nova beseda iz Slovenije
neumnost - mi je sama ponudila ustnice in za | slovo | mi je stisnila roko.Prišel sem domov zgodaj | A |
Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj nimaš v | slovo | besede zame, Barica?« Ni se domislil | A |
... . / . / stran 61 . / No, daj mi roko za | slovo, | obedve roki mi daj ...In če se kdaj srečava ... | A |
prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v | slovo | prijateljske besede ter mu stisnil roko tako | A |
Toda ni se vrnil. Ob spominu na to | slovo | mu je bilo težko in težje ...Tako zelo je človek | A |
zaspal je s smehljajočimi ustnicami. V | Slovo | mu ni bilo težko, ker ni imel nikogar, da bi | A |
Zatorej: malo oh in malo ah... in srcé - gorjé... in | slovo | in prijatelj in konec.« To bi bil konec | A |
sestre. Oče se je ozrl na Mano, pokimal ji je v | slovo, | nato je šel za hišo in je sedel na klop.Pred | A |
Drugače, sem mislila, o vse drugače, da bo najino | slovo! | “ Pavleta je zgrabilo v grlu kakor s pestjo | A |
Ne jokaj, Mana. Z vodo je zadežilo najino | slovo, | ni treba, da bi ga še s solzami.Pij, Mana, da | A |
mestu in po krčmah; tudi pošteno napil se bom za | slovo, | kakor je potreba!“ Nagnil je glavo ob dlan | A |
ni nič odgovarjal. Stisnila sta si roko za | slovo; | Pavletova je bila vsa mrzla in potna, kakor | A |
pojdem bos čez to široko morje. Daj mi roko za | slovo | in ne zameri nikar!- Zasmejala se je naglas | A |
vstal, mu je dala roko, da jo je poljubil v | slovo, | zasmejala se je in je odhitela po mostovžu | A |
In sestra nevesta ga vabi, naj pride vsaj po | slovo. | In otožnega Herbarta je premagalo pismo, zaželel | A |
moji ... « vzdihne Herbart. »Prišel sem ‒ po | slovo | ... « dahne zmeden. »Herbart!« ostrmi žena. | A |
» ... Po | slovo | ... « povesi glavo Krištof. Herbart se zave, se | A |
mečem in v tretje, s koprnečimi očmi jemlje | slovo | od ljubljenega Karlovca ... Zbogom, sladko gnezdo | A |
zavedala, da mora dan za dnem jemati še eno | slovo | in še eno od vsega tistega, ki se ji je bilo | A |
solzami v očeh, in mnogi s kesom v srcu so jemali | slovo | od nje, ki je bila prelepa in zadnja, ko sanja | A |
lica. Molče je odšla k otroku in vzela od njega | slovo. | Poljubila ga je na čelo, na ročici, kakor otrok | A |
in ko da ni nobene večje sreče na svetu kakor | slovo, | slovo od moža, življenja in solnca... | A |
ni nobene večje sreče na svetu kakor slovo, | slovo | od moža, življenja in solnca... Ko je | A |
polne zvočne besede je govoril vikar krčevito | slovo | za rajnim in prosil nebo, da bi dalo Cerkvi | A |
mirno, ga je obšla trudna ginjenost in je jemal | slovo: | sam zase, od prijatelja, od brata po duhu.In | A |
Bog nama je dal bridkost. Najhujša bridkost je | slovo. | Lucija, zakaj ne počivaš na Kneži?« | A |
privaditi, tistim očitajočim očem, ko so vzele | slovo. | Še iz grobov me gledajo, tuje, mrtve, hladne | A |
previdel, boje se, da bi potem morali vzeti | slovo. | In duhovni jim vedno spet ne ve tolažbe, ne zna | A |
mudi?« je vprašal Gradnik. »Imam pač tudi kje | slovo | vzeti,« je dejal togo Duša. Gradnik mu je gledal | A |
nanj nisem ljubosumen. Poljubila bi ga bila za | slovo. | Nič ne bi bil rekel. | A |
Ona pa je vzkliknila in se mu izvila. Ko je | slovo | jemal, je rekla: »Ljubim tebe in Petra.A ne | A |
Zato je šel. Po | slovo, | je rekel.Kar tako. | A |
Tolminko, med Tolminom in Zalazom sta jemala | slovo | Janov Luka pa Klobučarjeva Katrica. Tako se | A |
govorila, le molče sta se gledala. Potem sta vzela | slovo | in šla vsak v svojo stran, oče na Tolminsko | A |
ti je mati ali žena. Pa kakor da je prišla po | slovo. | Boš že zvedel.« | A |
planin, ki nosi v sebi slovensko srce, spodobi. | SLOVO | Z DOBRAVE Človek obrača, Bog pa obrne | A |
kar je bilo takrat nekaj izvanrednega. Za | slovo | smo si segli v roke z očetom in materjo. Pri | A |
v Loki manj časa ostani.« »Podaj mi roko v | slovo. | Midva bova pač mislila eden na drugega.« | A |
Češkovo hišo so nekako potrto vzele med sabo | slovo. | Druge so odšle, a gospa Kandučeva in gospa Lavrinova | A |
zlatim držajem. Cesar pa se je zopet ojačil in v | slovo | je izpregovoril: »Vaše ledvice so izvrstne, | A |
Seladon!« Podal je roko mlademu tovarišu v | slovo; | le‐tá jo spoštljivo poljubi. »Hvala | A |
potnik tega življenja, vzel od tebe za vselej | slovo, | da se ti bo tedaj odkrilo, kar je ležalo temno | A |
postelji njegovi. Tega je prijel za roko in jemal | slovo | od njega.Ali mene, sin moj, mene je komaj videl | A |
»Le poljub, Klara! In potem bom vzel | slovo | in šel v daljni svet, in videla me nikdar več | A |
ga imenujemo življenje. In že sem bil vzel | slovo | od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja | A |
ki se mi je kuhal v duši. Tedaj sem vzel | slovo | tudi pri kostanjevih gozdih. Mrzlo jutro je | A |
vam postajam nadležen. Za danes jemljem tedaj | slovo. | Pozneje se ve, da še pridem! | A |
Potem raste, ki prej ni moglo. | Slovo | torej jemljem.Tudi pred tvoj prag prihajam. | A |
ali pozabiti te ne morem.« Mirno sva vzela | slovo, | a skoraj govoriti ni mogla in kakor lešniki | A |
zelenje, ko sva si na tem vrhu prvič podala roko v | slovo. | In glej, Gospod naju ni ostavil in tebi se je | A |
samosilnik skoraj še govoriti ni mogel, tako ga je | slovo | bolelo.Oči, motne od bolečine, so božale grofično | A |
bolj in bolj prijazni, kakor da jim poje že za | slovo. | « »Da, še pater opat se je zbogal s Trlepom | A |
sicer jo res razdado, preden jim Stična da | slovo! | « »Na merek moraš vzeti tudi Šentvidce | A |
oltarja; opat se je ločil od nje in šel, da bi | slovo | govoril stiškim ljudem. Stopil je na | A |
zaihtel in naposled le težko spregovoril za | slovo. | »Kar umre v pokorščini in ljubezni do | A |
pismo šele z doma, češ, da bi mu bilo osebno | slovo | pretežko. Samo enkrat bi ga še rada videla, | A |
prosil, Adelo je dala poklicati. »Grofična, po | slovo | sem prišel,« je začel z nizkim glasom in pomolčal | A |
»V Metliko?« se je nekoliko zmedla. »Za | slovo | in spomin bi vam rad dal tole,« je segel v žep | A |
zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega | slovo | vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla | A |
Franceta. Žalostno je bilo videti, kako sta | slovo | jemala.Neža joka neprenehoma pred možem in pravi | A |
miru živeli kakor poprej, vas prosim, da mi | slovo | daste; grem si iskat drugega gospodarja; vi | A |
erolomnega kolišča Tršatega Tura. Pa se je kakor za | slovo | ozrl v obraz Jezerne Rože.Zastala mu je noga | A |
prinesle vso njeno obleko. Vsi pa so ji mahali v | slovo | in ji voščili srečo.Le Košate Jelke ni bilo | A |
jezero je zablestelo v dopoldanskem soncu kakor v | slovo | glavarju enega izmed najstarejših vanj zabitih | A |
od naselij v Velikem jezeru jemlje za vedno | slovo. | Kar milo se ji je storilo. | A |
nebu in z zvenečim glasom zapel kakor dnevu v | slovo. | Ostrorogovci so obstrmeli. | A |
prodanih.« Zunaj Bojčeve koče Blaž iz teme še za | slovo | rokovnjaču zažuga, da ga hoče gotovo še obešenega | A |
zadržati ga, in se je vdala v to; a hoteča ga za | slovo | poljubiti, domisli se še nekaj. »Sinoči sem | A |
/ . / stran 125 . / SEDEMNAJSTO POGLAVJE | SLOVO | »Dovolite, da vas nekaj pota spremim,« pravi | A |
spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji | slovo | od mene jemala z jokom in težkim srcem.Tačas | A |
Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene | slovo | vzela, naročevaje mi, naj bom priden, in odšla | A |
primerilo, da ji je že, ko je mladostna lepota | slovo | jemala, deviška nedolžnost splavala po vodi | A |
gospico in niti ne s Prešernovim dohtarjem za | slovo | pel: Naj teko ti mirni dnevi, Bog ti živi teto | A |
domačem vinu razgovor imela, dakle tudi za to | slovo. | « Rekši, stari Zober odide v trebuh ladje dol | A |
Pavlek Golida svoje tri cape vkup, vzel jokaje | slovo | od mlinarjeve hiše, od vsakega kota posebej | A |
Tirtelj. Spravil je bil vse svoje imetje vkup, | slovo | dal mestnim kavarnam in nakupil se tu v obližju | A |
je, tem bolje, ker mora biti. Daj mi roko za | slovo, | Bog te obvaruj!« Tone dá roko, pa gleda stran | A |
prišle, ko sem od svoje Reze préd tisti večer | slovo | vzel za tri tedne.To bodo tri leta, mislil sem | A |
njivi Brkovčevo Franco, ki je mahala Mihu v | slovo, | in sklenil, da ji ne bo nikoli več nagajal. | A |
Jezerca Tomaž in Žorga s konji in voli. Za | slovo | so se zbrali pri Mici v rodinski koči.Prav vsi | A |
To jo je bolelo, to. Zato se je znašala za | slovo | od planine kakor še nobeno leto ne. Tudi mlade | A |
naenkrat, kakor bi trobili v zboru višavam v | slovo. | Vodilna vrsta je zaokrenila navzdol in poskočila | A |
odzvonili proti mostu. Divje jim je bobnela za | slovo | narasla in od dežja in snega kalna Završnica | A |
se oziral nazaj v dolino, od katere je jemal | slovo. | Težka krošnja je stala poleg njega. | A |
Pozno ponoči je prišel z oboroženo druščino | slovo | jemat od mrtvega moža, ki je v življenju vedno | A |
vzvišenino, pripogneta se do zemlje in vzameta | slovo | od okrog stoječih.Biriči jima srajce iztrgajo | A |
Kako bi popisal svoje veselje! Zdaj začnem | slovo | jemati od svojih Litovcev. Solze so mi stopile | A |
veke pokopana, ako smo ji tudi v mrzli uri dali | slovo | ter novi ljubezni odprli dušek, katera ono izključuje | A |
razburila ga je še bolj. Ako smo dali tudi | slovo | ljubezni in ako nam ni ničesar več do ženske | A |
Ona ga niti poslušala ni. | Slovo | novoporočenih se je vršilo naglo, čeravno med | A |
okopali; čez tri dni pridem!« To je bilo vse | slovo. | In potem je mahal in postavljal kljukasto palico | A |
pri čaju, katerega je bila pripravila teta ‒ v | slovo, | kakor je dejala ‒ pa odšel je kmalu. Helena | A |
stran 55 . / njegova, ko je daleč, daleč tam | slovo | jemal od nje, v nemški njeni domovini.Pa sedaj | A |
voz in še prožil roko grobeljskemu župniku v | slovo. | Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil je | A |
raztezala pod njima ‒ bilo je, kakor bi hotel vzeti | slovo | ‒ »ako me ne bo ‒ daj jih, kamor hočeš, Cili | A |
pustiti. Pa takrat je nisem; in ko sem dobil svoje | slovo, | pil sem štiri tedne, ekserciral in jahal okoli | A |
pohodnikov ni bilo in, odkar je vzel baron Gernau | slovo, | oglasil se je le še doktor Rakec enkrat, ko | A |
kontesa! Jaz nisem prišel danes k vam samo po | slovo | in ne samo v svojem imenu.Težak mi je bil pot | A |
hitro; pridite še enkrat k meni, še enkrat po | slovo. | « Slikar obljubi in se odpravlja. | A |
Bílo je polnoči. Staro leto je vzelo | slovo | nenadoma z dvanajstim udarcem kládiva in novo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |