, nikjer nobene vasi.	A
Žej je pod vplivom Tarzanovih zgodb skakal s	smreke	na smreko. Težko pa je prestaviti Tarzana naravnost	A
umit in svež, tako čist, da se je videlo z moje	smreke	pol Kranjske. Zagledal sem se tja gor	A
vrhov, da sem z obema rokama zagrabil za vrh	smreke,	se začel od veselja na vso moč zibati sem ter	A
občutek za čas. Ves zamaknjen sem se zibal v vrhu	smreke	vsaj pol ure, če ne celo uro ali pa še dlje	A
povedal, kakšen čudež se mi je zgodil na vrhu	smreke.	»Oče, naš najvišji vrh sem slišal govoriti	A
najvišji vrh sem slišal govoriti!« sem kar z vrha	smreke	zavpil očetu. »Ti bom že pokazal Triglav	A
Dol, sem rekel!« Trdno sem se oprijel za vrh	smreke	in se zazibal sem ter tja: »Triglav	A
jezni, da bi verjetno res prišli kar pome na vrh	smreke,	če ne bi tedaj vmes posegla višja sila.Smreka	A
popustila, tako so se zbali mojega poleta s	smreke	na tla. »Čudež se je zgodil...	A
proti meni. Oče so rekli, da so glede tiste	smreke	sicer uredili, sam pa sem imel občutek, da ponovno	A
sem mislil, da kar letim po zraku - pa ne s	smreke	z vrhačem v rokah! Ko sem se med počitnicam	A
Prvega že poznate: tisti uspešni pristanek z vrha	smreke.	Tokrat pa sem treščil z nosom naravnost v pastirsko	A
bila ta hoja: povsod zeleno bukovje, jelke in	smreke.	Vmes pri tleh so poganjale v velikih šopih hudičele	A
majhna ravnina, na kateri so takrat rasle štiri	smreke	v štirikotu in do trideset korakov druga od	A
mesto, kjer je segala gošča do ceste. Visoke	smreke	so stale po bregu, in pod njimi je vladala tedaj	A
Posušila se bo, ta je gotova! Od te	smreke	pa kakor nit dalje do robovja, ki je z mahom	A
je po temni stezi pod košate bukve in temne	smreke.	Obdal ga je čut samote in skoro strah ga je bilo	A
zelenosvetlega petelina, ki je visel na veji bližnje	smreke.	»Praznih rok prihajata,« zasmeje se nama naproti	A
vrelo ‒ saj sem bil kakor petelin vrhu pomladne	smreke	‒ in prav rad bi se ga bil lotil že ob božji	A
kakor maček urno prasnil v veje za život debele	smreke.	Ranjeni jelen ni prišel za njim pod drevo.	A
obležal nepremično. Počasi je splezal Ostrorogi s	smreke.	Ni še povsem zaupal silaku.	A
gabri in hrasti, skrivenčeni borovci in ravne	smreke	in jelke in vseh vrst drevje je raslo ob bregovih	A
listje hrastov in brestov in osvetljevalo zelene	smreke	in jelke.Jezero je pa trepetalo v rahlem vetru	A
smrt!« Jelen se je naslonil na deblo debele	smreke,	ki je bila pred dvema letoma od starosti sama	A
Samo suho vejo je togotno odbil raz deblo	smreke.	»Vrč,« se je preplašeno oglasila Zorna.	A
goščavo. Orožje je prislonil ob deblo košate	smreke,	tako da bi tudi v temi lahko brž prijel zanj	A
ubraniti pred maščevalno jezo Nevidnega. V vrh	smreke	nad Ostrorogim je sedel vran in pričel hreščeče	A
švistnila puščica, udarila ob deblo oddaljene	smreke	in se za moško dlan globoko zapičila v mehak	A
poldrugo uro predaleč. Ali niste videli velike	smreke	na samem in s peskom nasute male ceste?Tam bi	A
morda premalo važno. Ko sta prišla do imenovane	smreke,	razložila mu je, katerih potov naj se ogiblje	A
suho, nepokrito zemljo puščal ob deblu okrog	smreke.	Na mahu pod smreko pak je čepela uboga deklica	A
potlej počasi naprej. Že sta šla mimo velike	smreke	in nobenega glasu nista slišala, bodisi da sta	A
stopinja človeška po stezi, ki je držala mimo	smreke.	Samol potepta ogenj, izdere nož iz zemlje ter	A
v najbolj nevarnih letih je.« Na gmajni vrh	smreke	si je požvižgaval kos.Na zorani njivi pa je	A
nastopila tako nizko, da se je zadevala ob vrh	smreke	pred rodinsko kočo.Neradi so gnali ovčarji trope	A
puško je vrgel proč in se pognal v veje samotne	smreke.	Podgošar ga je hotel še bolj oplašiti.	A
Pogledal je še naprej. Ob deblu	smreke	je moril Ravs židano belo podivjano ovčico.	A
in iz tega so molele pol sežnja visoke mlade	smreke.	In v tej gošči zaropota hipoma nekaj, kakor bi	A
krenila v breg na vam nasprotni strani. Bukve in	smreke	so rasle tam in iz mahu in listja so gledali	A
robom grajske zadnjestranske strehe veličastne	smreke	v enakomernem otožnem glasu. Bilo je zjutraj	A
onim mudil, in tam postoji nekoliko, gledajoč v	smreke,	ki so nasproti rasle in segale s svojimi vejami	A
dvigajoče se nebo. Ko bi rasle med tem borovjem	smreke	in rastlo hrastje ter z razno barvo svojih košatih	A
Vstane od mize in gre počasi k oknu.	Smreke,	katerih široke veje so se počasi zibale v hladnem	A
sedaj je vseeno! Peregrin ima vse ‒ Vidove	smreke	in Šimonove breze!Kaj me ‒ suješ?«	A
blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke	smreke,	samujoče sredi prostrane košenine.Mož, jak,	A
pogledom, da je mož umolknil. »Pojdiva gledat	smreke,	če bodo zate,« se je Lovrač obrnil na stezo	A
O, Agata jih bo že sekala.	Smreke	le počasi rastó, a so sončne in je les več vreden	A
natrpalo kot že davno ne. Bajželj je mislil na	smreke	pod planino, nekaj mu je reklo, naj jih kar	A
tvojega očeta strašno opetnajstil. V njegove	smreke	pod planino so šli danes zjutraj sekat.Bogataj	A
domov Buhovo sporočilo, da Bogatajevi sekajo	smreke	pod planino. »Oče, Bogatajevi sekajo pod planino	A
gre! Kar sekire na rame in hajd nad Bajžljeve	smreke!	Stiskal je pesti, grizel ustnice in zmerom bolj	A
je sila, pa sem mu kar za slepo ceno prodal	smreke	v rebri.Za denar se mi je mudilo.	A
planino so v snegu ležale črne klade ‒ Bajžljeve	smreke	‒ ki jih je posekal Bogataj. 5.	A
Ko je zagledal pod planino Bajžljeve posekane	smreke,	je nenadoma poza bil na društvo.V glavo mu je	A
ne videl solza. Danes je sama videla najlepše	smreke	na tleh in jo je srce še bolj bolelo.Matere	A
obresti kar po dvajset od sto. Pravijo, da so	smreke	več vredne kot tisto posojilo, in vendar so	A
bolščal v Agato, da je v Tinetu kar vrelo. »Saj	smreke	pod planino dovolj povedó!« mu jo je zabrusil	A
zdela pokrajina; Nič ga ni vezalo s to zemljo.	Smreke	pač, te imajo ceno zanj, a zemlja ... kaj če z	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 27 127 227 327 427 527 627 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani