skrb (301-400)

je prej bilo svet, življenje, nehanje, misel,	skrb,	vse je izginilo, se potopilo v nič; ostala je	A
Čemú torej življenje, čemú človek - čemú delo,	skrb,	čemú razum možganov in trpljenje srcá?“ Zamolklo	A
ozaljšala in obljudila ta paradiž, bo čisto tvoja	skrb!	“ Teta Fani je takrat dojila; zelo se je bila	A
političnem taboru stojite, to je vaša stvar in	skrb	... zdaj vam nisem več drugega kakor nadučitelj	A
in da se ga je zgodaj oklenila mrzla družica,	skrb.	Toda iz udrtih oči je sijajno odsevala bleščeča	A
vse to, milost nebeška, čemu naše delo, naša	skrb?	“ je zavzdihnil filozof.”Čemu vlačimo križem	A
je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista	skrb,	nič ni bilo skritega med njimi.Življenje je	A
govorili, je bilo zmerom isto - ena sama strašna	skrb	v tisočerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje	A
”Zakaj bi ne šel? Vsi bi imeli kruha, vsa	skrb	bi bila pri kraju ...Kar je bilo, je bilo, tako	A
je legla na njegove sanje črna senca, velika	skrb,	ali zato so bile lepše ob tistih kratkih urah	A
domovino, iz katere ga je bila pregnala krušna	skrb,	ali pa prepodila trda pest davkov in drugih	A
ljubezniva mati, naše veselje in naša sladka	skrb!	Z Bogom, pa ne pozabi na nas v svojih dolgih	A
To je -- nov človek, novo življenje!“	Skrb	je napravila tanko gubo na njenem čelu.	A
padel od srca umetnikovega delavni dan. Kje je	skrb,	kje ponižanje?Vse je utonilo v luči ... Črna jata	A
odrešenje od suženjstva, ura samosvoja; še	skrb,	neusmiljena kovačica, ustavi časih svoje kladivo	A
klati tod ... kaj, vraga, ima opravila ž njim moja	skrb?	... Tako lepa bi bila lahko noč nocoj!“	A
paglavec ... Če so bile sanje ali če je bila resnica:	skrb	in bridkost pomenijo ta huda znamenja!“ Ko	A
uravnajo svoje ude po obliki okov. To je njihova	skrb	in njih delovanje. In jaz sam, Kosirnik,	A
še dolgo do nedelje, šele petek je danes ...“	Skrb	je trepetala v njegovem glasu in mu je gledala	A
je, utelesilo se v eno samo, čisto razločno	skrb	in misel. Pavliček je premišljeval.	A
in je umrl v mojem hlevu in zatorej je moja	skrb,	da ga pokopljemo po človeško!Le brž se napravi	A
in tudi lasje še niso bili tako sivi ... Težka	skrb	mu leži na duši ...“ Župnik je stopal v mrtvašnico	A
napor; zato se nisem upiral več in edina moja	skrb	je bila, da bi se kolikor mogoče ognil zaničevanju	A
glas od glasu. Vse oči so gledale enako, ena	skrb	je bila v njih; ena bridkost, en strah, eno	A
prinesel bogastva, pa ji prinašam bridkost in	skrb.	Kako bi stopil prednjo, da ne zakrijem obraza	A
prinesem belega kruha, pa prinašam bridkost in	skrb?	Rajši bi točil solze na njenem grobu, nego pred	A
Kolo se vrti in je zmerom enako ... Težka	skrb	je na vseh obrazih in globoka potrtost.Beseda	A
je dalje, v njegove misli pa je kanilo kakor	skrb.	”Nekaj živega se je oglasilo - kakor hud	A
dvanajstletnemu otroku; sledú greha ni bilo na nji, vsa	skrb,	vsa žalost težkega življenja je izginila z mladega	A
pobožnosti; ker je pač stara resnica, da je	skrb	toliko večja, kolikor dragocenejši je v skrinji	A
toliko, a zadnji dve leti je bila vsa njegova	skrb	in žalost v mojem telesnem propadanju. Pazil	A
desni čevelj, ki je pošteno zeval, in edina	skrb	ti je bila, da bi jaz ne opazila te hude nesreče	A
ker sem te rada imela, in ker sem čutila tvojo	skrb	in žalost, sem tudi jaz vso pot mislila edinole	A
dvanajst let. Radar ležeš trudna in potrka	skrb	na duri plahega srca, je tvoj obraz ves star	A
ki je nedoraslo že spoznalo grozo delavnika;	skrb	in trpkost v očeh, ki so videle december,ko	A
mu je morda, da bi spal in nobena misel, ne	skrb	ga ni motila, kakor ne misli človek nič in ne	A
trudili zame, dokler jim ni izkopala prevelika	skrb	in napornost prezgodnjega groba.A tega nisem	A
mati toliko, da sta od takrat začela glodati	skrb	in trpljenje na njihovem zdravju.Jaz, otrok	A
in naše noge so stopale po njih. Ena sama	skrb	je bila v naših srcih; hiteli smo navzkriž ter	A
pet. V srcih pa smo bili stari: poznali smo	skrb	in strah. Kadar so se zunaj oglasili koraki	A
izkazuje dobrot in se kazni ne bojí. Ni ga	skrb	ne za jed, ne za pijačo; kar rodi zemlja, kar	A
samo vožnjo, bi si upal! Nikoli me še ni bila	skrb	za vsakdanji kruh...In kaj misliš, da nisem za	A
spodaj pod prijazno mislijo, gloje bolezen, gloje	skrb,	že je prebila tenko skorjo, razlije se, preplavi	A
odgrnem gardino in sedem k oknu. In vsa težka	skrb,	vsa užaljenost in zavist, vsa umazanost vsakdanjega	A
teh sanjah ga ni ostavila skeleča, neznosna	skrb.	Bilo mu je kakor železniškemu čuvaju, ki leži	A
natanko in šteje ure in minute. Razjedajoča	skrb	je kljuvala in rezala neprestano v njegovi glavi	A
bolna, ali njena močna opora je bila vsakdanja	skrb,	ki ji je prilivala krvi in življenja.Obsul bi	A
zmerom utrjeno. Edini moj dvom, edina moja	skrb	in nadloga je bila ženska.Da me je kdo vprašal	A
Dekan je gledal skozi okno za njim in težka	skrb	je bila v njegovem srcu. Tako je mogočni	A
sodil po svoji modrosti in zaradi plačila me ni	skrb!	“ Bolj gorek in bolj trepetajoč je bil njen	A
več vesel, tudi v njenih očeh se je prikazala	skrb.	»Kaj pač prinesejo mati?« je sanjal	A
glavo sklonjeno, roke prekrižane na prsih, srepo	skrb	na obrazu...Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj	A
poslopja, za tiste sive ječe, kamor sta obsojena	skrb	in greh.Sonce vzide, vzpenja se v mogočnem loku	A
srcu. Ženska je šla, izgubila se tja v prah in	skrb	in greh, jaz pa sem jo videl še zmerom in ves	A
iz službe. Najprej ga je zaskrbela imenitna	skrb.	”Kaj bi oblekel za ta prečudni večer?“ je	A
mene je zaskrbelo, ko se drugače ne brigam za	skrb	in bridkost!“ Pavletu je šlo do srca kakor	A
še je poln kozarec pred nama! Za žalost in	skrb	je zmerom časa dovolj; boljše je, da človek	A
ali bom jaz skrbel? Moje je delo, moja je	skrb,	moja bridkost in moja sramota!Kar sem sklenil	A
smo našli, kar smo imeli že od nekdaj: trud in	skrb,	le še v večji meri!“ ”To ni vsa moja bridkost	A
mednje. Izgubila pa se je z njimi tudi vsa	skrb	in vsa bridkost.Šel je z lahkimi koraki in z	A
bi?“ se je zasmejal Pavle. ”Tako malo me je	skrb	za naju, kakor da sem prinesel s seboj nabasano	A
življenja najtoplejša ura mi je razodela, kaj je	skrb.	“ Zaspan sem bil.	A
nanj kakor na svojca, ali zastonj bi bila vsa	skrb,	nikoli bi ne prišel mednje.Tudi tiste lepe bele	A
pošilja naš župan občini osojniški v rejo in	skrb!	“ ”Kako da je iz Osojnice!“ je vzrojil župan	A
Opolnoči še komaj huda slutnja, ob rani zori črna	skrb.	Vsi pravičniki, tudi Andrejaz med njimi, so bili	A
deželnega kapetana, a Turjaški tih povesi glavo:	skrb	vse dežele začuti na tilniku, vse zaledje mu	A
Nikogar ni imela, da bi se mu zaupala.	Skrb,	kaj je z novelo, jo je huje potlačila, kot so	A
pristavila nato: »Pa saj si tudi ti ko sama	skrb	in žalost.« Sedaj se je Juri posili	A
in namen posvetiti Peči vso svojo delavnost,	skrb	in nego. Vdova Katra je po smrti moževi	A
smrt na hruško in je prišla v deželo žalost in	skrb	in dolgčas.Popolnoma tako je bilo sedaj, samo	A
vznemirjenja. Saj je bila celega dneva edina	skrb	samo Jurijeva bolezen, in mučila jo je negotovost	A
misli, da se bo gotovo polastila Jurija velika	skrb,	ko opazi, da je odšla. »Morda je že opazil in	A
je dospela v trg. Minile sta jo trudnost in	skrb,	zato pa se je oglasil razum v nji, in prvič	A
»Kako je to, da ste tukaj?« Lahka	skrb	je donela iz njegovih besed.Anica je bila Lipetu	A
doznala Anica o Jeričini bolezni, je prebledela.	Skrb	za Jurčka jo je prevzela tako, da sprva ni vedela	A
da ni videl Luka. Prav tako je videl nežno	skrb	Aničino nasproti siroti.Če je bil Luka že preje	A
Uradnika ni bilo. V ženi se je zgoščevala	skrb	v bolno težo, nejasen strah, ki ji je jemal	A
že poročal, mi je vodila duha še prav posebna	skrb.	Periculum in mora ‒ da ni odlašati, sem spoznal	A
»Kaj delo! Žalost, žalost pa	skrb,	ta ubije človeka,« je dejal Duša.Starec pa je	A
prinesla za mašo, gospod, da bi mi Bog to žalost pa	skrb	preložil.« Položila je denar na mizo.	A
rada jemala s seboj na sprehode. Njena velika	skrb	je tudi bila, da je nosila z zelenjavnega vrtička	A
ponosen nanje, da so mi tako bogato poplačali	skrb.	Potem se je zgodila nesreča...	A
saj je bila za nami dolga pot in tudi velika	skrb.	Zjutraj pa smo se v novo svetlo jutro zbudili	A
dolgem čakanju na zemlji srečali v nebesih.	Skrb	lovcev me je ganila do solz. »No, za	A
sta podvomila župnik in župan. »To je moja	skrb!	Imeli bomo toliko vaj, da bomo prekosili sami	A
vse iz mojega žepa, tako da je vsaka odvečna	skrb	nepotrebna. Posvetoval sem se tudi z	A
napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa	skrb,	da bi mi utegnil poiti dragi denar. »Kakšen	A
ni dopuščeno, da sta mu miza in skleda prva	skrb.	In vzeli so mi ga, pater major, in sedaj cvre	A
nemirnih. Šepetali so in kazali, da jih tare	skrb.	Nadškof pa je nadaljeval: »Pregnali smo jih	A
moja prijateljica. Kadar me je morila kaka	skrb	ali otožnost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici	A
starih mladiče v gnezdu. Mori nas predvsem	skrb,	da bi ga nam ne vzelo tako kakor Meto, in parkrat	A
»Sem, gospod milostivi!« »Moja pa bo	skrb,	da iz Loke dobiš vse potrebno. Zbogom, amice	A
trajal kongres, ga je trla neprestano samo ena	skrb,	da bi iztisnil posameznim državam kolikor mogoče	A
tudi potem, ko ga je že imela pod svojo streho,	skrb	in trud nista ponehala, ker je naravno, da imajo	A
A vzlic vsemu temu ga je trla velika in huda	skrb.	Imel je dve hčeri, modrokrvni rožici, in ravno	A
zakon. V drugih graščinah so matere imele to	skrb,	a v radovljiški graščini je grof Venceslav sam	A
so razbrskali za njo. Že se jih je prijemala	skrb,	da se ni morda pripetila kaka nesreča.Okoli	A
dasi je bila vsa srečna zaradi hčerine zaroke,	skrb	ni dala miru, da bi morda povabljenca ne prišla	A
sta se jim tudi Češko in Smole. Vse je trla	skrb,	ker so se brez izjeme nahajali v situaciji,	A
hinavec svinjskih svojih oči za njo! Bodi vam	skrb,	da ničesar ne opazim, donna Margerita!« Odgovorila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani